Tomi Meglič

Pogovor s Tomijem Megličem, Siddharta

Od če­sa si bil naj­bolj za­det?
Hm, ob­sta­ja neka čud­na okra­sna rast­li­na, iz ka­te­re smo si sku­ha­li pre­cej oga­ben čaj. Ime­na raje ne iz­dam, da slu­čaj­no ne pri­de do kake zlo­ra­be. Bil sem še najst­nik in malo manj ke­mik.
Naj­ljub­ši ko­mad?
Na­zad­nje me je lan­sko leto zaz­na­mo­val ko­mad Voda v ori­gi­nal­ni iz­ved­bi sku­pi­ne Dan D.
Vzor­ni­ki?
Imel sem par polv­zor­ni­kov še v mlaj­ših le­tih, in to pred­vsem s po­droč­ja špor­ta. Ta tre­nu­tek mi na pa­met pade te­kač, nek­da­nji sve­tov­ni re­kor­der na 100 m Carl Le­wis.
Šport?
Smu­ča­nje, no­go­met, at­le­ti­ka, te­nis. Šport imam rad in je nas­ploh zelo po­mem­ben del mo­je­ga živ­lje­nja.
Naj­bolj krea­tiv­ni del dne­va?
Sem bolj sova ko kura.
Naj­tež­ji del va­še­ga po­sla?
Čaka­nja med sne­ma­nji, pred kon­cer­ti...
Novo me­sto?
Moje me­sto lju­bi­ca.

Ljub­lja­na?
Moje me­sto mama.
Ka­te­ra dr­žav­na him­na se zdi naj­bolj ro­ker­ska?
Ru­ska je lah­ko naj­lep­ša.
Voda Male roke?
Iz za­ba­ve, spon­ta­no­sti in ne­na­zad­nje več­let­ne­ga dru­že­nja je na hi­tro na­sta­lo ne­kaj ču­do­vi­te­ga. Zelo po­no­sen sem na to. Zdi se mi, da ko­mad v vsej svo­ji po­ča­sno­sti zelo pre­fi­nje­no zdru­žu­je obe sku­pi­ni v pra­vo ro­ker­sko ce­lo­to. Mož­nost, da bi zgre­ši­li, ni ob­sta­ja­la. Zelo po­seb­no.
O Dan D?
Mi­sel na njih me ved­no spra­vi v do­bro vo­ljo. To so ču­do­vi­ti fant­je, del moje lju­bi­ce.
Beat­li ali Ro­ling Sto­nes?
Beat­li.
Šti­ri leta fak­sa ali šti­ri leta po­to­va­nja?
Ideal­no bi bilo šti­ri leta po­to­vanj pred in po kon­ča­nem fak­su, dru­ga­če pa ve­li­ko raje po­tu­jem kot obi­sku­jem faks.
Lju­be­zen?
Tak z njo mi živ­lje­nje di­ši.
Zad­nja knji­ga?
Že kar ne­kaj ča­sa be­rem av­to­bio­gra­fi­jo Ant­hony­ja Kie­di­sa. Uf, že kar ne­kaj ča­sa.
Pri­ja­te­lji?
Brez njih mi živ­lje­nje smr­de­lo bi.
Kam na do­pust?
Ne­kam da­leč na jug vo­njat živ­lje­nje z lju­bez­ni­jo in s pri­ja­te­lji.
Naj­ljub­ša pi­ja­ča?
Pivo!
Slo­gan po­let­ja 2007 …
Naj pol­no bo za­ba­ve in vsaj malo dol­go­čas­ja.
Kako je na­stal ko­mad Samo edi­ni?
Po­na­va­di je to nav­dih, ki te ob­ja­me v tre­nut­ku, ko to naj­manj pri­ča­ku­ješ. Ta­krat te malo povz­dig­ne in ta­krat ču­tiš, da je priš­lo ne­kaj po­seb­ne­ga. Na­dalj­ni ko­ra­ki so po­tem naj­po­mem­bnej­ši – kako za­de­vo ob­li­ko­va­ti in pri tem ne iz­gu­bi­ti barv in os­tri­ne. Tu pri­de­jo na vrso in­tui­ci­ja in na­ključ­ja, ki jih tež­ko ube­se­dim. Mi­slim, da tudi ta­krat ni bilo nič dru­ga­če.