Uroš Ravbar je, opisan z eno besedo, nemiren duh. Ta ga je prignal do tega, da je dobro službo zamenjal za uresničitev življenjskega sna – kot prvi Slovenec je skupaj z ženo Kristino z avtomobilom prepotoval svet. Po tej izkušnji vseskozi poudarja, da je svet dober, še boljši pa so ljudje. Nemiren duh ga žene naprej in Uroš komaj čaka, da ga spet požene v svet.
Kako se je bilo vrniti v normalno življenje po dveh letih na poti?
Mislim, da tudi zdaj še ne živim čisto normalnega življenja, ampak si ga kreiram po svoje. Je pa res, da sem se zadnje leto dostikrat vračal z mislimi na pot okoli sveta.
Ko se ne obremenjuješ z brezveznimi stvarmi, samo gledaš, da ne boš lačen in žejen, streho nad glavo pa sva itak vedno imela. Če s Kristino nisva spala v šotoru, sva pri domačinih. Doma pa že zdaj ne vem, zakaj moram plačevati toliko različnih računov, zakaj je okolica postala čisto materialno odvisna, zakaj se ljudje pustijo poneumljati sistemu, medijem, politikom. Ampak saj je povsod po svetu tako, odstotek ljudi vse obvladuje.
Enkrat popotnik, vedno popotnik... Kakšni so načrti v prihodnje?
Po duši bom vedno popotnik, ampak tudi popotnik mora preživeti. Domov sva prišla precej v dolgovih in v zadnjem letu sva garala kot norca, brez kakršnega koli dopusta. Edino par dni smučarije in seveda hribi. Zdaj sva v prelomnem obdobju, ko se morava odločiti, kako naprej. Zame me ne skrbi, od 3- do 4-krat na leto bom vodil skupine po svetu (več na www.tao-adventure.si), predaval (kar mi je zares pisano na kožo), ustvarjal nove fotografije (Lonely planet …), knjige... Ker sva z ženo že tri leta nenehno skupaj, bi bilo najbolje, da bi se kje zaposlila. Saj mi res veliko pomaga, ampak ni enostavno. Veseli jo šport in turizem, po izobrazbi pa je diplomirana agronomka.
Glede popotniških načrtov pa – jih je precej. Mislil sem sicer iti plezat v Himalajo, pa mi je poškodba kolena to preprečila. Zdaj že hodim in kmalu bom spet v formi.
Bom pa začel v Novem mestu s septembrom organizirati popotniška predavanja, ker želim, da se v našem mestu čim več dogaja, hkrati pa se že veselim, da spoznam sorodne duše, ki jih tudi zanimajo potovanja. Ja, oktobra pa že vodim skupino v Nepal in Tibet. Na internetni strani www.ravbar.org lahko spremljate, kaj se z nama dogaja.
Kaj so po tvojem ključne sestavine varnega potovanja, tudi v nevarne dežele?
Strah in orožje pusti doma. Najbolj nevarne države so najbolj razvite. Bolj je država revna, bolj je varna.
Ne verjemi televiziji, ker je v resnici slika čisto drugačna. Še zdaj mi ljudje ne verjamejo, da so Iranci najgostoljubnejši ljudje.
Na pot vzemi čimveč dobre volje in obvezen nasmeh. Predsodkov ne smeš imeti, ampak se poskusi prepričati s svojimi očmi. Zaupaj intuiciji in ne nekomu, ki hodi le na Hrvaško in pozna izbrano državo le iz medijev. Bodi čimbolj odprt ter prijazen in povsod te bodo imeli radi.
Katera področja so za potovanja v poletnem času najbolj primerna?
Nemogoče je vse našteti. V tem času je krasno na jugu Afrike, v Južni Ameriki, idealno je za trekinge v Pakistanu in Ladaku, za ljubitelje parkov so krasni ameriški narodni parki... Milijon možnosti, samo v tem času so letalske karte najdražje in najteže jih je dobiti. Zato je tudi odkrivanje Evrope krasna stvar.
Če bi lahko, kam bi šel sedaj na dvotedenske počitnice?
Najbrž bi si privoščil potapljanje na Filipinih ali Indoneziji.
Jadranje na Kornatih, vzpon na Triglav ali rafting v dolini Krke?
Poskusil sem že vse tri stvari in takoj bi jih ponovil. Samo da je družba prava, pa sploh ne rabiš iti daleč.
Kaj priporočaš Novomeščanom, ki bi šli radi potovat, pa odlašajo in kar ne odrinejo in ne odrinejo?
Ne vejo, kaj zamujajo. Če ne greš, ne veš. Ne postajamo pametni od tega, kar slišimo, ampak od tega, kar doživimo.
Največja zabloda je, da nimamo dovolj denarja. Azija je raj, kjer lahko preživite le z nekaj evri na dan.
Uroš, hvala za pogovor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar