Poletje v mestu, mesto v poletju

Po­let­je v me­stu? Ne, v re­sni­ci gre bolj za me­sto v po­let­ju, za vpra­ša­nje, kako se me­sto, tega se da pri­la­ga­ja­ti, let­ne­ga ča­sa pač ne, sploh lah­ko ume­sti v ta nei­zo­gib­ni del leta. Po­let­je nez­greš­lji­vo po­ve­zu­je­mo z re­la­tiv­nim obi­ljem pro­ste­ga ča­sa, s po­čit­ni­ca­mi, z dru­že­njem in ne­kaj več gi­ba­nja, s po­to­va­nji, se­ve­da tudi z vro­či­no in s kak­šno ko­pal­no vodo in po­dob­ni­mi, ve­či­no­ma kar pri­jet­ni­mi reč­mi. Si­cer pa je lah­ko, to že lah­ko pri­sta­vim, pri­jet­no prak­tič­no kar koli, če je us­trez­no od­mer­je­no in po­stav­lje­no v smi­seln kon­tekst.

Če Novo me­sto lah­ko člo­ve­ku ne­kaj pri­jet­ne­ga po­nu­di na po­droč­ju za­po­slo­va­nja, na­ku­pov, šo­la­nja, vzgo­je in po­dob­ne­ga, je se­ve­da vpra­ša­nje, kako lah­ko za­do­vo­lji po­let­na pri­ča­ko­va­nja meš­ča­nov in tudi os­ta­lih. Son­ce ima, oba­lo ima celo dalj­šo kot Pi­ran, pa naj­brž tudi po­dob­no uma­za­no vodo, a vsaj nima me­duz, ne­kaj lo­ka­lov je, ne­kaj po­vr­šin za kle­sa­nje te­le­sa tudi, mu­zej se naj­de, je­sti in piti ti lah­ko dajo, ob reki je kor­zo, vro­če je, skrat­ka, na vi­dez pra­vi (k)raj za do­kaj ti­pič­ne, le­nob­ne po­čit­ni­ce. Še več je mor­da to me­sto. Nek­do ga je na­mreč nek­je prav pred krat­kim po­stav­ljal ob bok Ate­nam. Za bož­jo vo­ljo, kako sme­šno. Izraz pe­sniš­ko gran­dioz­ne pre­ten­cioz­no­sti ali pa samo zr­ca­lo to­tal­ne­ga ne­poz­na­va­nja zgo­do­vi­ne evrop­ske ci­vi­li­za­ci­je? Ah.

Pa ven­dar smo nek­je na zem­lje­vi­du. Geo­graf­sko smo to­rej priz­na­ni. Toda v tu­ri­stič­nih vo­di­čih tega me­ste­ca re­ci­mo že ni lah­ko naj­ti, še po­se­bej če je vo­dič tuj in če obrav­na­va kaj več­je ozem­lje od Do­lenj­ske. To je pa to­rej po­čit­niš­ka real­nost. Bi mo­glo biti dru­ga­če?

Da­nes se Novo me­sto na po­čit­niš­ki zem­lje­vid šir­še­ga pro­sto­ra lah­ko bolj iz­po­stav­lje­no ume­sti kveč­je­mu z ži­vo kul­tu­ro, to­rej pred­vsem s pri­re­di­tve­nim in celo neke vr­ste pros­vet­nim do­ga­ja­njem. Tak za­ni­miv fe­no­men so Jaz­zinty, Fo­to­pub, tudi Rock Oto­čec in še ne­ka­te­ri pro­jek­ti v na­sta­ja­nju. Ti ne iš­če­jo dia­lo­ga le z meš­ča­ni, am­pak iz tega me­sta po­ten­cial­no us­tvar­ja­jo Ba­bi­lon – če sem še sam mal­ce pre­ten­cio­zen – kaj­ti vanj vna­ša­jo šte­vil­ne za­ni­mi­ve tuje prak­se. A ne le to, vsaj za Jaz­zinty in Fo­to­pub ve­lja, da ni­sta to­li­ko us­mer­je­na v pa­siv­no kon­zu­mi­ra­nje kul­tu­re in po­dob­ne­ga, pač pa da pred­vsem omo­go­ča­ta in vzpod­bu­ja­ta us­tvar­jal­nost ude­le­žen­cev. In to je, me­nim, po­se­bej po­mem­bno in po­men­lji­vo ter do­bro­doš­lo. Novo me­sto kot me­sto us­tvar­jal­no­sti. Se­de­nje na sto­lu in po­slu­ša­nje kon­cer­ta ali pa opa­zo­va­nje raz­stav­lje­nih li­kov­nih je prib­liž­no tak dolg­čas kot po­le­ža­va­nje na mor­ski oba­li. Malo tek­ne, a kaj kma­lu po­sta­ne pre­več in od­več. Z us­tvar­ja­njem je zelo dru­ga­če. Mor­da to ni rav­no glo­ba­len po­čit­niš­ki kon­cept, pa ven­dar­le bi lah­ko z glas­be­ni­mi in foto de­lav­ni­ca­mi, s sli­kar­ski­mi in je­zi­kov­ni­mi ko­lo­ni­ja­mi v No­vem me­stu po­stal prav to. Po­čit­niš­ki kon­cept za pro­dor tega me­sta na sve­tov­ne tu­ri­stič­ne zem­lje­vi­de. Os­ta­lo bo pa za zra­ven v po­let­nem me­stu, to­li­ko, da se pač po­nu­di tudi pri­ča­ko­va­no – ne­kaj klo­bas, cvi­ček, ka­nec zgo­do­vin­skih ar­te­fak­tov, vro­če vre­me, sla­do­led, par le­pih punc na obreč­ni oba­li, od­boj­ka na miv­ki.

To­maž Le­vi­čar