IMV – MATI MESTA

Največja tovarna v novomeški zgodovini je bil IMV, ki ga je večino časa vodil Jurij Levičnik. Eden izmed IMV-jevcev pa je bil tudi Božo Kočevar. Pravzaprav je on še danes IMV-jevec, saj je to nekaj, česar človek ne izgubi z leti, in IMV-jevcev je več tisočev. A povrhu tega je Božo Koćevar še predsednik Kluba prijateljev IMV. Klub si prizadeva ohranjati družabne stike med nekdanjimi delavci IMV-ja ter ohraniti bogato kulturno in predvsem tehnično zgodovino te za Novo mesto izredno pomembne tovarne, brez katere si je nemogoče predstavljati sodobno Novo mesto. Časopis »V mestu« je pripravil razgovor z Božom Kočevarjem o Klubu prijateljev IMV.

Božo Kočevar, ste predsednik Kluba prijateljev IMV. Kdaj in zakaj je bil klub ustanovljen in kakšni so pravzaprav cilji te družbe?
Božo Kočevar: Klub prijateljev IMV Novo mesto smo ustanovili maja 2002. leta. Na pobudo Pavleta Valentiča smo leta 2000 sestavili odbor za oblikovanje kluba, da bi zadovoljili želje IMV-jevcev po druženju, obujanju spominov ter da bi primerno predstavili Dolenjcem in vsem Slovencem razvoj avtomobilske in prikoličarske proizvodnje ter Jurija Levičnika. Delamo vse to pa še več.

Koliko članov ima vaše društvo danes? So to samo nekdanji delavci IMV?
Božo Kočevar: Na prvem občnem zboru nas je bilo 120. Danes nas je okrog 400 članov. Največ nas je iz vrst upokojencev IMV, so pa tudi še zaposleni v Revozu, Adrii, TPV pa tudi v drugih naslednjicah IMV-ja. Priključili so se tudi Novomeščani, ki se čutijo prijatelji IMV.

IMV je večino časa vodil Jurij Levičnik, ki mu bo vaš klub v kratkem postavil spomenik. Kje bo spomenik dobil svoje mesto in kakšen sploh bo?
Božo Kočevar: Spominsko obeležje Juriju Levičniku bomo postavili pred upravno zgradbo in tovarno TPV, kjer je delal in ustvarjal od 1955 do 1980. V tem času se je IMV razvil iz majhne avtoservisne delavnice v velikana na obeh straneh Gorjancev. Spomenik bo doprsni na podstavku v majhnem parku. Izdelal ga bo akademski kipar Mirsad Begić. Prostor pa bo obdelal Novomeščan arhitekt Marijan Lapajne. Da bo spominsko obeležje »na pravem mestu« in da sploh bo, se moramo zahvaliti predsedniku uprave TPV Vladu Bahču in županu Novega mesta Alojzu Muhiču.

Pred nekaj tedni ste na DVD izdali tudi film o IMV-ju. Zakaj ste se odločili zanj, kako je potekala njegova priprava in kaj pravzaprav prikazuje?
Božo Kočevar: Meseca decembra 2005 smo izdali knjigo Povest o velikanu pod Gorjanci avtorja Marjana Moškona. Pri predstavitvi knjige smo pogrešali živo sliko, ki še bolj nazorno prikaže razvoj avtomobilske in prikoličarske proizvodnje v Novem mestu in širši Dolenjski. Z avtorjem smo se dogovorili, da bomo izdelali tudi film o Velikanu pod Gorjanci. Film temelji na izvirnih pripovedih sodelavcev IMV, arhivskih posnetkih RTV Ljubljana in originalnem filmskem posnetku izdelave karoserije kombija, ki ga je našel Vojko Grobovšek. Uspeli smo pridobiti sredstva ministrstva za kulturo, sponzorji in donatorji pa so bili Revoz, TPV, Adria in mnogi drugi.

Je film možno kupiti? Kje?
Božo Kočevar: DVD ploščo filma se lahko dobi v Klubu na Rozmanovi 10 vsak ponedeljek med 10.00 in 12.00. Prispevek je 5 evrov.

Klub prijateljev IMV menda pripravlja tudi muzej o razvoju IMV? Kje bo imel muzej prostore, kako je z zbirko predmetov in nasploh gradiva o IMV-ju? Kako se je na to idejo odzval Dolenjski muzej?
Božo Kočevar: Da! Menimo, da bi bil muzej razvoja IMV krona predstavitve avtomobilske in prikoličarske proizvodnje. Sedaj delamo na konceptu, se dogovarjamo z akterji in okoljem. Menimo, da bi bilo dobro, da bi bil muzej umeščen v kampus Univerze v Novem mestu. Župan nam je obljubil prostor, kjer bi lahko zbirali eksponate in ostalo dokumentacijo za muzej. Dolenjski muzej se še ni izrekel o sodelovanju. Prepričan pa sem, da bi lahko postal celo nosilec projekta.

Ali vam je znano, da bi bilo v arhivu Dolenjskega muzeja že kaj, kar je povezano z IMV-jem?
Božo Kočevar: Ne, ni mi znano.

Iz IMV so se razvila tudi podjetja Adria Mobil, TPV in Revoz. Kako ta podjetja danes sodelujejo z vašim klubom?
Božo Kočevar: Iz IMV so se razvila podjetja Revoz, Adria, TPV, Plastoform, Tom, Tomplast, Prevent Mirna, Podgorje, Esol, Zora, Visteam, Maplo. Lahko pa rečem, da nas skoraj vsa podjetja podpirajo moralno in materialno, seveda različno po projektih.

Kakšni pa so vaši osebni spomini na IMV?
Božo Kočevar: Na IMV imam lepe delovne spomine, saj sem opravljal dela konstruktorja dostavnih vozil in prikolic, vodje proizvodnje prikolic, vodje proizvodnje avtomobilov, direktorja TOZD tovarne avtomobilov, člana Začasnega kolektivnega poslovodnega odbora IMV za razvoj, direktorja Razvojnega inštituta in vodje razvoja kadrov in izobraževalnega centra.

Kako se spominjate Jurija Levičnika?
Božo Kočevar: Jurij Levičnik je bil vizionar, ustvarjalec, gospodarstvenik, poštenjak, zagrizen IMV-jevec in vojaško komandovalen, kar nam podrejenim ni najbolj odgovarjalo. Vendar smo spoznali, da drugače ne bi bilo takega razvoja, kot je bil. Jurij Levičnik je zagotavljal, da bomo imeli v Novem mestu največjo presernico (izdelava karoserijskih delov z velikimi stiskalnicami) na Balkanu, kar se je tudi zgodilo.

Ali imate podatek, koliko ljudi je skozi desetletja delalo v IMV-ju?
Božo Kočevar: Tega ne vem, vem pa, da je bilo v IMV zaposlenih največ prek 6500 delavcev in da je bilo vezanih na IMV prek 18 000 sodelavcev, sedaj pa še več.

Kaj so po vašem mnenju glavni predmeti, ki jih je moč povezati z IMV-jem?
Božo Kočevar: Glavni predmeti, vezani na IMV, so dostavni avto IMV, osebni avtomobili DKW, BLMC in Renault ter Adria prikolice in avtodomi.

Kakšen je bil pomen te velike tovarne za Novo mesto?
Božo Kočevar: IMV je imel in ima velik vpliv na razvoj Novega mesta in širše Dolenjske. Dolenjska se je razvila iz kmečkega in majhnega obrtništva v evropsko razvito območje. Tu danes delamo najboljše Renault avtomobile ter najboljše prikolice in avtodome v Evropi. Novo mesto pa je seveda postalo razvito mesto tudi po zaslugi Krke in drugih.

Kateri so prihodnji projekti vašega društva?
Božo Kočevar: Najprej moramo pošteno zaključiti projekt filma. Namreč DVD plošče filma morajo priti v prave roke za pravi namen – sponzorjem, republiškim in mestnim ustanovam, občinam na širšem Dolenjskem, vsem, ki so sodelovali pri izdelavi filma, članom kluba in vsem osnovnim, srednjim, višjim in visokim šolam za njihovo uporabo. Zatem moramo iz tega filma pripraviti skrajšani predstavitveni film, dolg 10-12 minut za hiter pregled razvoja avtomobilske in prikoličarske proizvodnje. Naše stalno delo pa je seveda urejanje arhiva pomembnih dokumentov IMV. Vsako leto organiziramo tudi vsaj tri druženja IMV-jevcev, občni zbor, obiske naših podjetij ali ekskurzije po Sloveniji, prednovoletna silvestrovanja, ob zaključku velikih projektov velike predstave s srečanjem članov, obeležujemo spomin na Jurija Levičnika pa še in še.
V prihodnje bo zelo pomemben projekt Muzej razvoja avtomobilov in prikolic na Dolenjskem.
Pri vseh teh projektih pa dejavno sodeluje veliko naših članov.

Kaj za vas osebno pomeni Novo mesto?
Božo Kočevar: Sem Novomeščan! Novo mesto je lepo, razvito in prijetno. Jasno, da mora stalno napredovati. Potrebuje univerzo! Zato tudi sodelujem pri nastanku visokošolskih programov. Sicer pa sem rojen v Beli krajini, zato sem po duši Belokranjec.


Tomaž Levičar

Stane Granda – veliki intervju

Jesen v mestu skozi čas

Stane Granda, rojen 1948 v Novem mestu. V Ljubljani je študiral zgodovino in sociologijo, doktoriral je iz zgodovine in je zaposlen na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, sicer pa veliko časa preživi in dela na Dolenjskem.

»Mladi se morajo vrniti v mesto in vzeti stvari v svoje roke, drugače ne bo nič«

1. Vsak letni čas ima svoje značilnosti. Kaj po vašem prinaša jesen?
Stane Granda: Ja, jesen je predvsem pospravljanje pridelkov. Začne se pravzaprav s pobiranjem krompirja, potem pa se stopnjuje do vseh svetih, ko gre ven korenje, pesa in podobno. Sedaj je v mestih to drugače, ampak v mojem otroštvu je imela vsaka mestna hiša vsaj prašiča. Veliko so v tem času kmetje pripeljali v mesto. To je bilo predvsem oskrbovanje s pridelki. V tem času je bilo znano tudi žegnanje na Trški gori, ki je naznanilo, da se bliža jesen. Ponavadi se je na Trški gori dobila že tudi prva, če je bila zgodnja letina, tako imenovana potrgalka.

2. Kako je bila jesen prisotna v Novem mestu?
Stane Granda: Ponavadi je bilo prav to, da je bila v boljših gostilnah na voljo potrgalka. In vsi meščani so vedeli, kje je dobra. Zelo radi so zahajali k Peru, to je današnji Slon. Pa tudi v druge in okoliške gostilne. To, da je bila »potrgalka« dobra, je pomenilo, da ni bila kisla, da je bila gosta in ni bila preveč zmešana s kakšnim sadnim vinom. To ni bil mošt, je bilo nekje po vrenju, a ni bilo še pravo vino.

4. Kako so meščani lahko meščani? Kaj jih dela to oz. kaj jih več danes ne dela?
Stane Granda: Od preteklosti se meščanstvo razlikuje po tem, da ni več take odvisnosti od zemlje. Do tega je prišlo v 60. letih, ko so prepovedali v mestu imeti tudi kokoši. V preteklosti je imela vsaka hiša nekaj njiv v najemu. Po mojem mnenju je pravo mesto nastalo nekje sredi 60. let.

5. Kdaj je bilo mesto najbolj živo?
Stane Granda: Zvečer. Zvečer je bilo mesto zelo živo. Vsaka gostilna je imela svoj krog gostov. Na Bregu so se zbirali mestni gospodje in zanimivo je to, da niso pili vsi iz istega vrča vino, pač pa je imel vsak svojo merico. Tako so se ob večerih pogovarjali, morda tudi kadili. Večinoma so pili vino, pivo redko.

6. Kako se je razlikovalo dogajanje v mestu po posameznih letnih časih?
Stane Granda: Zelo se je razlikovalo. Poleti se je veliko hodilo na Krko, veliko je bilo čolnov in pa kopališče na Loki. Kopali so se tudi pri Seidlovem mlinu, pri žagi, včasih tudi v Težki vodi. Kasneje pa so začeli hoditi v toplice.

7. Kaj se po vašem mnenju dogaja z Novim mestom danes? Kje so tiste priložnosti za Novo mesto, ki jih ne izkorišča, predvsem v smislu, ko se pogovarjamo o t. i. oživljanju starih mestnih jeder?
Stane Granda: Mislim, da se mora v Novo mesto vrniti mladina. Ponavadi je bilo ob večerih mesto polno študentov. Zbirali smo se v Kavarni, v Ribji, na Bregu, poleti najraje na Windischarjevem vrtu, ki je bil zelo cenjen. Tu so točili celo pivo. Jesen je bil čas za plese v zgornji kavarni, tu, kjer je sedaj Hotel Krka.

8. Novomeščani so torej močno povezani z okoliškimi kraji, kjer so imeli vinograde?
Stane Granda: Seveda, zelo so povezani z vinom, veliko jih je imelo vinograde na Trški gori pa tudi v Grčevju in drugih okoliških krajih. Ponavadi so imele boljše hiše v mestu tudi svoj vinograd pa tudi kapitelj je imel svoje vinograde. Te so imeli navadno vsi premožnejši meščani, veliko od njih je bilo gostilničarjev. Slavka Ložar pravi, da je bila v Novem mestu vsaka druga hiša gostilna; dokler so imeli svoje vino, so imeli odprto, potem pa so zaprli.

10. Kako je pa s to gospodarsko dejavnostjo – vinogradništvom – danes?
Stane Granda: To je danes popolnoma druga zgodba, to je po eni strani vikendaštvo, na drug stani je pa živilska industrija. Moram povedati, da se je v preteklosti pilo več belega vina kot danes. Veliko jih je pilo tudi cviček in veljalo je, da mora dober cviček imeti vsaj malo šmarnice v sebi.

11. Zakaj rečemo, da je cviček dolenjski posebnež?
Stane Granda: Našel sem, da se cviček prvič omenja kot beseda leta 1782. Vendar iz tega, kar se vidi, zlasti pa iz nemških razlag, kaj pomeni cviček, je bila to v bistvu taka pijača, da so na tropino nalili vodo in potem to pili. To torej ni bilo pravo vino. Na primer, če pogledamo pri Valvasorju, on besede cviček ne pozna. Valvasor pozna, na primer, vino z Vinjega Vrha, vino s Trške gore, vino z Grčevja, torej vino, poimenovano po hribih. Pri cvičku ne vemo ne za barvo, vemo samo imena za vino. To, kar so včasih reki, da je »Mark wein« cviček, to ni res, saj je bilo to vino iz Marke, kar pomeni vino z območja južno od Save pa do Gorjancev.

12. Jesen in trgatev spremljajo različne šege in navade. Poznate kakšno zanimivo prigodo za Novo mesto? Kaj se je dogajalo v preteklosti?
Stane Granda: Največje zgodbe so bile o tem, če so kje prevrnili kakšen sod in so po nerodnosti naredili veliko škode. Nekaj je zgodb o tem, če je komu razneslo sod, ali pa je sod smrdel in potem vino ni bilo dobro. Trgatev je bila velika veselica za družino in sorodnike. Ob trgatvi so vedno jedli suho meso (če je »preživelo« poletje), klobase, pečenke, štruklje, bel kruh, piščancev pa ni bilo. Zanimivo bi bilo raziskati različne vrste potic, za trgatev so imeli navadno nekakšno slano potico, ki je bila orehova, ampak slana. Imeli so tudi potice, ki so jim rekli »prsne«, to je bil neke vrste masten orehov štrudelj.

14. Kaj pa igre?
Stane Granda: V gostilnah so veliko igrali karte in šah. Na primer durak, šnopc, tarok. Priljubljene so bile tudi gostilne s kegljiščem ali pa z baliniščem. Prav tako so bile za goste zanimive gostilne z vrtom. V gostilnah v okoliških vaseh si lahko večkrat slišal petje. Posebno znano petje je bilo v Kosovi gostilni. To je bilo sicer večglasno petje, vendar peto na poseben način.

15. Kaj pa je z dolenjsko šmarnico?
Stane Granda: Torej, ta šmarnica dolenjska se je razširila po trtni uši. V začetku so jo zelo propagiral, zelo hvalil, ker je nezahtevna, rada obrodi vsako leto in jih je ogromno vrst. Šmarnica je pravzaprav, tako to jaz razumem, skupno ime za vse te ameriške sorte, ki niso cepljene. Kasneje so jih eni tudi cepili na ameriško podlago in tako naprej. Potem ko se je razširila, se je pa začela nekakšna gonja proti njej. Moj prijatelj, zgodovinar iz Avstrije, je raziskoval ravno to in prišel do zaključka, da so v Avstriji začeli gonjo proti šmarnici veletrgovci, ti veliki vinarji, in so začeli govoriti, da je v šmarnici metilalkohol. Vendar še danes metilalkohol v šmarnici ni dokazan. Danes pa šmarnico v Avstriji na Gradiščanskem prodajajo kot bio vino in je dražje kot rizling ali kot frankinja. Menim, da bi tudi pri nas lahko kmetje s šmarnico dobro zaslužili. Bi jo pa morali ustrezno pridelati, to pomeni, da bi jo moral pecljati, zrelo trgati, da ni prezgodaj trgana, da ni še kisla, in bi jo potem lahko tudi prodajali kot bio vino. Zlasti zato ker šmarnice ni treba škropiti.

16. Je bila šmarnica samo na Dolenjskem?
Stane Granda: Povsod, povsod. Za Primorsko ne vem, ampak zagotovo je bila tudi na Štajerskem, v Beli krajini,... Razširila se je po celi Sloveniji, po celi Avstriji in je bila zleo hvaležna, saj je zelo odporna, kajti škropiv je bilo v začetku malo, v glavnem je bilo žveplo in pa modra galica, drugega ni bilo. Šele kasneje so se pojavila sintetična škropiva. Tudi škropilo se je samo od 2- do 3-krat, medtem kot moraš zdaj škropiti že na 10 dni.

17. Zagotovo spremljate razvoj novomeškega starega mestnega jedra. Kaj menite o tem?

Stane Granda: Seveda ga spremljam in je žalostno, da ni nobene gradbene politike v Novem mestu. In sicer niso krivi ljudje, ampak so krive mestne oblasti, ker niso nikoli predpisale načina in vrste obnove starih mestnih hiš. Vsak je obnavljal po svoje. Treba se je zavedati tudi dejstva, da dolgo časa spoh ni bilo spomeniško varstvene službe in se za to ni sistematično skrbelo. Spomnim se samo problema strešnih oken. Spomeniško varstvo Slovenije je delalo grozno gonjo proti strešnim oknom. V Avstriji, kjer sem to bolj opazoval, imate strešna okna tudi na starih palačah, pa zaradi tega ni konec sveta. V Celovcu so na škofijski palači pa tudi na Dunaju na škofijski palači pri sv. Štefanu imate strešna okna. Pri nas pa so seveda vedno rekli ne, niso pa nikoli povedal, kaj ja. In to je velika napaka spomeniško varstvene službe, da vedno reče – to ne, ne pove pa, kaj ja. Ljudje morajo hiše usposobiti za bivanje, ne moreš ti živeti v hiši kot pred 100 leti, je treba okna zamenjati, saj morajo biti večja. Povem samo primer naše stare hiše, ki je imela zelo majhna okna. In ko jo je oče obnovil, je prosil Jakca, naj mu proda kakšno fotografijo stare hiše. Jakac mu je pa rekel nič ti ne prodam, imam, pa ti ne prodam. Je rekel oče zakaj pa ne. Jakac pa mu je rekel: »Zato ker si hišo skazil, je imela prej tista luškana majhna okna, sedaj pa si naredil velika«. Je oče odgovoril, poslušajte, v naši hiš so za jetiko umirali, ne morejo biti take nezdrave razmere notri. Jakac pa njemu, me nič ne briga. Pa je bilo konec pogovora. In tako so se vse te hiše divje obnavljale, nekatere so se tudi za časa stare Jugoslavije tudi bolj divje dozidavale. In tako imamo sredi brega nekaj velikih hiš. Mene najbolj boli, ker so se hiše ob Krki spremenile. Vem, da ne morejo biti kot včasih, morali bi narediti nekakšen enoten tip. V mojem otroštvu sta bili vsaj dve, ki sta še imeli črno kuhinjo.

18. Kakšen je po vašem mnenju pravilen pristop pri tem oživljanju starih mestnih jeder? Poleg mladine …
Stane Granda: Torej, predvsem je treba hiše usposobiti za bivanje. Menim, da je treba promet le omejiti v nekem pametnem razmerju. Predvsem pa bi bilo treba vrniti nekatere trgovine s hrano, obrti, na primer čevljarje in pa drobne usluge. Včasih je bilo pet frizerjev, steklar je bil in lekarne, tri trgovine pa dve ali tri trgovine s čevlji pa železnina pa dve trgovini z blagom – Medičeva in Pri Jurčku. Tega sedaj ni več, to so bile take majhne trgovine, ki pa so bile dobro založene in so ljudje v mestu vse dobili. K sreči se je vsaj občina vrnila v mesto, županstvo.

19. Kaj pa trg in dogajanje na njem?
Stane Granda: Moram reči, da meni ni preveč všeč, ko ga včasih kar zaprejo, pa je pol »rompompomp« po mestu. Se je tudi včasih zgodilo, da so naredil kakšen koncert v mestu, ampak da bi tako delali kot danes … Torej, ne sme biti izumetničeno kmečko, to mene moti. Tudi cvičkarija bi bila čisto fajn, če bi recimo pripeljali par vozov v mesto in bi lepo z voza točili. Včasih se mi zdi, da je malo prisiljeno kmečko, in to ne more biti. Pa seveda tudi glasba mora biti temu primerna, ne more biti taka, da se ne moreš pogovarjati.

20. Poznate kakšno dobro prakso mesta oz. starih mestnih jeder, od obnove do vsebine?
Stane Granda: Jaz tri mesta občudujem. Škofjo Loko, Kamnik in Ptuj pa Laško. Zdi se mi, da sta Kamnik in Škofja Loka en korak naprej pred drugimi slovenskimi mesti. Ptuj je kar živ, medtem ko npr. Laško nekaj poskuša in gre na bolje.

21. Kateri so po vašem mnenju še neizkoriščeni prostori v Novem mestu?
Stane Granda: Ja, po mojem so oz. sedaj se to že malo popravlja. Predvsem sem pogrešal to, kar sem prvič videl v Salzburgu, dvorišča. Denimo dvorišče, kjer je bila včasih knjigoveznica in ima lokal pogled na kloštrski vrt (bife Vida), pa Goga in tudi v Bergmanovi hiši bi se dalo tudi lepo narediti. Pa mogoče ima še kakšna tako, da bi se dalo kaj narediti, saj to zelo poživi mesto, mu da neko globinsko dimenzijo. V Salzburgu si vedno pogledam, kako so izkoristili notranjost teh velikih dvorišč. Pa npr. s Tomčevo hišo, druga velika hiša pri tržnici, je podobno. V Novem mestu je bil tudi izdelovalec sifonov in brezalkoholnih pijač More. To je bilo zelo fino, smo kot otroci tja hodil na »kraharle«, pokalice. To je bila krasna zadeva.

22. Se po vašem mnenju meščani dovolj zavedajo mesta, meščanstva?
Stane Granda: V Novem mestu je prišlo do velike spremembe v prebivalstvu. Stari meščani so iz mesta izginili. In tudi stare novomeščine ni več. Veliko priseljencev je prišlo izpod Gorjancev. Prej so ti otroci vsi hodili na Slatnik v šolo, v Gabrje. Sedaj je pa vse to v mesto pritisnilo, ker je več teh šol in njihov dialekt je precej močan. Dolenjski dialekti so precej močni in se ne odpravijo tako hitro. Poglejte, Šentjernejčan se ga zlepa ne bo odvadil. Meni je bilo to zelo zanimivo, ko si točno lahko slišal že po črki a, ali pa kako je rekel mesto, sem točno vedel, iz katerega konca je prišel, iz Dolenjskih Toplic ali s Karteljevega ali iz Šmarjete ali iz Šentjerneja ali iz Podgorja. Novomeščina ni bila pojoča. Po stari novomeščini se npr. ni reklo med, ampak mej. To mi je Janko Jarc povedal, zato je Mej vrti, ulica, to pomeni med vrti. Pa tudi to je, treba je ulice meščanom vrniti. Takrat, ko smo okrog leta 90, ko smo zamenjavali imena ulic, sem opozarjal samo eno stvar, da bi bile ulice po Novomeščanih. Ne pa Cesta komandanta Staneta pa Kidričev trg pa piš' me nekam. Da dobijo ljudje občutek, da ima mesto vrednost. Če pa vse mestne ulice posvetimo tujcem, potem ni nič. A veste, Jerebova ulica, kdo je pa vedel, kdo je to Jereb. Poglejte kakšen škandal je to, da stari Komelj nima ulice. Sedaj jo bo dobil v Gotni vasi na koncu, čisto pri Jedinščici. Ampak brez Komelja ... Komelj je bil pojem Novega mesta. Pa še veliko jih je.

23. V Novem mestu se že 3 leta odvijajo Rokodelske tržnice, vsak prvi ponedeljek v mesecu. Pa nas zanima, kakšno je vaše mnenje o tem? Se gre v pravo smer, kje so še priložnosti?
Stane Granda: Jaz tega še nisem videl, ker sem ob ponedeljkih redko v Novem mestu. Ampak če gre dejansko za rokodelske, je to zelo fino, ker če gledamo stare slike, so bile tudi te po mestu. Se je postavilo štante in to bi bilo lahko zelo živahno. Gledam po Ljubljani, tržnice najbolj privlačijo tujce. Je pa sedaj vprašanje, če je prav, da je to samo 1-krat na mesec, ali bi bilo bolje, da bi bile vsak teden. Samo treba je gledati, kaj ponujajo. Če greste pogledat v Mokronog, ko je vsako tretjo soboto tržnica, ni nikakršno. Kakovostni izdelki, pa vendar tako, da ljudi privabi. Pa pri nas je sanitarna prehuda. Pri nas bi kmetje lahko marsikaj prodali, pa bi ljudem pustili, da vino prodajo. Poglejte v Avstriji, v veži ene super moderne trgovine s hrano kmetje prodajajo pečeno meso, domače izdelke, pa ni nič groznih sanitarnih predpisov, pa smo ravno tako v Evropi kot Avstrijci. Pri nas so pa nemogoči sanitarni predpisi. In inšpektorji so čisto neživljenjski. Kostanjar – je sploh še kdo v Novem mestu? Včasih so bili najmanj trije. Eden je bil dol pri mostu, potem je bila ena sredi trga in pred hotelom Metropol oz. današnjo Krko. In si šel po mestu in si kupil kostanj. To je že taka luštna stvar in okrog vsakega kostanjarja je bilo vsaj 20 ljudi. Malo si se tudi grel, malo si klepetal. Ali pa poglejte, jaz sem Jožetu Zorku (motel Domen) velikokrat predlagal, ko je še imel gostilno. Naj naredi malice, naj da dobre klobase, ampak morajo biti vrhunske, pa kos kruha pa 2 dl vina ter računaj malo. Je rekel, to je zguba. Odvrnil sem mu čista zguba že ni, saj bo vsak naročil še 2 dl vina. Manjka ena taka gostilna, kjer bi se dobilo dobre klobase, kruh, domač sok, potico. Samo to da bi bilo. Veste, kako bi to neslo. To sem videl v Trstu v eni stari slovenski gostilni. Tam imajo 3 sode na steni, v glavnem so to furlanska vina. Stregli so vino, mortadelo, sir pa olive, nič drugega. No, včasih so imel še bakalar. Na mizah pa pak papir, nič prta, in ko si pojedel, si papir zmečkal in šel.
Ali pa npr. v Benetkah je bila ena taka, kjer smo se samo študentje dobival. V gostilni dolge klopi in si se moral kar prisesti. Na mizah pak papir, za jesti pa samo pašta. Torej nekaj čisto osnovnega, samo ena ali dve jedi. In to pri nas manjka.

24. Jesen in mesto pa jesen v mestu. Kaj mislite?
Stane Granda: Ker smo na Dolenjskem, bi morali narediti eno tako živahno mesto. To se pravi, da bi se nekje podajalo vino, mošt. Pa da se prodaja kostanj. Take stvari, to bi moralo poživeti Novo mesto. Npr. kostanjev večer. Včasih, za časa stare Jugoslavije, so imeli vinske trgatve, so rekli. Pa so naredili, da je ena oštarija imela glasbo, pa so malo pili pa plesali, pa je bilo. Tu bi se moralo poživeti. Gostilne bi morale imeti zgodnje vino, jutri druga. Npr. poglejte Primorce in njihove osmice. To bi bila ena taka rešitev, pa bi lahko ljudje svoje vino prodali, ker mnogi ga težko prodajo, pa ene pametne cene bi mogle biti.
Pa to bom za konec povedal, mladi se morajo vrniti v mesto in vzeti stvari v svoje roke, drugače ne bo nič.


Avtorici intervjuja: Alenka Lamovšek in Vera Jaćimović
Avtorica fotografij: Alenka Lamovšek

Tokac

Pogovor s Tokcem, Dan D

Od česa si bil najbolj zadet?
Od ljubezni.
Najljubši komad?
Lover you should have come over, Jaff Buckley.
Vzorniki?
V mlajših letih AC DC, srednjih letih Jeff Buckley in na stara leta Mars Volta.
Šport?
Raje glasba. Veliko športa v mladosti, preizkusil vse, kar se je dalo, tako je želel moj oče. Bronasta medalja v skoku v višino, ker smo tekmovali le trije.
Najbolj kreativni del dneva?
Spanje.
Najtežji del vašega posla?
Budnost.
Novo mesto?
Moja druga mama.
Ljubljana?
Lepo, mirno, kreativno, evropsko, svetovno. Mesto.
Karlovac?
To je pa umrla mama.
Katera nacionalna himna se zdi najbolj rokerska?
Hej Slovani.
Voda Male Roke?
En lep trenutek. Zaenkrat najbolj artistično glasbeno sodelovanje.
O Siddharti?
Osebno cenim pri njih predanost, seveda cenim glasbo. Fascinira me, kako si zaupajo, kako si verjamejo, kako so zvesti poslu. Skratka tisto, kar vse prepogosto mnogi drugi slovenski glasbeni kolegi gledajo s prezirom.
Beatli ali Roling Stones?
Pol glave Beatli, pol glave Roling Stones.
Štiri leta faksa ali štiri leta potovanja?
Absolutno štiri leta potovanja. Najboljši faks, ki ga lahko obiskuješ.
Ljubezen?
Brez nje nima smisla vstati.
Zadnja knjiga?
Pascal Brueckner, Esej o prisilni sreči.
Prijatelji?
Enako kot ljubezen, če so pravi. Prijateljstvo moraš tudi spoznati, tako kot ljubezen.
Kam na dopust?
Virtualni dopust v glavi.
Najljubša pijača?
Jack Daniels.
Slogan poletja 2007.
Zdržali bomo.
Kako je nastal komad Voda?
Kakor se sliši, tako je nastal, pritekel je. Prinesla ga je voda.

Tomi Meglič

Pogovor s Tomijem Megličem, Siddharta

Od če­sa si bil naj­bolj za­det?
Hm, ob­sta­ja neka čud­na okra­sna rast­li­na, iz ka­te­re smo si sku­ha­li pre­cej oga­ben čaj. Ime­na raje ne iz­dam, da slu­čaj­no ne pri­de do kake zlo­ra­be. Bil sem še najst­nik in malo manj ke­mik.
Naj­ljub­ši ko­mad?
Na­zad­nje me je lan­sko leto zaz­na­mo­val ko­mad Voda v ori­gi­nal­ni iz­ved­bi sku­pi­ne Dan D.
Vzor­ni­ki?
Imel sem par polv­zor­ni­kov še v mlaj­ših le­tih, in to pred­vsem s po­droč­ja špor­ta. Ta tre­nu­tek mi na pa­met pade te­kač, nek­da­nji sve­tov­ni re­kor­der na 100 m Carl Le­wis.
Šport?
Smu­ča­nje, no­go­met, at­le­ti­ka, te­nis. Šport imam rad in je nas­ploh zelo po­mem­ben del mo­je­ga živ­lje­nja.
Naj­bolj krea­tiv­ni del dne­va?
Sem bolj sova ko kura.
Naj­tež­ji del va­še­ga po­sla?
Čaka­nja med sne­ma­nji, pred kon­cer­ti...
Novo me­sto?
Moje me­sto lju­bi­ca.

Ljub­lja­na?
Moje me­sto mama.
Ka­te­ra dr­žav­na him­na se zdi naj­bolj ro­ker­ska?
Ru­ska je lah­ko naj­lep­ša.
Voda Male roke?
Iz za­ba­ve, spon­ta­no­sti in ne­na­zad­nje več­let­ne­ga dru­že­nja je na hi­tro na­sta­lo ne­kaj ču­do­vi­te­ga. Zelo po­no­sen sem na to. Zdi se mi, da ko­mad v vsej svo­ji po­ča­sno­sti zelo pre­fi­nje­no zdru­žu­je obe sku­pi­ni v pra­vo ro­ker­sko ce­lo­to. Mož­nost, da bi zgre­ši­li, ni ob­sta­ja­la. Zelo po­seb­no.
O Dan D?
Mi­sel na njih me ved­no spra­vi v do­bro vo­ljo. To so ču­do­vi­ti fant­je, del moje lju­bi­ce.
Beat­li ali Ro­ling Sto­nes?
Beat­li.
Šti­ri leta fak­sa ali šti­ri leta po­to­va­nja?
Ideal­no bi bilo šti­ri leta po­to­vanj pred in po kon­ča­nem fak­su, dru­ga­če pa ve­li­ko raje po­tu­jem kot obi­sku­jem faks.
Lju­be­zen?
Tak z njo mi živ­lje­nje di­ši.
Zad­nja knji­ga?
Že kar ne­kaj ča­sa be­rem av­to­bio­gra­fi­jo Ant­hony­ja Kie­di­sa. Uf, že kar ne­kaj ča­sa.
Pri­ja­te­lji?
Brez njih mi živ­lje­nje smr­de­lo bi.
Kam na do­pust?
Ne­kam da­leč na jug vo­njat živ­lje­nje z lju­bez­ni­jo in s pri­ja­te­lji.
Naj­ljub­ša pi­ja­ča?
Pivo!
Slo­gan po­let­ja 2007 …
Naj pol­no bo za­ba­ve in vsaj malo dol­go­čas­ja.
Kako je na­stal ko­mad Samo edi­ni?
Po­na­va­di je to nav­dih, ki te ob­ja­me v tre­nut­ku, ko to naj­manj pri­ča­ku­ješ. Ta­krat te malo povz­dig­ne in ta­krat ču­tiš, da je priš­lo ne­kaj po­seb­ne­ga. Na­dalj­ni ko­ra­ki so po­tem naj­po­mem­bnej­ši – kako za­de­vo ob­li­ko­va­ti in pri tem ne iz­gu­bi­ti barv in os­tri­ne. Tu pri­de­jo na vrso in­tui­ci­ja in na­ključ­ja, ki jih tež­ko ube­se­dim. Mi­slim, da tudi ta­krat ni bilo nič dru­ga­če.

Družabno: Pomlad v Bratislavi

Bratislava, junij 2007; foto: Šuln

Mestne terase – odraz mestne družabnosti

Dolga leta smo se Novomeščani pritoževali nad tem, da se v mestu “nimamo kam dati”, da je dolgčas in da ni primernih prostorov, kjer bi se lahko ljudje različnih generacij med seboj sproščeno srečevali in družili. A to se je v zadnjih dveh letih močno spremenilo, predvsem po zaslugi podjetnikov, ki jim na novo odkriti družabni obraz Novega mesta vliva upanje in motivacijo, da razvijajo kar najboljše programe in ponudbo. Lahko rečemo, da je Novo mesto postalo mesto prijetnih teras in prizorišč, ki so mestno jedro povečale, ga naredile prijaznejšega in predvsem bolj družabnega za domačine in obiskovalce, za mlade po letih in mlade po duši. Mestne terase, večinoma gre za prijetno urejene gostinske lokale, so tisti atribut mestnega jedra, kjer se že lahko kosamo z drugimi mesti po Sloveniji. Na tem področju podjetniki in ustvarjalci vedo, kam peljejo barko. V pogovorih z lastniki in ustvarjalci smo ugotovili, da bo tako tudi v prihodnje in da si prav vsi prizadevajo izboljšati tovrstno ponudbo v Novem mestu. Samo poglejte, koliko vlaganj so bila deležna glavna mestna zbirališča, od vrta San Sebastian prek puba Pri vodnjaku do bara Boter, ki ima prijetno teraso s programom ob Krki, tu so nov amfiteater pred klubom LokalPatriot, povsem nova terasa puba Krokar, atrij kluba Vida, nova terasa Čajarne, če naštejemo nekaj najbolj vidnih. Najbolj pa veseli, da so prav vsi našteti pripravljeni za dobro počutje Novomeščanov in gostov storiti tudi marsikakšen korak več, kot so bile dosedanje ustaljene prakse. Najsi gre za ustvarjanje prijetnega okolja, izboljšane gostinske ponudbe, ustvarjanje prijetnih in osvežujočih senc, pod katere se lahko umaknemo pred poletno vročino, do vse bolj kakovostnih programov dogajanja, namenjenih več generacijam, prav vse kaže, da so mestne terase med prvimi, ki želijo resnično obuditi mestno jedro na način, kot je to najbolj praktično: s ponudbo privlačnih vsebin. S tem postajajo mestne terase pomemben del skupnih prizadevanj za poživitev mestnega jedra. Kar se gostincev in podjetnikov tiče, je mestno jedro že oživelo. Vse več dogodkov pa govori tudi o tem, da so prebivalci mestnega jedra naklonjeni ideji, da mestno jedro poskrbi za vse obiskovalce.

Družabno: Z ministrom Turkom o internetu

Gostilna Vovko, junij 2007

Zamišljeno na forumu

Zamišljeno na forumu www.novomesto.org

Življenje je resno
»Lepo je gledati Discovery itd... krokodile, žuželke, rožice. (...) Tvoji otroci ne bodo jedli dokumentarcev o želvah, ko bodo iskali službo pa ne bo prav nič pomagalo, če natančno poznajo ženitovanjske obrede Maorov.«
Škarpoman

Pogovarjata se Lovec in Doktor
»Lovac, tebe je kdo pokmetil? Primitivcu tvojega kova bi bil naziv kmeta lahko le v čast!«
Doktor

Občina plačuje za transport
»Gugalnica za šest oseb pa na vrh Recljevega hriba nikakor ni prišla slučajno, ampak premišljeno.« Tomaž Levičar, občinski svetnik

Levičar ima rad napete zgodbe
»Precej vam je skrenilo od osnovnega toka razprave, a vseeno ste uspeli narediti zanimiv zapis. Nabit je s čustvi in protislovji. Zato mi je ljub.«
Tomaž Levičar, občinski svetnik

Moški, kondome v roke:
»Ženska naj plačuje za nekaj, za kar sta potrebna DVA - moški in ženska??!!?? Sex brez zaščite je pa itak neodgovornost.« Moški

Nad romsko vprašanje z industrializacijo
»Najbolj trivialna rešitev je industrijska cona v Bučni vasi. Od krožišča do policije. Glasne civile bi utišalo dobro izplačilo, tako ne bi več nihče zapiral krožišč, ker za proizvodnjo to pač ni najbolj racionalno, in problem bi bil rešen. Tudi romi za industrijo niso tako problematični, mogoče bi se celo kakšen spomnil kaj delat, ko bi ga obkrožali sami proizvodni obrati.« Industrialec

Prenova mestnega jedra gre po načrtih
»Predlagam, da se iz Glavnega trga naredi njivo in vrže gor recimo pšenico.« Vodja

Župan ne meditira
»Ne sedi križem rok, niti ne joka, še manj stoka in prepričan sem, da ga boste morali še nekaj časa prenašati, vsaj ta mandat, vam bilo všeč ali ne!« Gustl

Kriza identitete
»Kaj je to Kerlc?« Kerlc

Blaga dolenjska duša
»Pa kaj se na tem forumu vsi takoj razburjate?« Mare
Politična je težka:
"Tud občinarjem in politikom ni vseeno, ko jih tkole kritiziramo in pošiljamo u PM. To je pač cena javnega življenja in dela." Farcry

Jaša se vrne
"Hi everyone, I'm Mike (my current name of choice), formerly known as Jaša Mikec. Some people call me Mr. Bad News." Sorcerer's Apprentice

Politični nasvet
»Točno tako, kot praviš. Nisi pripravljen mrdniti s ku...., si pa pripravljen 24 ur na dan težiti, zakaj imajo po vaseh asfalt. Torej predlagaj, da se vaški samoprispevki nakazujejo v fond za tvoj pločnik, kmetje pa naj bodo obvezni opraviti zate tedensko vsaj 8 ur brezplačne tlake. Bo zadosti, ali pa želijo morda Vaša prenapihnjenost še kaj?« Übermensch wannabe

Strpnost
»Gospod Pepček ali bolje Tepček, saj bo bolje. Tudi vaših pet minut slave zagotovo pride.« Psihologija

Mestne ženske – Mirjana Martinovič

So­dob­ni ča­si, so­dob­ne žen­ske. No­vo­meš­čan­ke pri tem niso iz­je­ma. V so­dob­nem sve­tu je moč iz­bi­re ključ­na. Tak­šne so tudi na­še žen­ske. Vedo, kaj ho­če­jo, in to si tudi us­tva­ri­jo. Sku­paj z ljud­mi, ki jih ima­jo rade in jim zau­pa­jo. To­krat smo o po­vsem po­let­nih za­de­vah spra­še­va­li tri mla­de žen­ske treh raz­lič­nih po­kli­cev. Do­bi­li smo po­vsem raz­lič­ne od­go­vo­re in skriv­no­sti.

Mirjana Martinovič, urednica Studia D

1. Sanj­ske po­čit­ni­ce?
Sanj­ske … Če spra­šu­je­te po sa­njah oz. že­ljah, po­tem sanj­skih po­čit­nic ni­mam več, saj jih že vr­sto let do­živ­ljam po­vsem sanj­sko. V druž­bi dra­ge­ga in še dveh pri­ja­te­ljev vsaj 14 dni na leto pre­ži­vim v osam­lje­nem za­li­vu ču­do­vi­te­ga oto­ka na jugu Dal­ma­ci­je. Ži­vi­mo v kam­ni­ti hiš­ki brez elek­tri­ke in sig­nal mo­bil­ne te­le­fo­ni­je nas do­se­že vsak tret­ji dan ob ve­če­rih. Os­ta­lih tu­ri­stov v za­li­vu ni, red­ki do­ma­či­ni pa se og­la­si­jo le to­li­ko, da kak­šen ve­čer sku­paj uži­va­mo ob ri­žo­ti s sipo in do­ma­če­mu vinu. Dne­vi mi­ne­va­jo po­ča­si, fan­ta skr­bi­ta za dnev­ni ulov rib in se po­tap­lja­ta, de­kle­ti pa ima­va s se­boj mini knjiž­ni­co. Skrat­ka, mir, mir in še en­krat mir ob vodi vseh voda. Tak do­pust je go­to­vo na vrhu sez­na­ma sanj­skih po­čit­nic in vse os­ta­le že­lje po po­po­to­va­njih in dru­gač­ne­mu na­či­nu pre­živ­lja­nja pro­ste­ga ča­sa iz­pol­nju­jem bolj spro­ti in v kraj­ši ob­li­ki.
2. Zad­nja knji­ga?
Po­na­va­di pre­bi­ram več knjig hkra­ti, pač od­vi­sno od raz­po­lo­že­nja, zato se lah­ko spom­nim le več 'zad­njih'. Iz ka­te­go­ri­je 'pri­po­ro­či­lo ko­le­gi­ce Mar­ja­ne' je to Par­fum, iz ka­te­go­ri­je 'chic­klit' ro­man Pa­ni­ka in zbir­ka ko­lu­men Dese Muck, ka­te­go­ri­ja 'FDV' za­je­ma zbir­ko Play­bo­ye­vih in­terv­ju­jev in pa Mo­no­po­li-tr­go­va­nje z me­di­ji prof. San­dre Ba­šič Hr­va­tin, ka­te­go­ri­ja 'Igor' Sve­to kri in sve­ti gral itd. Ka­te­go­ri­jo 'pri­roč­ni­ki za du­hov­no rast, huj­ša­nje ali šport' zaen­krat na­mer­no ig­no­ri­ram. Od vseh av­tor­jev in na­slo­vov, ki mi ta hip ro­ji­jo po spo­mi­nu, pa mi je v zad­njem ča­su naj­bo­lje se­del Nejc Ga­zvo­da, tako Ve­ve­ri­cam nič ne uide kot Ca­me­ra obs­cu­ra, novi ro­man Sa­nja­jo ti­sti, ki pre­več spi­jo pa bo pre­mie­ro do­ži­vel … glej od­go­vor zgo­raj.
3. Znam­ka par­fu­ma?
Uf, tež­ko vpra­ša­nje, saj gle­de teh re­či ni­sem iz­birč­na. Zad­njih ne­kaj let imam to sre­čo, da mi dra­gi ku­pu­je tudi par­fu­me in še več­jo sre­čo v tem, da mi je nje­gov iz­bor všeč. Mi­slim, da je bil zad­nji znam­ke Guc­ci.
4. Znam­ka tor­bi­ce?
Ha, ha, ha, mo­go­če bi se bo­lje iz­ka­za­la z 'moš­kim vpra­šal­ni­kom'. Znam­ka? Ne vem, ver­jet­no no­be­na. Tor­bic imam si­cer ogrom­no, a so vse bolj sim­pa­tič­ni ža­klji. No, tudi kak­šen Sam­so­ni­te se naj­de vmes, a gre za po­slov­ni tor­bi, ena za do­ku­men­te in dru­ga za ra­ču­nal­nik, po če­mer pa ver­jet­no ne spra­šu­je­te.
5. Ko­li­ko pa­rov čev­ljev ima­te doma?
Pre­več, da bi priš­li vsi več­krat na vr­sto,in pre­ma­lo, ko me pri­me, da bi bila za kak­šno pri­lož­nost dru­gač­na. Obi­čaj­na po­go­ja za na­kup sta udob­je in na­rav­ni ma­te­ria­li.
6. Naj­ljub­ši kos ob­la­čil?
Ojej, pa kje ima­te moš­ki vpra­šal­nik? Ša­lim se. Naj­ljub­ši je ver­jet­no ti­sti, v ka­te­rem sem naj­več. To­rej kav­boj­ke. Naj­ljub­ši je ti­sti, v ka­te­rem se naj­bo­lje po­ču­tim. To­rej udob­no raz­teg­nje­ne bom­baž­ne hla­če in maja. Naj­ljub­ši kos je mo­go­če prav ti­sti, ki ti kaj več po­me­ni od dru­gih. Po­tem bo to ma­tu­rant­ska ob­le­ka, pa ne za­ra­di spo­mi­na na ko­nec gim­na­zij­ske­ga ob­dob­ja, tem­več zato, ker sem jo sama ob­li­ko­va­la, mami pa jo je po ski­cah na­re­di­la. In po­tem je obe­ma obraz si­jal od sre­če, saj sva do­bro opra­vi­li, med na­sta­ja­njem pa neiz­mer­no uži­va­li.
7. Naj­bolj­ši film?
Ne ob­sta­ja. Naj­bolj­ši ne, je pa ve­li­ko meni naj­ljub­ših. Med­nje go­to­vo Peti ele­ment, Živ­lje­nje je lepo, Bo­lje ne bo ni­ko­li … in lah­ko bi še na­šte­va­la in na­šte­va­la.
8. Kje naj­ra­je je­ste zu­naj?
Je­le­nov gre­ben v Olim­ju, tako za­ra­di po­nud­be na krož­ni­ku kot za­ra­di pri­jet­ne oko­li­ce. In ver­jet­no še dejs­tva, da ko sva s part­ner­jem tam na ko­si­lu, to po­me­ni, da sva na poti kam na lep­še. Si­cer pa obo­žu­jem Zo­re­to­vo do­ma­čo ku­hi­njo Pr' div­jem pa­non­skem lov­cu ali Ma­rin­či­če­vo v Škoc­ja­nu, tu so še be­lo­kranj­ske go­stil­ne in kmeč­ki tu­ri­zem. No­vo­meš­ka po­nud­ba pa je bolj ome­je­na na ki­taj­sko ku­hi­njo in ke­bab.
9. Fa­tal­ni moš­ki?
Ojej, fa­tal­ni? Zame je to ti­sti moš­ki, ki te spo­štu­je kot ose­bo, ceni kot pri­ja­te­lja in se­ve­da lju­bi kot žen­sko. Z vse­mi na­pa­ka­mi vred. O svo­jem na tem me­stu ne bi pi­sa­la, saj že­lim, da os­ta­ne le moj.
10. Slo­gan tega po­let­ja?
Ne­koč sem na po­dob­no vpra­ša­nje od­go­vo­ri­la: Uži­vaj živ­lje­nje. V majh­nih stva­reh poiš­či ra­do­sti. Smej se. V tem po­let­ju naj vse na­ve­de­no za­ži­vi še bolj in­ten­ziv­no in po­let­no obar­va­no.
11. Us­peh je?
Zelo re­la­ti­ven, a ga po­na­va­di me­rim le z ob­čut­kom sre­če in ne os­ta­lih ka­zal­cev, kot so de­nar, sta­tu­sni sim­bo­li ipd. In zame je sre­ča v tem, da se do­bro po­ču­tim tako v služ­bi na Stu­diu D kot v pro­stem ča­su ob ti­stih, ob ka­te­rih uži­vam. Če spe­ljem dan tako, da se zju­traj nas­pim, nato do poz­ne­ga po­pold­ne­va z Mar­ja­no, Jo­že­tom in Ju­re­tom us­tvar­jam, se ša­lim in pre­pi­ram, pre­ži­vim ve­čer ob do­bri ve­čer­ji s part­ner­jem in dan za­klju­čim s poz­nim obi­skom pri­ja­te­ljev in kle­pe­tom, sem zase zelo us­pe­šna. Vsi zu­na­nji ka­zal­ci pa ob sle­de­nju last­ne sre­če pri­de­jo sami od sebe.
12. Do­pust – kje?
Do­pust sem ne­ko­li­ko že opi­sa­la ob pr­vem vpra­ša­nju, na vpra­ša­nje 'kje?', pa ne na­me­ra­vam na­tanč­ne­je od­go­vo­ri­ti, saj je po­mem­ben ele­ment sanj­sko­sti prav mir v skri­tem za­li­vu. Si­cer pa gre­va le­tos ta­koj po mor­ju še v Lon­don, v na­čr­tih pa je še ne­kaj kraj­ših od­klo­pov na tu­jem, po mož­no­sti v kom­bi­na­ci­ji s kak­šnim vr­hun­skim kon­cer­tom. Tre­nut­no po­nud­ba pre­se­ga zmož­no­sti.
13. Naj­ljub­ši šport po­le­ti?
Ha! Pa ste me do­bi­li. Špor­tu se žal ne pos­ve­čam do­volj oz., bolj is­kre­no po­ve­da­no, nič. So pa na­čr­ti re­sni in ob­sež­ni, le na ju­tri jih ne­neh­no pre­la­gam.

Družabno: Arheologi na Marofu

Marof, maj 2007: foto: Pigmalion

Novomeško ladjedelništvo

Prvo leto plov­be no­vo­meš­ke­ga spla­va, ki se ime­nu­je Ru­dol­fov splav, gre h kra­ju. A gle­de na do­se­da­nje do­bre iz­kuš­nje se ni tre­ba prav nič bati, da se plov­ba po Krki ne bi na­da­lje­va­la še vr­sto na­sled­njih let. Za­do­voljs­tvo nad plov­bo izra­ža­jo last­ni­ki spla­va, ob njih ti­sti, ki so se s spla­vom že po­pe­lja­li, pa tudi meš­ča­nom, ki ga opa­zu­je­jo le z reč­nih bre­gov, je prav za­ni­mi­va atrak­ci­ja. V pris­pev­ku vam v sli­ki pred­stav­lja­mo na­sta­ja­nje no­vo­meš­ke­ga spla­va od tre­nut­ka, ko je bil le še kup sko­raj ne­ko­li­ko raz­me­ta­nih smre­ko­vih hlo­dov iz ko­čev­skih goz­dov, ki so se znaš­li na bre­gu Krke in jih je sku­pi­ni­ca iz­ku­še­nih gra­di­te­ljev spla­vov se­sta­vi­la v smi­sel­no ce­lo­to, za­tem prek pr­ve­ga vži­ga mo­tor­ja pa vse do test­ne vož­nje z inš­pek­tor­jem, ko je splav do­bil do­vo­lje­nje za plov­bo. Os­ta­lo pa je zdaj že zgo­do­vi­na.

Tri ne­ko­li­ko dru­gač­ne ide­je

Ba­lo­nar­ski po­let
http://www.ba­lo­nars­tvo.net/pa­no­ram­ski.html
Ba­lo­nar­ski klub Ko­sta­nje­vi­ca na Krki vam po­nu­ja mož­nost, da si og­le­da­te Do­lenj­sko in še kaj kar iz ba­lo­na. Pri­po­roč­lji­va re­zer­va­ci­ja je te­den dni pred po­le­tom. Po­let tra­ja uro do uro in pol, na­kar se pri­sta­ne na pri­mer­no me­sto (trav­nik, jasa...). Kot pra­vi­jo or­ga­ni­za­tor­ji, vas bo ze­melj­ska eki­pa ves čas sprem­lja z av­to­mo­bi­lom in po pri­stan­ku pos­pra­vi­la ba­lon. Če se od­lo­či­te za to do­ži­vet­je, je do­bro ve­de­ti tudi, kako se ob­le­či. Pri­po­roč­lji­vi sta šport­na ob­le­ka in obu­tev, pri­mer­na za spre­hod v na­ra­vi. Za ju­tra­nje po­le­te pri­po­ro­ča­jo tež­jo obu­tev, in si­cer za­ra­di ju­tra­nje rose. Še tole: tem­pe­ra­tu­re v ba­lo­nu so ena­ke kot na tleh. Ti­sti, ki se bo­ste za po­let z ba­lo­nom od­lo­či­li pr­vič, pri­ča­kuj­te, da bo­ste do­ži­ve­li tudi krst, s ka­te­rim bo­ste ime­no­va­ni za ple­me­ni­to ba­ro­ne­so ali ba­ro­na, ime pa do­bi­te po kra­ju pri­stan­ka. Se­stav­ni del obre­da je tudi zdra­vi­ca s ko­zar­cem šam­panj­ca. Za spo­min bo­ste pre­je­li tudi di­plo­mo, s ka­te­ro lah­ko svo­jim pri­ja­te­ljem in ko­le­gom do­ka­zu­je­te vaš na novo pri­dob­lje­ni čast­ni in ple­me­ni­ti na­ziv. Ter­min po­le­ta si lah­ko re­zer­vi­ra­te po te­le­fo­nu (GSM: 040/883 007, tel.fax: 07/49 87 362) ali prek e-po­šte na zgo­raj na­ve­de­nem splet­nem me­stu. Lah­ko iz­bi­ra­te med ju­tra­njim ali po­pol­dan­skim po­le­tom. In cena? Cene za odra­sle se gib­lje­jo okrog 100 evrov, za otro­ke pa pol manj.

Raf­ting na Krki
http://www.k2m.si/sport/raf­ting_krka.html
Raf­ting se v zad­njih le­tih uve­ljav­lja kot eden po­pu­lar­nej­ših špor­tov, pri­me­ren tako za za­čet­ni­ke, za lju­bi­telj­sko uk­var­ja­nje in ak­tiv­ne šport­ni­ke. Pre­cej za­klju­če­nih sku­pin, pri­ja­te­ljev ali so­de­lav­cev si or­ga­ni­zi­ra to­vrst­no ob­li­ko spoz­na­va­nja, tim buil­din­ga (kot se temu re­če mo­der­no). Niti ni čud­no, saj sta do­ži­vet­je neo­kr­nje­ne na­ra­ve in spust ne­po­zab­na za vsa­ke­ga ude­le­žen­ca. To­vrst­ne spu­ste po­na­va­di sprem­lja ve­li­ko sme­ha in do­bre vo­lje pa tudi adre­na­lin­skih užit­kov in pre­sež­kov.
Krka je naj­sli­ko­vi­tej­ši del do­lenj­ske kraš­ke po­kra­ji­ne, ki je s ti­soč­let­ni­mi leh­nja­ko­vi­mi sla­po­vi in pra­go­vi uje­ta v reč­no so­te­sko, z bo­ga­tim rast­li­njem in ži­vals­tvom, sli­ko­vi­ti­mi mli­ni in le­se­ni­mi mo­sto­vi ter ti­so­či­mi dru­gi­mi po­drob­nost­mi, ki so ved­no dru­gač­no skriv­nost­ni in se spre­mi­nja­jo ob vsa­ki igri svet­lo­be in vsa­ki spre­mem­bi vo­do­sta­ja, pra­vi­jo pri agen­ci­ji K2M.
Iz­let spa­da med manj zah­tev­ne, zato se ga lah­ko ude­le­ži­jo vsi, ki so zdra­vi in zna­jo pla­va­ti.
Ve­li­ko sku­pin pa se od­lo­či tudi za za­ključ­ni pik­nik, ki vklju­ču­je tudi mož­nost or­ga­ni­za­ci­je raz­lič­nih šport­nih in dru­žab­nih ak­tiv­no­sti. Pa da ne bo­ste mi­sli­li, da je raf­ting do­seg­ljiv le za ve­li­ke sku­pi­ne. Do­volj bo že, če ste v eki­pi vsaj tri­je.
Za in­for­ma­ci­je in re­zer­va­ci­je po­kli­či­te: 07/ 306 68 30, 041/887 362 ali poš­lji­te mail: info­@k2m.si
Cena? Oko­li 15 evrov na ose­bo, štu­den­ti 12,5, otro­ci pa 10,43 evra. Cena vklju­ču­je vso opre­mo (ve­slo, če­la­da, neo­pren­ska ob­le­ka in re­šil­ni jo­pič), sprem­ljal pa vas bo iz­ku­šen vo­dič, ki ima li­cen­co poob­laš­če­ne us­ta­no­ve.

Po­te­pi v po­bra­te­nih me­stih
Novo me­sto je na­ša iz­toč­ni­ca, ko od­ha­ja­mo na tuje. Kaj če se nam po­ro­di za­mi­sel, da bi odš­li na po­to­va­nje po no­vo­meš­kih po­bra­te­nih me­stih. V de­ve­tih raz­no­li­kih in med se­boj pre­cej raz­lič­nih me­stih bi go­vo­ri­li v de­ve­tih raz­lič­nih je­zi­kih. Mre­ža teh mest pred­stav­lja sti­ke med prib­liž­no pol­dru­gi mi­li­jon lju­di. Če pa se po­glo­bi­mo, hi­tro ugo­to­vi­mo, da so na­ša po­bra­te­na me­sta lah­ko od­lič­na plat­for­ma za od­kri­va­nje vseh de­ve­tih dr­žav.
Naj­bolj odroč­no je me­sto Yi­xing, ki le­ži na jugu pro­vin­ce Jiang­su, za­hod­no od je­ze­ra Tai­hu. Je pa z mi­li­jon pre­bi­val­ci tudi naj­več­je med po­bra­te­ni­mi me­sti. Ima­mo dve od­lič­ni po­ve­za­vi z la­tin­ski­ma na­ro­do­ma, prek po­ve­zav z Bres­cio iz Ita­li­je in Vil­la Fran­co del Pe­ne­des iz špan­ske Ka­ta­lo­ni­je. Naj­moč­nej­še vezi ima­mo z me­sti v dr­ža­vah, ki so na­sta­le na ozem­lju nek­da­nje Ju­go­sla­vi­je: Sr­bi­ja, Bo­sna in Čr­na gora.
V Sred­nji Evro­pi ima­mo dve za­ni­mi­vi po­ve­za­vi. Na Spod­njem Saš­kem, v okrož­ju Ha­no­ver, je me­sto Lan­gen­ha­gen, s ka­te­rim ima­mo prist­ne kul­tur­ne in dru­ge vezi, ter polj­sko me­sto To­run, ki je po­sta­lo na­še brat­sko me­sto v prejš­njem man­da­tu.
Me­sta se pro­mo­vi­ra­jo na raz­lič­ne na­či­ne. Bo­ga­ta kul­tu­ra, ki je zna­čil­nost To­ru­na, ke­ra­mič­ni iz­del­ki, in­du­strij­ski po­nos me­sta Yi­xing, ču­de­ži na­ra­ve Her­ceg No­vog, Srb­ski Manc­he­ster, ka­kor pra­vi­jo srb­ske­mu Le­skov­cu, vino in cava (pe­ne­če vino) z člo­veš­ki­mi stol­pi, ki na uli­ce pri­va­bi­jo mno­ži­ce, kar so zaš­čit­ne znam­ke Vil­la Fran­ce Del Pen­de­res, mit­ski Bi­hač, pod­jet­nost in zgo­do­vi­na dru­ge­ga naj­več­je­ga lom­bar­dij­ske­ga me­sta Bres­cie, so pah­lja­ča iz­ku­šenj, ki jih lah­ko do­ži­vi obi­sko­va­lec.
Novo me­sto ima že zdaj kar ne­kaj pri­ja­telj­skih mest. V do­bro nas vseh bi bilo, da bi bilo teh po­ve­zav še mno­go več. Vsaj v vsa­ki dr­ža­vi Evrop­ske uni­je eno po­bra­te­no me­sto je lah­ko pri­me­ren cilj. Če se bo­ste od­pra­vi­li na krož­no po­to­va­nje po po­bra­te­nih me­stih, pred­la­ga­mo prav­za­prav osem lo­če­nih po­to­vanj. V vsa­ko me­sto po­se­bej. Sko­zi me­sto pa se spla­ča pob­li­že sez­na­ni­ti se tudi z dr­ža­vo, v ka­te­ri ste. Ka­dar po­tu­je­te v po­bra­te­na me­sta, o tem ob­ve­sti­te tam­kajš­nje lju­di. Tako bodo ve­de­li, da pri­ha­ja­jo pri­ja­te­lji.

Družabno: razstava kolesarjev

Dolenjski muzej Novo mesto, junij 2007

Tuje Novo mesto – Boris Petkovič, Pariz

Kolikor znaš, toliko veljaš. Če te Novo mesto ne prepozna, lahko mirno odideš ven. In svet te sprejme z odprtimi rokami. Morda pa Novo mesto preprosto prerasteš in svet postane tvoje igrišče. Ali pa te življenje preprosto odnese izven Slovenije in drugo okolje, drugi ljudje in drugi običaji preprosto postanejo tvoji. Novomeščani v svetu. Svet v Novem mestu. Na vse smo ponosni.



Ko­li­ko ča­sa že ži­viš v Pa­ri­zu?
V Pa­riz sem pri­šel ok­to­bra 2003, to­rej sem tu že če­tr­to leto.

Kako zgle­da ti­pi­čen dan v tako ve­li­kem me­stu?
Pred­vsem je ve­li­ko vož­nje z me­tro­jem po­zi­mi in ve­li­ko vož­nje s ko­le­som po­le­ti. Če de­lam (pre­da­vam film­sko re­ži­jo na šo­li), sem ob­kro­žen s štu­den­ti iz ce­le­ga sve­ta in se po­ču­tim bolj pre­bi­va­lec sve­ta kot pre­bi­va­lec Pa­ri­za. Pro­sti dne­vi vklju­ču­je­jo ob­vez­no kavo in bra­nje ča­so­pi­sa v enem od ne­šte­tih pa­riš­kih ba­rov, obisk ki­no­pred­sta­ve v enem iz­med dve­sto pa­riš­kih ki­ne­ma­to­gra­fov, mo­re­bi­ti kak­šne raz­sta­ve, ve­čer se pa sko­raj ob­vez­no za­klju­či s preiz­ku­ša­njem raz­nih si­rov in sa­lam ob ob­vez­nem ko­zar­cu ruj­ne­ga.

Kaj ti je v me­stu naj­bolj všeč?
Naj­bolj uži­vam v kul­tur­ni in et­nič­ni raz­no­li­ko­sti Pa­ri­ža­nov. Svet v ma­lem. Ime­ti svo­jo kul­tu­ro, ven­dar to­le­ri­ra­ti in po­sku­ša­ti čim bolj ra­zu­me­ti tudi os­ta­le. Se­ve­da tudi po­nud­ba ki­ne­ma­to­gra­fov. Ver­jet­no edi­no me­sto na sve­tu, kjer je av­tor­ski film se ved­no stvar ši­ro­kih mno­žic. Ne­na­zad­nje, po­le­ti son­ce za­ha­ja ob de­se­tih in je še svet­lo tja do enaj­stih.

Novo me­sto?
Hm, kaj naj re­čem, že dol­go me ni bilo. Bež­no se še spo­mi­njam Kr­ki­ne­ga klu­ba, kon­cer­tov na Loki, »vi­se­nja« v Slo­nu. Ne­kaj krea­tiv­nih let je mi­ni­lo v us­tvar­ja­nju za lo­kal­no te­le­vi­zi­jo in pi­sa­nje za Do­lenj­ski list. Par let na­zaj sem bil gost na Snif­fu, film­skem fe­sti­va­lu. Žal ga ni več. Bi pa rad pri­šel mimo, ko bo­sta po­te­ka­la Fo­to­pub in Jaz­zi­nity. Sli­šim, da ima­ta oba iz­vrst­no ener­gi­jo.

Kam greš le­tos na do­pust?
S pri­ja­te­lji­co še us­kla­ju­je­va ter­mi­ne, ven­dar bi ji rad po­ka­zal hr­vaš­ke oto­ke.

Naj lo­ka­ci­je v me­stu, kjer ži­viš?
L'Art Brut – bar, ki ga uprav­lja­ta Sa­Ša in Mi­lan, bra­ta iz Gor­nje­ga Mi­la­nov­ca. Tam sem po­snel svoj prvi krat­ki film v Pa­ri­zu.
Che­ri Bibi – mala re­sta­vra­ci­ja na Mont­mar­tru, v la­sti mo­je­ga pri­ja­te­lja igral­ca Rap­hae­la, ki je igral v obeh mo­jih fil­mih. Si­jaj­ne ve­čer­je.
Ci­ne­ma Bal­zac – kino, ki je bil zgra­jen leta 1936, le stre­ljaj proč od Champs d'Ely­sees, s ka­riz­ma­tic­nim last­ni­kom, gos­po­dom Schpo­lian­skim, ki oseb­no na­po­ve vsa­ko od pro­jek­cij.

Kdaj na­zaj do­mov?
Hm, kaj sploh po­me­ni do­mov? Ro­jen sem bil v Ze­ni­ci, kjer sem pre­ži­vel otroš­tvo. Po­tem sem ne­kaj let ži­vel v Stra­ži pri No­vem me­stu, pa po­tem v Pi­ra­nu, Por­to­ro­žu, Ko­pru v ča­su štu­di­ja, pa spet Ljub­lja­na. Tre­nut­no se na­zaj do­mov vra­čam v Pa­riz.

Zad­nji film?
Zad­nji film, ki sem ga po­snel, je pa­ris.love, igra­ni ce­lo­ve­če­rec o Ame­ri­ča­nu, ki pri­de v Pa­riz, da bi po­stal igra­lec, in se za­lju­bi v fran­co­sko štu­dent­ko.
Zad­nji film, ki ga sne­mam, je do­ku­men­tar­ni por­tret o slo­ven­ski pi­sa­te­lji­ci Bri­ni Svit, ki že več kot 20 let ži­vi v Pa­ri­zu.
Zad­nji film, ki sem ga vi­del: Made in Ja­mai­ca, do­ku­men­ta­rec o ja­maj­ski glas­be­ni sce­ni. Dve uri či­ste­ga užit­ka.

Noč ob mestni reki

Pogovor z Markom Habjanom

Turizem smo ljudje. Zanj v Novem mestu skrbi tudi Marko Habjan, ki Novo mesto gleda skozi oči turistov in ki pozna vse prednosti in tudi slabosti dolenjskega turizma. Zadnje skuša preurediti v svetle točke podgorske prestolnice. Zaslužen je tudi za obuditev Noči na Krki. Dovolj razlogov, da tisti njegov prešeren nasmeh kar ne izgine z njegovega obraza.

Ka­te­re so glav­ne pri­re­di­tve v po­let­nem ča­su v No­vem me­stu?
No­vo­meš­ki po­let­ni ve­če­ri so ti­sti, ki naj­bolj po­pe­stri­jo po­let­no do­ga­ja­nje v No­vem me­stu. Zno­traj teh se zvr­sti­jo šte­vil­ni kul­tur­ni, za­bav­ni do­god­ki. Več bo zna­ne­ga o pro­gra­mu v sre­di­ni ju­li­ja.
Naj ome­nim še ne­ka­te­re dru­ge pri­re­di­tve, ki bodo še po­se­bej zaz­na­mo­va­le po­let­no do­ga­ja­nje. Že ta če­tr­tek bo na No­vem trgu pri­re­di­tev Kr­ki­no po­let­je, na ka­te­ri bodo na­sto­pi­li šte­vil­ne po­pu­lar­ne glas­be­ne sku­pi­ne in pev­ci: Zla­ti mu­zi­kant­je, Nu­ša De­ren­da, Av­to­mo­bi­li, Mar­jan No­vi­na, Alen­ka Go­tar, Ato­mik Har­mo­nik, 6 pack Ču­kur, Rok'n'band, Ta­nja Ža­gar, Fa­rao­ni, Pop De­sign in dru­gi.
Druš­tvo Na­prej Na­zaj v po­ča­sti­tev naj­dalj­še­ga dne (23. ju­nij) v letu že če­tr­to leto za­po­red pri­prav­lja kre­sni ve­čer na Ma­ro­fu. Tudi za le­toš­njo pri­re­di­tev so pri­pra­vi­li pe­ster za­bav­ni pro­gram.
Pred­vsem mla­di že tež­ko pri­ča­ku­je­jo fe­sti­val Rock Oto­čec, ki jim bo po­pe­stril prve dne­ve po­čit­nic v me­se­cu ju­li­ju. Za­vod Lo­kal­pa­triot ju­li­ja pri­prav­lja dve od­mev­ni pri­re­di­tvi; med­na­rod­no glas­be­no de­lav­ni­co in fe­sti­val Jaz­zinty ter med­na­rod­no de­lav­ni­co Fo­to­pub. Pred­vi­do­ma ko­nec ju­li­ja se bodo zvr­sti­le pri­re­di­tve v ok­vi­ru No­vo­meš­kih po­let­nih ve­če­rov, za­klju­či­le pa 25. av­gu­sta s pri­re­di­tvi­jo Noč na Krki.
Prvo so­bo­to v av­gu­stu Tu­ri­stič­no druš­tvo Oto­čec or­ga­ni­zi­ra na gra­du Oto­čec pri­re­di­tev Sred­nje­veš­ki dan na gra­du Oto­čec.

Kako bo le­tos po­te­ka­la Noč na Krki?
Ni ve­li­ko mest, ki so zra­sla na oklju­ku reke in ki bi ime­la to mož­nost, da se lah­ko pre­bi­val­ci tako ne­po­sred­no prib­li­ža­jo reki in z njo vzpo­sta­vi­jo ne­po­sred­ni stik, kot je to prav Novo me­sto z reko Krko. Ve­li­ko je do­ku­men­tov, fo­to­gra­fij, raz­gled­nic in še več spo­mi­nov, ki nam pri­ča­jo o tem, da so No­vo­meš­ča­ni to mož­nost še v ne tako od­da­lje­ni pre­te­klo­sti tudi do­do­bra iz­ko­riš­ča­li. Reka jim je po eni stra­ni nu­di­la var­nost, vodo za pre­živ­lja­nje, mož­nost po­stav­lja­nja gos­po­dar­skih ob­jek­tov, kot so mli­ni, ža­ge, us­njar­ne in pe­riš­ča, na dru­gi stra­ni pa neiz­mer­ne mož­no­sti za uži­va­nje in pre­živ­lja­nje pro­ste­ga ča­sa v ri­bar­je­nju, ko­pa­nju, čol­nar­je­nju, spre­ha­ja­nju. Če­prav se je vlo­ga reke v vsak­da­njem živ­lje­nju meš­ča­nov sko­zi sto­let­ja spre­mi­nja­la, pa so ti bili v pre­tež­ni meri od­vi­sni od nje in še bolj na­ve­za­ni na­njo. V zad­njih de­set­let­jih prejš­nje­ga sto­let­ja se je za­ra­di raz­lič­nih vzro­kov od­nos No­vo­meš­ča­nov do, lah­ko bi re­kli, mest­ne reke pre­cej spre­me­nil, kar je pri­ne­slo pro­pad šte­vil­nih gos­po­dar­skih ob­jek­tov ob reki, dru­žab­ne­ga živ­lje­nja in pre­živ­lja­nja pro­ste­ga ča­sa ob reki in še po­se­bej na njej pa tudi sko­raj ni bilo več. Prav zato smo se v Tu­ri­stič­nem druš­tvu Novo me­sto leta 2001 od­lo­či­li, da po­sku­si­mo vno­vič oži­vi­ti ne­koč že tra­di­cio­nal­no no­vo­meš­ko pri­re­di­tev Noč na Krki, ki ima svo­je ko­re­ni­ne že v 19. sto­let­ju. Naj­prej so jo poz­na­li kot Ne­po­mu­ko­vo slav­lje­nje (v čast sv. Ja­ne­za Ne­po­mu­ka, va­ru­ha mo­stov in bro­dar­jev), ka­sne­je kot Be­neš­ko noč in po dru­gi sve­tov­ni voj­ni kot Noč na Krki. Pri­re­di­tev je po dru­gi sve­tov­ni voj­ni pa do se­dem­de­se­tih let po­te­ka­la pod or­ga­ni­za­ci­jo Do­lenj­ske tu­ri­stič­ne zve­ze. Bis­tva pri­re­di­tve sta bila dru­že­nje in za­ba­va za meš­ča­ne ob in na reki Krki, kjer je po­te­ka­lo ro­man­tič­no čol­nar­je­nje v mra­ku z okra­še­ni­mi čol­ni od No­vo­meš­ke­ga Bre­ga do Brš­lji­na ob zvo­kih mest­ne god­be na pi­ha­la. Ob vr­ni­tvi so po­ka­li še z ra­ke­ta­mi in nato na­da­lje­va­li z ve­se­li­co poz­no v noč. Pri­re­di­tev je bolj ali manj red­no po­te­ka­la vse do se­dem­de­se­tih let dvaj­se­te­ga sto­let­ja, ka­sne­je pa je bilo le še ne­kaj neus­pe­šnih po­sku­sov za nje­no vno­vič­no oži­vi­tev.
Od leta 2002, ko smo jo v Tu­ri­stič­nem druš­tvo Novo me­sto pri­pra­vi­li pr­vič, bo le­toš­nja že še­sta in vse ka­že, da je spet po­sta­la tra­di­cio­nal­na. Vsa­ko leto jo or­ga­ni­zi­ra­mo vsa­ko zad­njo so­bo­to v me­se­cu av­gu­stu. Za svo­jo jo je pre­poz­na­la tudi Mest­na ob­či­na Novo me­sto, saj je od leta 2003 tudi za­ključ­na pri­re­di­tev No­vo­meš­kih po­let­nih ve­če­rov.
Tudi na le­toš­nji pri­re­di­tvi bo po­skrb­lje­no za pe­ster šport­no-za­bav­ni-kul­tur­ni pro­gram.

Kak­šne so urad­ne ure tu­ri­stič­ne pi­sar­ne v po­let­nem ob­dob­ju?
Do 1. ju­li­ja TIC de­lu­je na na­slo­vu Glav­ni trg 7 (Ro­tovž). Od 1. ju­li­ja na­prej pa bo Tu­ri­stič­no in­for­ma­cij­ski cen­ter do­mo­val na na­slo­vu Glav­ni trg 6 (nek­da­nja tr­go­vi­na Ro­yal). TIC bo od­prt od po­ne­delj­ka do pet­ka od 7.30 do 18.00 in v so­bo­to od 8.00 do 12.00

Za ka­te­re sto­ri­tve vla­da naj­več za­ni­ma­nja med tuj­ci?
V ra­zi­ska­vi Tu­ri­stič­ni ba­ro­me­ter, ki smo jo mi­nu­la leta v so­de­lo­va­nju s Slo­ven­sko tu­ri­stič­no or­ga­ni­za­ci­jo iz­va­ja­li od ju­ni­ja do me­se­ca ok­to­bra, so ana­li­ze po­ka­za­le, da tu­ri­ste pred­vsem za­ni­ma­jo in­for­ma­ci­je o za­ni­mi­vo­stih kra­ja, tu­ri­stič­ne pub­li­ka­ci­je (bro­šu­re, zem­lje­vi­di, sle­di­jo še in­for­ma­ci­je o mož­no­stih za pre­no­če­va­nje, re­zer­va­ci­je, in­for­ma­ci­je o pri­re­di­tvah, in­for­ma­ci­je o tu­ri­stič­ni po­nud­bi os­ta­lih pre­de­lov Slo­ve­ni­je in dru­go, in­for­ma­ci­je o vre­me­nu, voz­ni redi, na­kup tu­ri­stič­nih spo­min­kov ipd.

Ka­te­rih je va­ših pet naj pri­re­di­tev v No­vem me­stu v ča­su po­let­ja?
TD Novo me­sto or­ga­ni­zi­ra samo Noč na Krki??!

Kdo so glav­ni or­ga­ni­za­tor­ji do­god­kov?
Mest­na ob­či­na Novo me­sto, Za­vod Lo­kal­pa­triot, Za­lož­ba Goga, Za­vod to­var­na ter tu­ri­stič­na in dru­ga druš­tva.

Jaz in ti in Marjan Dović

Pogovor z Marjanom Dovićem

Glasba in literatura ter Marijan Dović so eno. Kliše, res, a tudi ti so lahko nekaj izvirnega. Pri Marijanu je že tako. Idejni oče Jazzintyja, ideje o umetniški akademiji v Novem mestu, avtor glasbe Trdinovih Bajk in povesti o Gorjancih. Doktor literarnih znanosti. Oče Vida in Jurija. Koliko da je star? Kristusovih 33.

Kaj si lahko letos obetamo na prireditvah v sklopu Jazzintyja?
To je najprej odvisno od tega, ali boste na delavnici aktivni ali jo boste opazovali pasivno. Kdor se bo prijavil, bo imel možnost delati s kreativno špico evropske in ameriške jazz scene, z mojstri, kot so Barry Harris, Judy Niemack, Steve Altenberg, Simone Zanchini in še ducat drugih mentorjev. Sploh ni važno, kaj igrate, saj gre za študij univerzalnih glasbenih principov. Aktivni udeleženci naj bi – to mislim povsem brez ironije – doživeli nekakšno glasbeno preobrazbo, presegli ali vsaj ozavestili naj bi ovire, ki jim preprečujejo, da bi postali celoviti glasbeniki, zmožni tudi improvizacije. Kdor pa bo Jazzinty spremljal iz vrst občinstva, bo seveda vse te mojstre lahko videl na festivalskem odru. Letošnji festival je brez dvoma najboljši doslej in postavlja novomeški festival v rang najboljših jazz dogodkov v Sloveniji. Hkrati bo vsakdo lahko postal tudi del zgodbe Jazzona, 5. finala za najboljšo avtorsko jazz kompozicijo, ki se bo odigral v tem živahnem tednu med 13. in 18. avgustom. Pravim in najbolj potrpežljivim sladokuscem pa si upam priporočiti nočne jam sessione, ki bodo letos še zadnjič v starem LokalPatriotu. Nikoli ni mogoče napovedati, kdaj se bo jazzovski session »odtrgal«, ampak verjemite, takrat je vredno biti zraven.

Kako vidite razvoj Jazzintyja v naslednjih letih?
Jazzinty kot delavnica je izobraževalni program, ki ne prenese radikalnih in hitrih reform. Programska zasnova je dobra, z leti se je utrdila. Počasi lahko še dvigujemo kakovost mentorjev, pogojev za delo in podobno. Seveda pa bomo vztrajali pri redni menjavi zvezdniških imen, zato da bo profesionalni nivo izobraževanja (masterclass) zbujal nenehno zanimanje najboljših glasbenikov. Kot festival in abonma pa se Jazzinty lahko še bolj razvije; podobno velja za Jazzon, ki bi moral dobiti čim večjo težo, saj gre za edino nagrado za jazz v slovenskem merilu. Tu nas čaka še precej dela. Ena od idej je, da bi nagrado razširili na države nekdanje Jugoslavije ali na celoten Balkan.

Iz koliko držav letos prihajajo udeleženci?
Prijave še sprejemamo, tako da ta hip še ne vemo vsega. Večina prijavljenih je seveda Slovencev; so pa med letos prijavljenimi tudi Hrvati, Italijani, mislim da tudi Avstrijka. Imeli smo že tudi Nemce, Nizozemce, Američana in Irko. Zanimal se je celo nekdo iz Afrike, mislim da Zimbabveja, a ne vem, če mu je šlo v prvi vrsti za naš program … Kar me osebno pogosto malo razočara, je relativno nizek odziv lokalnih glasbenikov – večina pride od drugod. Mnogim bi tečaj močno koristil.

Kako je z infrastrukturo za obiskovalce, imate še vedno probleme s prenočišči?
Imamo velike in resne težave, ki se vlečejo že od leta 2000, ko smo izpeljali prvi Jazzinty. Nekaj časa smo napol udarniško usposabljali nekdanjo ribjo restavracijo v središču mesta. Izkazalo se je, da je delavnica bistveno bolj uspešna, če so študenti v centru. Dijaški dom, ki je bil zadnja leta edina možnost, je razpršil intenziteto in ljudi odvrnil od vnovičnega prihajanja! Kot smo ugotovili letos na strateškem druženju, je bistveno, da je delavnica tudi dober žur – za vse, študente, mentorje in celo organizatorje. Druga problema sta hrana in strežba. Poskušajte najti solidno kosilo v bližini Glavnega trga. In si zamislite, da tja peljete Johna Abercrombieja ali Vlatka Stefanovskega. Komentar najbrž ni potreben. So pa tudi veliki plusi. Predvsem Glasbena šola Marjana Kozine, s katero več kot zgledno sodelujemo že od začetka, pa klub Lokalpatriot, ki poskrbi za pravo klimo na sessionih, ter Dolenjski muzej s fantastičnimi vrtovi.

Katera glasba je letošnje vroče poletje najpogostejši spremljevalec vašega prostega časa?
Ravnokar je pri Gogi Musica izšel odličen jazz album Jureta Pukla Sound Pictures. Priporočam, to je res prava godba. Sicer pa veliko poslušam klasiko, konstantno Bacha. Kolikor utegnem, igram tudi sam – trenutno se ukvarjam z opusom trobentača Woodyja Shawa, od klasike pa Tartinijevo sonato Vražji trilček. Bolj za hec igram pa tudi violončelo. Vibracije tega veličastnega inštrumenta me neizmerno sproščajo.

Katerih koncertov v Sloveniji se nameravate udeležiti to poletje?
Pred kratkim sem bil na odličnem koncertu znamenitega bobnarja Petra Erskina, ki ga snubimo tudi na delavnico. Eden sijajnih dogodkov je bil zame tudi novomeški koncert Ramba Amadeusa, ki sem ga končno uspel videti v živo in se obenem neizmerno zabaval. Nameravam tudi na ljubljanski jazz festival, rad bi slišal predvsem Fool coole s Stefanovskim in Zanchinijem. Vodja tega odličnega big benda Izidor Leitinger je Stefanovskega spoznal na predlanskem Jazzintyju, kjer sta skupaj vodila eno izmed študentskih zasedb. Skupaj smo ju dali pa zato, ker Vlatko ni notalist in aranžer in je svoje ideje raje zaigral, Izidor je pa to napisal in ad hoc zaranžiral. Tu so korenine tega zanimivega sodelovanja. Drugi omenjeni gost je harmonikar Simone Zanchini, ki bo letos koncertiral in učil tudi pri nas. Moram priznati, da je to zame eden največjih živečih glasbenikov sploh in sem neizmerno vesel, da bo z nami.

Kam na dopust?
Poletje sem si letos že vnaprej pokvaril, ker imam preveč stvari. Ampak kak teden se bo našel za Šolto, kjer imamo mali vikend v zapuščeni vasici sredi otoka. Ker smo v družini vsi ljubitelji kopanja, še posebej malčka Vid in Jurij, zelo radi skočimo na Kolpo – nenačrtovano, ko nam je pač vroče. Načrtovali smo tudi mini vikend v slovenskih hribih, ampak to je še pod vprašajem. Sam pa se službeno, malo pa tudi turistično, tik pred Jazzintyjem odpravljam v Rio de Janeiro na mednarodno komparativistično konferenco. Se prav veselim, še nisem bil v domovini bossa nove.

Mestne ženske – Meta Potočnik

So­dob­ni ča­si, so­dob­ne žen­ske. No­vo­meš­čan­ke pri tem niso iz­je­ma. V so­dob­nem sve­tu je moč iz­bi­re ključ­na. Tak­šne so tudi na­še žen­ske. Vedo, kaj ho­če­jo, in to si tudi us­tva­ri­jo. Sku­paj z ljud­mi, ki jih ima­jo rade in jim zau­pa­jo. To­krat smo o po­vsem po­let­nih za­de­vah spra­še­va­li tri mla­de žen­ske treh raz­lič­nih po­kli­cev. Do­bi­li smo po­vsem raz­lič­ne od­go­vo­re in skriv­no­sti.

Meta Po­toč­nik, direktorica turističnega podjetja Noe

1. Sanj­ske po­čit­ni­ce?
Zame je to po­vsod, kjer mi je lepo...
2. Zad­nja knji­ga?
Zad­nje ča­se le štu­dij­ska li­te­ra­tu­ra in kak­šna po­to­pi­sna ali po­pot­niš­ka li­te­ra­tu­ra.
3. Znam­ka par­fu­ma?
Ni­mam le iz­bra­ne znam­ke, saj se vo­nji tako zelo spre­mi­nja­jo in raz­li­ku­je­jo...
4. Znam­ka tor­bi­ce?
Oh, ak­tov­ka s pa­pir­ji ali naj­več­krat ra­ču­nal­niš­ka tor­ba.
5. Ko­li­ko pa­rov čev­ljev ima­te doma?
Ved­no pre­ma­lo.
6. Naj­ljubš¡ kos oblači­la?
Ro­ka­vi­ce in po­kri­va­la.
7. Naj­bolj­ši film?
Naj­ra­je imam sta­re kla­si­ke, ki jih rada po­gle­dam več­krat, kot npr. Bilo je ne­koč v Ame­ri­ki.
8. Kje naj­ra­je je­ste zu­naj?
V re­sta­vra­ci­jah, ki po­nu­ja­jo kan­ček in­di­vi­dual­no­sti in šar­ma.
9. Fa­tal­ni moš­ki?
Joj, pri moji sta­ro­sti gle­dam na moš­ke zelo izo­stre­no, mo­go­če pa je kak­šen – Johny Deep??
10. Slo­gan tega po­let­ja?
No, to mi de­lu­je že kot vpra­ša­nje iz kak­šne­ga žen­ske­ga tab­loi­da, ali ne pi­še po­vsod – vra­ča­mo se v 50.leta?
11. Us­peh je?
Ved­no pri­de z ve­li­ko op­ti­miz­ma.
12. Do­pust, kje?
Na naj­več­jem sre­do­zem­skem oto­ku.
13. Naj­ljubš¡ šport po­le­ti?
Vse, kar me pom­la­ju­je...

Družabno: Zadnji krik sokola

Narodni dom, 17. maj 2007; foto: Pigmalion

Veliki intervju: Žižek in Pelko

Veliki intervju s Primožem Žižkom, Zavod Tovarna in Borutom Pelkom, Lokalpatriot

Ta­ko­le, na pa­met, ko­li­ko do­god­kov prek po­let­ja, to­rej ju­li­ja in av­gu­sta, or­ga­ni­zi­ra­ta Lo­kal­Pa­trot in Za­vod to­var­na?
Primož Žižek: Več­jih ne­kaj čez 35. Od tega naj­več kon­cer­tov, lut­kov­nih pred­stav za otro­ke, tri ve­če­re ko­me­di­je, 10 film­skih ve­če­rov itd.
Borut Pelko: Za­vod Lo­kal­Pa­triot kot us­tvar­ja­lec in po­ve­zo­va­lec na po­droč­ju kul­tur­ne in mla­din­ske pro­duk­ci­je de­lu­je sko­zi vse leto, v po­let­nih me­se­cih pa svo­jo us­tvar­jal­nost us­me­ri v fe­sti­val­sko pro­duk­ci­jo. Že us­ta­lje­nim pro­jek­tom (Jaz­zinty, Fo­to­pub, Mu­zej­ski vr­to­vi, No­vo­meš­ki po­let­ni ve­če­ri) smo le­tos, v po­ča­sti­tev (naj­ver­jet­ne­je) zad­nje se­zo­ne v ob­sto­je­čih klub­skih pro­sto­rih, do­da­li še po­let­ni pro­gram v no­vem po­let­nem Am­fi­tea­tru Klu­ba Lo­kal­Pa­triot. Or­ga­ni­za­ci­ja po­sa­mez­nih do­god­kov je le del ce­lost­ne or­ga­ni­za­cij­ske po­li­ti­ke. Med le­tom na me­sec pov­preč­no or­ga­ni­zi­ra­mo od 15 do 20 do­god­kov, v po­let­nih me­se­cih pa je teh mo­go­če ne­kaj manj, a so zato iz­ve­de­ni na raz­lič­nih lo­ka­ci­jah v me­stu in pri­na­ša­jo med­na­rod­ne, eks­klu­ziv­ne in pre­mier­ne vse­bi­ne.
V za­vo­du Lo­kal­Pa­triot tako prek po­let­ja sa­mo­stoj­no or­ga­ni­zi­ra­mo oko­li 40 po­sa­mez­nih do­god­kov. Glav­ni­na se bo od­vi­la v Klu­bu Lo­kal­Pa­triot in na vr­to­vih Do­lenj­ske­ga mu­ze­ja ali v Kul­tur­nem cen­tru Ja­ne­za Tr­di­ne. Sku­paj s part­ner­ji pri pro­jek­tu No­vo­meš­ki poletni ve­če­ri pa bomo or­ga­ni­zi­ra­li oko­li 60 po­sa­mez­nih do­god­kov. Če se pro­jek­tu pri­dru­ži še Za­vod To­var­na, bo teh do­god­kov že bli­zu 100, saj po po­dat­kih, ki sem jih us­pel za­sle­di­ti iz va­ših ob­jav, pri­prav­lja­te ne­kaj čez 30 raz­lič­nih kon­cert­nih in upri­zo­ri­tve­nih do­god­kov.

Na ka­te­re­ga od na­šte­tih ste naj­bolj po­no­sni, da ste ga us­pe­li pri­pe­lja­ti v NM?
Borut Pelko: Tež­ko bi se ome­jil le na ene­ga, saj gre za ši­rok spek­ter na­sto­pa­jo­čih na raz­lič­nih umet­nost­nih po­droč­jih. No­vin­ci le­toš­nje­ga po­let­ja, na ka­te­re bomo naj­bolj po­no­sni, so, če jih na­šte­jem kar po vr­sti, kot se bodo pred­sta­vi­li: hr­vaš­ka le­gen­da Dino Dvor­nik & 4 Funk, umet­niš­ki tan­dem son:DA in Da­vi­de Gras­si (oba v Ga­le­ri­ji Si­mu­la­ker), ma­ke­don­ski jazz tru­ba­či Toni Ki­ta­nov­ski & Cher­ke­zi Orc­he­stra, fo­to­graf­ska zvezd­ni­ka Fran­ces­co Zi­zo­la in Step­hen Gill, bra­zil­ska pev­ka Ju­re­ma Paes – Juba, jaz­zov­ska le­gen­da Barry Har­ris s triom, Simone Zanc­hi­ni ter pev­ka Judy Nie­mack s triom.
Sam bom, če si do­vo­lim malo sub­jek­tiv­no­sti, go­to­vo naj­bolj ve­sel Dina Dvor­ni­ka, To­ni­ja Ki­ta­nov­ske­ga & Cher­ke­zi Orc­he­stre, pev­ke Ju­re­me Paes ter že za lani na­po­ve­da­ne­ga Simoneja Zanc­hi­ni­ja, naj­bolj po­no­sen pa bom go­to­vo na na­stop jazz le­gen­de Barry­ja Har­ri­sa na le­toš­njem Jaz­zinty­ju.
Je pa bolj kot samo dejs­tvo, na koga bomo po­no­sni in kdo bo zvezd­nik na­še pro­duk­ci­je, go­to­vo bolj po­mem­bno to, da Novo me­sto po­sta­ja in os­ta­ja slo­ven­sko sre­diš­če glas­be­nih in li­kov­nih umet­no­sti, kar naj­bo­lje pri­ča­ra dejs­tvo, ko se na fe­sti­va­lih Jaz­zinty in Fo­to­pub sre­ča­ta ce­lot­na slo­ven­ska ter tudi šir­ša stro­kov­na in zain­te­re­si­rana jav­nost.
Primož Žižek: Ne bi iz­po­stav­ljal po­sa­mez­nih pro­duk­cij. Zame so naj­bolj po­mem­bni ele­men­ti pah­lja­če, ki jo ime­nu­je­mo San Se­ba­stian Fest, ljud­je, ki so Za­vod To­var­na, stal­nost do­ga­nja, vzdr­že­va­nje fi­nanč­ne kon­di­ci­je, po­šte­na iz­me­nja­va s pub­li­ko in sve­ži­na pro­duk­ci­je. Pre­pri­čan sem, da ima vsak od so­de­lav­cev tudi dru­gač­ne prio­ri­te­te. Naj­bolj sem le­tos do­slej mor­da ve­sel, da nam je s kon­cer­tom Sidd­har­te us­pe­lo do­ka­za­ti, da Novo me­sto pre­mo­re tudi od­lič­no klub­sko at­mos­fe­ro na od­pr­tem. Oba, pub­li­ka in bend, sta bila fe­no­me­nal­na. Ve­se­lim se Ram­bo Ama­deu­sa, Gala in Ga­le­ri­stov, Gu­šti­ja in Po­lo­ne, Mer­ce­dez Ben­da, Psycho path, Sidd­har­te in Dan D v je­se­ni pa Fe­sti­va­la Tru­ba­dur in Novo me­sto iz­klop­lje­ni...

Z or­ga­ni­zi­ra­njem pri­re­di­tev, do­god­kov, ima­te kar ne­kaj iz­ku­šenj. Kaj je ti­sto, kar No­vo­meš­ča­ne ali No­vo­meš­čan­ke spra­vi od doma?
Pri­vlač­nost/ka­ko­vost/dru­gač­nost in na­čin sez­na­nje­no­sti. Tudi pri­ja­te­lji in ko­le­gi vpli­va­jo na obisk pri­re­di­tev. Do­lenj­ci ima­mo slo­gan: »Več kot nas bo, lep­še nam bo.« No­vo­meš­čan­ke in No­vo­meš­ča­ni pa tudi obi­sko­val­ci od dru­god, ne spre­gle­da­jo no­be­ne na­po­ve­di, ki obe­ta do­bro at­mos­fe­ro in dru­že­nje. No­vo­meš­čan­ke in No­vo­meš­ča­ni smo zelo dru­žab­ni ljud­je. To se odra­ža na mar­si­ka­te­rem po­droč­ju, tudi pri or­ga­ni­za­ci­ji do­god­kov.

Ko se od­lo­ča­te za pro­gram, se ved­no gle­da, da je za vsa­ko­gar ne­kaj?
Primož Žižek: Ver­jet­no vsak pro­du­cent raz­miš­lja dru­ga­če, ima dru­gač­ne ci­lje in raz­no­li­ko struk­tu­ro obi­sko­val­cev. Pri nas so ključ­ne be­se­de: ve­se­lje, dru­žab­nost, ka­ko­vost. Glav­ni­na na­še pub­li­ke so lju­bi­te­lji do­bre glas­be, vseh sta­ro­sti; otro­ci in mla­de dru­ži­ne ter se­ve­da lju­bi­te­lji spe­ci­fič­nih vse­bin: ko­me­di­ja, film ipd. Pred­vsem pa si us­tvar­jal­ci pro­gra­ma in po­nud­be na vrtu San Se­ba­stian de­li­mo strast z na­ši­mi obi­sko­val­ci: uži­va­nje, pri­je­ten am­bient, neob­vez­nost.
Borut Pelko: Mor­da bi bilo z eko­nom­ske­ga vi­di­ka vča­sih to res bo­lje, a se od­lo­ča­mo dru­ga­če. Kot sem že de­jal, so na­še vo­di­lo že vse od us­ta­no­vi­tve ino­va­tiv­na in av­tor­ska pro­duk­ci­ja pred­stav­lje­nih umet­ni­kov, eks­klu­ziv­nost in no­vost v slo­ven­skem pro­sto­ru ter pravš­nje raz­mer­je med de­le­žem pred­stav­lje­nih do­ma­čih in med­na­rod­nih umet­ni­kov.

Z or­ga­ni­zi­ra­njem pri­re­di­tev, do­god­kov, ima­te kar ne­kaj iz­ku­šenj. Kaj je ti­sto, kar No­vo­meš­ča­ne ali No­vo­meš­čan­ke spra­vi od doma?
Borut Pelko: Pre­go­vor pra­vi: »Če bi bil ve­dež, ne bi bil re­vež.« Ker si »re­ve­ži« ne že­li­mo biti, ve­de­ži pa tudi ni­smo, se mo­ra­mo po­slu­že­va­ti spret­no­sti us­kla­je­va­nja že­lja jav­no­sti in ure­sni­če­va­nja na­še­ga kul­tur­ne­ga po­slans­tva. V za­vo­du Lo­kal­Pa­triot tako že od pr­ve­ga dne svo­je­ga ob­sto­ja sku­ša­mo po­da­ja­ti pred­vsem ti­ste vse­bi­ne, ki pred­stav­lja­jo ne­kak­šen pre­se­žek v so­dob­ni kul­tur­ni us­tvar­jal­no­sti, so av­tor­ske, eks­klu­ziv­ne, med­na­rod­ne … To je vča­sih si­cer pre­cej tr­no­va pot, a sami smo se za­vest­no od­lo­či­li za­njo. Ker je od­lo­či­tev s ča­so­ma in po obi­li­ci do­ka­zo­va­nja pre­pri­ča­la tako lo­kal­no kot na­cio­nal­no in evrop­sko kul­tur­no stro­kov­no in laič­no jav­nost, smo očit­no na pra­vi poti.

V ko­lik­šni meri vam po­ma­ga no­vo­meš­ka mest­na ob­či­na?
Primož Žižek: Ob­či­na lah­ko po­ma­ga si­stem­sko. To je z raz­pi­si, ki odra­ža­jo neko po­li­ti­ko raz­vo­ja. Le­toš­nja po­stav­ka za po­let­ne pri­re­di­tve se je okre­pi­la, kar oce­nju­jem kot do­bro, in ka­že na to, da že­li upra­va za­de­ve raz­vi­ja­ti na­prej. Me­nim tudi, da je tre­ba od­pre­ti pro­stor za vse: go­stin­ce, raz­lič­na druš­tva, tudi po­sa­mez­ni­ke. Ce­lot­no pro­duk­ci­jo pa naj vo­di­jo uve­ljav­lje­ni or­ga­ni­za­tor­ji. Do­vo­lje­nja za do­god­ke v mest­ne je­dru
Borut Pelko: No­vo­meš­ka ob­či­na nam po­ma­ga v ok­vi­ru svo­jih, na po­droč­ju kul­tu­re si­cer pre­cej skrom­nih, fi­nanč­nih zmož­no­sti. So­de­lo­va­nje je iz leta v leto bolj­še, to smo si s kon­stant­nim in kva­li­tet­nim de­lom ne­na­zad­nje tudi iz­bo­ri­li, a še zda­leč ne do­se­ga rav­ni so­de­lo­va­nja z na­cio­nal­ni­mi in evrop­ski­mi so­fi­nan­cer­ji ali pod­por­ni­ki.

V NM je vznik­ni­lo kar ne­kaj or­ga­ni­za­tor­jev, pro­du­cen­tov. Se med se­boj us­kla­ju­je­te, po­ma­ga­te? S kom so­de­lu­je­te naj­več? Či­ga­vo po­moč bi si že­le­li v pri­hod­nje?
Primož Žižek: Mi se ve­li­ko po­go­var­ja­mo in re­kel bi, sko­raj­da pod­za­vest­no, us­kla­di­mo gle­de prio­ri­tet­nih do­ga­janj. Za­vod To­var­na se še naj­več us­klja­ju­je z Lo­kal­pa­trio­tom, s ka­te­rim smo so­de­lo­va­li tudi med lan­ski­mi No­vo­meš­ki­mi po­let­ni­mi ve­če­ri. Ima­jo iz­vrst­no pro­duk­ci­jo, tako da mo­ra­mo da­tum­sko za­nes­lji­vo pro­gra­me ob­li­ko­va­ti tako, da ima­jo od tega kar naj­več prav vsi so­de­lu­jo­či, pred­vsem pub­li­ka. Naj­bolj­ši odraz zau­pa­nja med or­ga­ni­za­tor­ji v me­stu je po mo­jem mne­nju dejs­tvo, da obi­sku­je­mo pri­re­di­tve drug dru­gih. To se mi zdi zdra­vo tako za od­no­se med nami in out­put ce­lot­ne sce­ne. Po­rast kon­ku­ren­ce v me­stu po mo­jem mne­nju po­zi­tiv­no vpli­va na ob­seg in ka­ko­vost to­vrst­ne po­nud­be.
Borut Pelko: Šte­vi­lo or­ga­ni­za­tor­jev je zad­njih ne­kaj let bolj ali manj kon­stant­no, je pa res, da ste (so) iz leta v leto bolj ak­tiv­ni. To me vse­ka­kor ve­se­li, in če sem mal­ce predrzen, si upam tr­di­ti, da vas (jih) je k temu spod­bu­di­lo tudi delo za­vo­da Lo­kal­Pa­triot. Tudi spod­bu­ja­nje kul­tur­ne pro­duk­ci­je v lo­kal­nem pro­sto­ru je eno iz­med na­ših po­slan­stev.
Us­kla­je­va­nje in po­moč se vse­ka­kor od­vi­ja­ta v za­dost­ni meri, ni pa ome­nje­ne­ga ni­ko­li pre­več. Vra­ta za­vo­da Lo­kal­Pa­triot so za ti­ste, ki jih za­ni­ma­ta us­kla­je­va­nje in vza­jem­na po­moč, ved­no od­pr­ta, se pa sami nao­krog res ne po­nu­ja­mo pre­več, ker ima­mo do­volj ob­vez­nosti že z last­no pro­duk­ci­jo. Naj­bo­lje so­de­lu­je­mo s part­ner­ji zno­traj ne­for­mal­ne mre­že kul­tur­ne­ga ceha ter se­ve­da z brat­ski­mi in s se­str­ski­mi za­vo­di zno­traj Sku­pi­ne DNŠ. Do­bro so­de­lu­je­mo tudi z vr­sto part­ner­jev pri projektu No­vo­meš­ki po­let­ni ve­če­ri, ka­te­re­ga bo­di­si pro­du­cent bo­di­si ko­pro­du­cent smo že zad­njih ne­kaj let.
Po­moč gre v pri­hod­nje vse­ka­kor še na­prej pri­ča­ko­va­ti od lo­kal­nih, na­cio­nal­nih in evrop­skih us­ta­nov, bi pa več vlož­ka v kul­tu­ro vse­ka­kor pri­ča­ko­val tudi od lo­kal­nih gos­po­dar­skih sub­jek­tov. Tu so go­to­vo še neiz­ko­riš­če­ne mož­no­sti so­de­lo­va­nja.


Ve­li­ko do­god­kov se do­ga­ja v sre­diš­ču me­sta. Primož, kako ste se us­pe­li do­go­vo­ri­ti z oko­liš­ki­mi pre­bi­val­ci? Borut, ima­te vi kaj sla­bih iz­ku­šenj z no­vo­meš­ki­mi pre­bi­val­ci, ki so jim va­še pri­re­di­tve zmo­ti­le spa­nec ob 22.00?
Borut Pelko: V za­vo­du Lo­kal­Pa­triot to­vrst­nih sla­bih iz­ku­šenj ni­ma­mo. Na pri­lož­nost­nih pri­zo­riš­čih v mest­nem je­dru (vr­to­vi Do­lenj­ske­ga mu­ze­ja, oder Knji­gar­ne Goga) se pri­re­di­tve od­vi­ja­jo zno­traj pred­pi­sa­nih hrup­nih in ča­sov­nih ome­ji­tev, tako da se pre­bi­val­ci ne pri­to­žu­je­jo. Obo­je ve­lja tudi za Klub Lo­kal­Pa­triot, ka­te­re­ga do­dat­na pred­nost je še ta, da v pre­me­ru 100,200 me­trov tako re­koč ni sta­no­vanj­skih ob­jek­tov. Edi­ne so­se­de, ki jim na­ša pro­gram­ska de­jav­nost vča­sih mor­da zmo­ti noč­ni spa­nec, pa ob tej pri­lož­no­sti pro­sim za po­dob­no ra­zu­me­va­nje, kot smo ga bili de­lež­ni do se­daj.
Primož Žižek: Naj­prej bi se vsem so­se­dom in meš­ča­nom zah­va­lil za nji­ho­vo pod­po­ro do­ga­ja­nju v me­stu, če­prav ver­ja­mem, da jim mar­sik­daj ni po­go­du. A če že­li­mo obu­di­ti mest­no je­dro, na uli­ce pri­va­bi­ti lju­di, če ho­če­te, us­tva­ri­ti no­vo­meš­ko pro­me­na­do, po­tem mo­ra­mo po­sta­vi­ti prio­ri­te­te. Meš­ča­ni ra­zu­me­jo, da je to vir raz­vo­ja mest­ne­ga sre­diš­ča. Smo pa z enim pre­bi­val­cem v mest­nem sre­diš­ču že ime­li te­ža­ve. Upam, da bo ra­zu­men, saj smo sto­ri­li vse, da so pri­re­di­tve pro­fe­sio­nal­ne, ob spre­jem­lji­vih urah in v tak­šnem pro­stor­sko-or­ga­ni­za­cij­skem kon­tek­stu, da pri­de­jo in gre­jo brez te­žav. … smo tudi že od­po­ve­da­li do­go­dek, ki bi bil po­poln us­peh, se pa bi zgo­dil v če­tr­tek to­rej sre­di ted­na… mo­go­če Naj bo tako tudi v pri­hod­nje. Vse več je or­ga­ni­za­tor­jev v me­stu, ne­smi­sel­no je za­vi­ra­ti us­tvar­jal­no po­bu­do.

Kak­šne bi bile ideal­ne raz­me­re za ure­sni­či­tev pro­gra­ma, ki bi si ga že­le­li spe­lja­ti v po­let­nih dneh? Ima­te vsa sreds­tva za­go­tov­lje­na, ima­te pro­sto­re, ki us­tre­za­jo …?
Borut Pelko: Ideal­nih raz­mer ni in jih naj­ver­jet­ne­je nik­dar ne bo. Mor­da se jim prib­li­ža­mo čez ne­kaj let, ko se na lo­ka­ci­ji se­da­nje­ga od­pre nov in več­ji Klub. Zaen­krat do­kaj us­pe­šno kr­ma­ri­mo zno­traj ved­no pre­skrom­nih fi­nanč­nih zmož­no­sti in pro­stor­skih ka­pa­ci­tet, pri ka­te­rih nam po­ma­ga­jo na­ši dol­go­let­ni in spo­što­va­ni part­ner­ji (Glas­be­na šo­la Mar­ja­na Ko­zi­ne, Do­lenj­ski mu­zej Novo me­sto, Kul­tur­ni cen­ter Ja­ne­za Tr­di­ne).
Primož Žižek: Mi­slim, da de­nar ni naj­več­ji prob­lem. Za us­peh pro­jek­tov je ključ­na pri­mar­na lju­be­zen in spo­što­va­nje do tega, kar poč­neš. Po­no­sen sem na na­šo raz­no­li­ko eki­po, z vseh ve­trov je, ki vna­ša v naš na­čin dela do­volj zav­ze­to­sti, hu­mor­ja in ino­va­tiv­no­sti, da nam je to po­čet­je ve­či­no­ma v uži­tek. Ti­ste manj pri­jet­ne na­lo­ge iz ozad­ja in stres, po­ve­zan s hek­ti­ko to­vrst­ne­ga po­čet­ja, pa so stva­ri, ki se jih ne sme vi­de­ti. V No­vem me­stu manj­ka in­fra­struk­tu­re na mno­gih po­droč­jih dru­žab­no­sti in kul­tu­re. Se pa raz­vi­ja. Sam imam re­ši­tev, ki bi v me­stu vne­sla ur­ba­ni­stič­no, druž­be­no, umet­niš­ko in še kak­šno sve­ži­no. Lah­ko tudi iz­dam, da mi je vzor na­čin, kako pod­pi­ra­jo kul­tu­ro, umet­nost, nas­ploh us­tvar­jal­nost in na­pred­nost v Reki na Hr­vaš­kem. To je zelo na­pred­no me­sto. Mi smo še da­leč od tega.

Ali vas pred po­let­jem z ob­či­ne kaj pov­pra­ša­jo, ali bo­ste »po­skr­be­li« za po­let­je?
Primož Žižek: Niti ne. A smo pre­pri­ča­nja, da do­ga­ja­nje v me­stu ved­no na­sta­ja od spo­daj navz­gor. Do­volj je, če je ob­či­na de­mo­kra­tič­na, pro­fe­sio­nal­na in od­pr­ta za raz­voj. Pro­du­cen­ti in or­ga­ni­za­tor­ji med se­boj hi­tro naj­de­jo skup­ne toč­ke. Bi pa ob­či­ni pred­la­gal, da v ok­vi­ru no­ve­ga za­vo­da na­čr­tu­je­jo no­sil­ne teme pri­hod­njih po­le­tij. Na ta na­čin bi bilo moč do­se­ga­ti še več­je si­ner­gi­je med in­te­re­si do­ma­či­nov, obi­sko­val­cev, or­ga­ni­za­tor­jev, pod­jet­ni­kov, ko­nec kon­cev tudi po­li­ti­ke.
Borut Pelko: Nas ne ra­bi­jo pov­pra­ša­ti, ker se že 7 let jav­lja­mo sami. Vča­sih bolj, vča­sih manj us­pe­šno. Za po­let­je kljub temu po­skr­bi­mo ved­no. Ved­no us­pe­šno, ved­no za­ni­mi­vo, ved­no pe­stro, ved­no kul­tur­no bo­ga­to in raz­no­li­ko, ved­no v nav­du­še­nje stro­kov­ne in laič­ne jav­no­sti ter ved­no z za­ve­zo in ob­lju­bo po na­sled­njem po­let­ju.

Var­nost na pri­re­di­tvah je po­mem­bna. Kako po­skr­bi­te gle­de tega?
Borut Pelko: Za var­nost, ne gle­de na pri­zo­riš­če, ved­no po­skr­bi­mo v ok­vi­ru pred­pi­sa­nih nor­ma­ti­vov. Tu nam stro­kov­ni ser­vis se­ve­da za­go­tav­lja zu­na­nji iz­va­ja­lec s po­droč­ja fi­zič­ne­ga in teh­nič­ne­ga va­ro­va­nja.
Primož Žižek: Vse­ka­kor pred­hod­no oce­ni­mo tve­ga­nja na do­god­ku in temu pri­mer­no de­lu­je­mo. No­vo­meš­ka pub­li­ka je ena naj­bolj­ših pub­lik v Slo­ve­ni­ji. Če je pro­gram do­ber, je tak­šna tudi pub­li­ka. Za nas je ključ­na iz­me­nja­va, elek­tri­ka, ke­mi­ja, če ho­če­te, med pub­li­ko in go­stom. Vse os­ta­lo je po­dre­je­no temu, vključ­no z var­nost­jo.

Vam ob vsem delu, ki ga ima­te, uspe sko­či­ti na ma­ri­bor­ski Lent ali v Ljub­lja­no?
Borut Pelko: Eno­stav­no se­ve­da ni, a si na­vad­no vza­mem čas tudi za obisk bliž­njih in mal­ce bolj od­da­lje­nih kon­cert­nih pri­zo­rišč. Po­go­sto je to po­treb­no že za­ra­di na­ra­ve dela, s ka­te­rim se uk­var­jam, se pa, kot glas­be­ni sla­do­ku­sec, ne­red­ko na kon­cer­te od­pra­vim po­vsem za­seb­no.
Mi­nu­li vi­kend sem si na Len­tu og­le­dal kon­cert Fool Cool Orc­he­stra z go­sto­ma Vlat­kom Ste­fa­nov­skim in Si­mo­ne­jem Zanc­hi­ni­jem, v ju­li­ju bom obi­skal fe­sti­val Park-in-Za­greb, ki ga v Par­ku Rib­njak or­ga­ni­zi­ra pri­ja­telj iz za­grebš­ke­ga Klu­ba Pur­ge­raj, in nato še kon­cer­ta sku­pi­ne Steely Dan in pev­ke Joss Sto­ne na fe­sti­va­lu Jazz Open v Stutt­gar­tu, v sep­tem­bru pa bom le­toš­njo kon­cert­no se­zo­no za­klju­čil z obi­skom kon­cer­ta sku­pi­ne The Po­li­ce v Munc­he­nu. Za pre­stol­ni­co le­tos žal ne bo ča­sa, sem pa na­vad­no re­den obi­sko­va­lec na Jazz Fe­sti­va­lu Ljub­lja­na. Se­ve­da bom obi­skal tudi ve­či­no do­god­kov v No­vem me­stu, ne gle­de na to, ali bodo plod na­še ali ka­te­re dru­ge pro­duk­cij­ske hi­še.
Primož Žižek: V mo­jem živ­lje­nju sta Novo me­sto in Ljub­lja­na kot eno. V Ljub­lja­ni sem ak­ti­ven na po­do­ben na­čin kot doma v No­vem me­stu. Na Len­tu po­sku­šam uje­ti vsaj kak­šno pri­re­di­tev sem in tja. Špi­ca or­ga­ni­za­tor­ji so, Do­na­va dra­va!!! us­tvar­ja pri­je­ten do­pust­niš­ki, sko­raj­da ob­mor­ski ob­ču­tek.

Po­čit­nic za vas to­rej ne bo …?
Primož Žižek: Bodo, bodo. Po­tre­ben sem jih. Za mano je pre­cej na­por­no ob­dob­je. Upam, da bom od­šel na kraj­še po­to­va­nje.
Borut Pelko: Bodo. De­lov­ne kot ved­no. Ne­kaj do­pu­sta (skavt­ski Jam­bo­ree) bo si­cer že v ju­liju, a bo tudi ta de­lo­ven, saj bom kot eden iz­med 8000 pro­sto­volj­cev skr­bel za do­bro po­čut­je 32 000 skav­tov iz ce­le­ga sve­ta. Kla­si­čen mor­ski pa, če bo vse po sre­či, sle­di v sep­tem­bru ali celo ok­to­bru.

Vroče točke poletja

Ar­heo­loš­ko naj­diš­če Ma­rof
Na vrhu Ma­ro­fa sko­zi po­let­ne me­se­ce prid­no de­la­jo no­vo­meš­ki ar­heo­lo­gi, ki pod zem­ljo že več de­set­le­tij ved­no zno­va naj­de­jo zelo sta­re pa tudi zelo lepe re­či. Njim po­ma­ga­jo tudi štu­den­ti, ki pa po­leg le­pih in sta­rih re­či tu iš­če­jo tudi zna­nje. Ni da bi člo­vek oko­li njih lo­ma­stil kaj do­sti po­go­sto, a če ste ve­lik lju­bi­telj ar­heo­lo­gi­je in mu­ze­jev, vam bo naj­brž za­ni­mi­vo vsaj kraj­ši čas opa­zo­va­ti, od kod pri­de ti­sto, kar vi­di­te v mu­ze­ju. Da, tudi štor­klje ne no­si­jo več otrok.

Zvo­nik ka­pi­telj­ske cerk­ve
Sko­raj ni mo­go­če, da ne bi prak­tič­no na vsa­kr­šni poti po No­vem me­stu ug­le­da­li ali celo za­sli­ša­li vi­so­ke­ga zvo­ni­ka got­ske ka­pi­telj­ske cerk­ve. Le red­ki pa so ime­li mož­nost gle­da­ti me­sto in dalj­no oko­li­co z vrha tega zvo­ni­ka. Raz­gled je v vse sme­ri prav ču­do­vit. Če vam pri opa­zo­va­nju oko­li­ce še zvo­no­vi ne­kaj­krat od­bi­je­jo, pa je vse sku­paj to­li­ko bolj pre­se­net­lji­vo. Kako na vrh? Še ved­no zgolj z do­vo­lje­njem od­go­vor­nih na ško­fi­ji. A zna­no je, da lepa be­se­da vi­so­ko me­sto naj­de.

Vrh Ra­go­ve­ga loga
Ko­mur ne uspe na vrh zvo­ni­ka ka­pi­telj­ske cerk­ve, ta lah­ko lepo Novo me­sto zviš­ka ob­ču­ti ne­da­leč stran. Na vrhu Ra­go­ve­ga loga je to mo­go­če. Tja se naj­la­že pri­de po poti s ce­ste, ki od Ra­gov­ske vodi pro­ti Loč­ni. Če bo­ste tja­kaj s sabo po­pe­lja­li svo­je naj­ljub­še bit­je, ode­jo in ple­te­no ko­ša­ro do­brot, ste si za­go­to­vi­li ču­do­vit del dne­va na trav­ni­ku na vrhu ene­ga iz­med no­vo­meš­kih gri­čev. Kak senč­nik ne bo od­več, če bo te­daj son­ca malo pre­več.

Gor­jan­ci
Naj­po­go­ste­je je pri­mer, da se avto par­ki­ra v Ga­br­ju. Vi­še se z av­tom ni spo­dob­no pe­lja­ti. Od tam se gre peš prek gozd­na­te­ga, rav­no prav oh­la­je­ne­ga po­boč­ja Gor­jan­cev. Ho­di­ti ve­lja po­ča­si, pa­met­no pa je, če se vmes us­ta­vi­te na eni od raz­gled­nih jas. Tudi spa­nec v vi­so­ki tra­vi je lah­ko ču­do­vit. Od Ga­br­ja do pla­nin­ske­ga doma Gos­po­dič­na bo­ste ra­bi­li le kak­šne tri­če­trt ure. Tik pod pla­nin­skim do­mom je tre­nu­tek za po­ži­rek ali več os­ve­žu­jo­če iz­vir­ske vode. Ta pom­la­di še tako za­kr­ne­lo telo in duha. Kdor si je v pla­nin­skem domu opo­mo­gel s po­moč­jo Mr­har­je­vih do­brot, pa se bo za­go­to­vo dvig­nil še vi­še, vsaj vse do Tr­di­no­ve­ga vrha, kjer bo lah­ko v roke se­gel na­šim so­se­dom s Hr­vaš­ke. In od tam do mor­ja ni več da­leč.


San Se­ba­stian
V osrč­ju no­vo­meš­ke­ga sta­re­ga je­dra, v ob­je­mu trž­ni­ce, mu­ze­ja in gle­da­liš­ča, je lep senč­nat go­stin­ski vrt. A ta vam ne nudi, kot prem­no­gi os­ta­li, le os­ve­žu­joč ko­za­rec piva ali soka, am­pak tudi vr­sto sla­do­led­nih do­brot, majh­nim otro­kom pa po­vr­hu tega še ne­kaj igral. Pa to še kar ni vse. Sko­zi le­toš­nje po­let­je vas na tem vrtu pri­ča­ku­je cela vr­sta zelo za­ni­mi­vih kon­cer­tov, po­to­pi­sov, lut­kov­nih pred­stav za otro­ke in še mar­si­kaj.

Čol­nar­na v Ir­či vasi
V No­vem me­stu ni rav­no naj­laž­ji po­sel naj­ti koga, ki vam bo iz­po­so­dil kanu. V Ir­či vasi, kjer Krka pr­vič moč­no za­vi­je, pa vas pod piz­ze­ri­jo El Do­ra­do ča­ka cela pa­le­ta plo­vil. Udob­ni splav ste naj­brž že oku­si­li, zato je zdaj čas, da se po Krki pre­mak­ne­te še z moč­jo last­nih mi­šic. Le po­ka­ži­te jih svo­ji že­ni ozi­ro­ma pun­ci. Če ni­ste naj­bolj veš­či ve­sla­nja, bo bo­lje, da pri­de­te kak dan prej malo tre­ni­rat, da ne bo­ste z lep­šo po­lo­vi­co v čol­nu do­bi­li pre­več rdeč obraz, ko se bo­ste vr­te­li in vr­te­li na me­stu sre­di Krke. In vas bo no­sil le tok. Le navz­dol.

Ro­ko­del­ski se­jem
Ste spet brez ide­je za da­ri­lo? En­krat na me­sec se vam po­nu­di pri­lož­nost za ne­kaj mal­ce bolj ne­vsak­da­nje­ga, a vsee­no s pre­cej sta­rin­skim pri­di­hom. Vsak prvi po­ne­de­ljek v me­se­cu na­mreč lah­ko na gor­njem delu Glav­ne­ga trga sre­ča­te ro­ko­del­ce, ki po­nu­ja­jo svo­je iz­del­ke. Če ne mo­re­te ča­ka­ta od pr­ve­ga po­ne­delj­ka, pa vam bodo pun­ce, ki jih naj­de­te na splet­ni stra­ni www.drus­tvo-ak­ci­ja.com, rade po­ma­ga­le tudi prej.

Tuje Novo mesto – Polona Bradač, Moskva

Kolikor znaš, toliko veljaš. Če te Novo mesto ne prepozna, lahko mirno odideš ven. In svet te sprejme z odprtimi rokami. Morda pa Novo mesto preprosto prerasteš in svet postane tvoje igrišče. Ali pa te življenje preprosto odnese izven Slovenije in drugo okolje, drugi ljudje in drugi običaji preprosto postanejo tvoji. Novomeščani v svetu. Svet v Novem mestu. Na vse smo ponosni.

Ko­li­ko ča­sa že ži­viš v Mosk­vi?
Kma­lu bo leto in pol.
Kako iz­gle­da ti­pi­čen dan v tako ve­li­kem me­stu?
K sre­či ži­vim zelo bli­zu služ­be, zato zju­traj ne ob­ču­tim hek­ti­ke mo­skov­ske­ga pro­me­ta, in to je ve­lik plus. Sle­di de­lav­nik, v ka­te­rem iz­zi­vov ne zmanj­ka. Slo­ve­ni­ja je di­plo­mat­sko zelo de­jav­na čla­ni­ca EU, in če k temu pri­šte­je­mo še sve­tov­no po­mem­bno vlo­go Ru­ske fe­de­ra­ci­je, je pe­strost dela na Ve­le­po­sla­niš­tvu RS v Mosk­vi za­go­tov­lje­na. Čez vi­kend, če se le da, po­beg od ve­le­mest­ne­ga vr­ve­ža.
Kaj ti je v me­stu naj­bolj všeč?
Tre­nut­no je to pred­vsem po­let­je. Mosk­va je lah­ko po­zi­mi pre­cej ne­pri­jaz­no me­sto, zato pa po­sta­ne spom­la­di in po­le­ti zelo očar­lji­va, člo­vek se po­ču­ti sko­raj kot doma. Na vsak na­čin pa ne mo­rem mimo od­lič­ne hra­ne in ne­skonč­nih mož­no­sti za za­ba­vo in kul­tu­ro, 24 ur na dan.
Novo me­sto?
Po­gre­šam. Že dol­go ni­sem bila doma, zato ko­maj ča­kam. Do­ma­či, pri­ja­te­lji, Por­to­val …da ne go­vo­ri­mo o cvič­ku, ha, ha. Do­lo­če­ne stva­ri so ne­na­do­mest­lji­ve in tega se za­veš, ko jih dlje ča­sa ni­maš ob sebi.
Kam greš le­tos na do­pust?
Še ne vem, stvar nav­di­ha v zad­njem tre­nut­ku. Vse­ka­kor mor­je.
Naj lo­ka­ci­je v me­stu, kjer ži­viš?
Sre­diš­če vse­ga do­ga­ja­nja – zna­me­ni­ti Kre­melj z Rde­čim tr­gom, ba­let v Bol­šoj tea­tru, šo­ping na pre­stiž­ni Tver­ska­ji uli­ci, ne­delj­ski spre­hod po Ca­ri­ci­nem, po­ses­tvu, za­sno­va­nem po ide­ji ru­ske ca­ri­ce Ka­ta­ri­ne Ve­li­ke.
Kdaj na­zaj do­mov?
Hm… Saj sem še­le do­bro priš­la!

Koktajl svežine

Mo­ji­to

ha­va­na rum, 6 cl
ra­den­ska 10 cl
meta
rja­vi slad­kor
li­me­ta


Cuba li­bre

ha­va­na rum, 3 cl
li­me­ta, 1 cl
coca cola, 15 cl
rja­vi slad­kor


Swim­ming Pool

ha­va­na rum, 2 cl
ma­li­bu, 1,5 cl
blue cu­ra­cao li­ker, 1,5 cl
ana­na­sov sok, 15 cl

»Dela jih moj­ster Bor.« (San Sebastian)

Dan D

Novomeška zgodba o slovenski glasbi

Ni jih bilo malo, ki so Tokcu in njegovim vitezom napovedovali uspeh. Toda do zadnje plošče Katere barve je tvoj dan so bili običajni komentarji bolj v smislu, da “bi morali biti bolj uspešni”. Tisti, ki smo zadeve spremljali od blizu, smo vedno vedeli, da v glasbenih krogi zasedba Dan D uživa velik ugled, v splošni javnosti pa je manjkala tista dokončna prepoznavnost, ki bi potrdila dolgoletno delo skupine.
Kot vsaka stvar potrebuje svoj čas, da dozori, je bilo tako tudi z glasbo in s sporočili zasedbe Dan D. Čas je za Dan D dozorel z izdajo plošče Katere barve je tvoj dan, ki jih je uvrstil v vrh slovenske glasbene scene. Že v letu 2006 je bilo moč slutiti, da je projekt dobil nenaden zagon, podobno kot vrhunski letalci na smučeh postavljajo dih jemajoče rekorde ob vznožjih letalnic, ko se zdi, da bi že zdavnaj morali pristati, a še letijo. Zato je vse, kar je bend doživel v prvih polovici tega leta, marsikoga presenetilo in preseglo tudi najbolj divje sanje.
Vrh te gravitacije uspeha, katerega odtisi so bile v zadnjih letih nagrade na glasbenih festivalih, ena najbolj uspešnih plošč v zgodovini slovenskega rock'n'rolla, številni koncertni presežki, je bil zdaj že kultni nastop in prva predstavitev skladbe Male roke, ki sta ga v studiu pripravili dve prijateljski skupini, Siddharta in Dan D – obe močno povezani z našim mestom. Po viktorjih, kjer je bila skladba predstavljena prvič, je cela Slovenija praktično govorila le o dveh temah: Juriju Zrnecu in o Dan D s Siddharto. Tedni, ki so sledili, so bili na radijskih valovih namenjeni temu hitu, enemu največjih komadov zadnjega desetletja pri nas. Kritiki so si bili edini, Dan D je bend, ki lahko ostane na vrhu slovenske glasbe, dokler bo to želel, saj ni podvržen nobenemu drugemu dejavniku kot svoji potrpežljivosti in vztrajnosti pri uresničevanju lastnih glasbenih zamisli. Srbski prijatelji pravijo, kar ne ubija, okrepi. Dan D je njihovo desetletno delo zaznamovalo s karizmo, ki jih umešča med največje glasbenike popularne scene.
Marsikaj v bendu se je zamenjalo, odkar obstaja, metamorfoze so pripeljale do zasedbe, ki je imela dovolj vsega, vidnega in nevidnega, da je zasedbi lahko uspelo na takšen način.
S podporo in z odločilnim prispevkom mnogih, predvsem pa producenta Žareta Paka, založbe Menart in menedžerja Aleša, so Tomislav Jovanovič – Tokac, Dušan Obradinovič – Obra, Marko Turk – Tučo, Boštjan Grubar in Nikola Sekulovič postali bend, za katerega je še en legendarni slovenski glasbeni ustvarjalec Magnifico v nekem intervjuju dejal: “Bojim se, da se Slovenci sploh ne zavedamo, kako dobri so.”
Kako naprej? Zasedba je pred pripravo naslednje plošče, ki jo javnost že nestrpno pričakuje. Tokac, glasbenik po duši in telesu, kreativec in producent, predvsem pa iskalec odgovorov na vprašanja, s katerimi se vsi soočamo vsakodnevno, in ob katerega tekstih se zdi, da stoji za našimi očmi in z glasbo opisuje, kar doživljamo, pravi, da bo poleti prišel čas, ko se bo bend umaknil in pripravil material za snemanje. Po vsakem koncertu v zadnjem času pravi: “Hvala ljudje, to je za ljudi, užitek je vračati njihovo pripadnost.” Ali kot mi je v naključnem pogovoru dejal kolega s Krasa: “Ti, tisti tvoji Dan D iz Novega mesta … To pa je … Čisti power to the people. To je najboljše, kar je.” Če je tako, že ne more biti slabo. Zato naj pravljica, še posebej z novo ploščo, še kar naprej traja.

Primož Žižek

Tuje Novo mesto – Borut Miklavčič, London

Kolikor znaš, toliko veljaš. Če te Novo mesto ne prepozna, lahko mirno odideš ven. In svet te sprejme z odprtimi rokami. Morda pa Novo mesto preprosto prerasteš in svet postane tvoje igrišče. Ali pa te življenje preprosto odnese izven Slovenije in drugo okolje, drugi ljudje in drugi običaji preprosto postanejo tvoji. Novomeščani v svetu. Svet v Novem mestu. Na vse smo ponosni.
Ko­li­ko ča­sa že ži­viš v Lon­do­nu?
5 let.
Kako iz­gle­da ti­pi­čen dan v tako ve­li­kem me­stu?
Med ted­nom služ­ba vza­me ve­či­no ča­sa, čez vi­kend pa je živ­lje­nje bolj pe­stro. Ti­pič­na so­bo­ta se zač­ne z igra­njem no­go­me­ta v Re­gent's Par­ku ali pa te­ni­sa na enem od mno­gih trav­na­tih igrišč. Sle­di tako ime­no­va­ni brunch, ki je ne­kaj med zaj­tr­kom in ko­si­lom ter po na­va­di do­bra pri­lož­nost, da se do­biš z manj­šo druž­bo v umir­je­nem oko­lju. Po­pold­ne nato pre­ži­vi­mo v par­ku, kak­šnem mu­ze­ju ali pa v na­ku­po­va­nju. Če je na spo­re­du kak­šna po­mem­bnej­ša no­go­met­na tek­ma, se po­go­sto ljud­je zbe­re­jo tudi v pubu, kjer si lah­ko og­le­da­jo tek­mo v druž­bi. Zve­čer se gre pa po na­va­di na ve­čer­jo v eno od mno­gih re­sta­vra­cij, ki so na vo­ljo v me­stu, kot je Lon­don.
Si­cer pa Lon­don nudi vseh vrst kultur­nih do­ga­janj, tako da je kak­šen kon­cert ali pred­sta­va tudi zelo do­bra mož­nost za so­bo­to zve­čer.
Kaj ti je v me­stu naj­bolj všeč?
Kar se ti­če ve­li­kih mest, je Lon­don po­se­ben, pred­vsem za­ra­di dveh stva­ri. Pr­vič, ima izred­no ve­li­ko ze­le­nih po­vr­šin, ve­li­ko več kot na pri­mer me­sta, kot so New York, Pa­ris, To­ki­jo, Hong Kong itd. Po­leg več­jih par­kov (Hyde Park, Re­gents Park, Rich­mond Park in Ham­stead Heath) ima tudi ne­šte­to manj­ših par­kov in "skup­nih vr­tov" (com­mu­nal gar­dens). Dru­gič, Lon­don je znan po tem, da prav­za­prav ni eno me­sto, am­pak bolj sku­pi­na manj­ših "vil­la­geov", vsak s svo­jim po­seb­nim zna­ča­jem in "com­mu­nity fee­lin­gom". Tako da če grem re­ci­mo v so­bo­to po­pold­ne v pub bli­zu, kjer ži­vim, sko­raj za­go­to­vo sre­čam kak­šne­ga znan­ca. V bis­tvu nič dru­ga­če, kot če bi šel na kavo v No­vem me­stu. To naj bi se v ve­li­kih me­stih ne do­ga­ja­lo.
Kom­bi­na­ci­ja vseh teh par­kov in ob­čut­ka, da ži­viš v majh­nem oko­lju, do­vo­lju­je, da po eni stra­ni ži­viš v me­stu, ki ti nudi vse mož­no­sti ve­li­ke me­tro­po­le, po dru­gi pa nisi na­tr­pan v neko be­ton­sko oko­lje, ki je neo­seb­no in člo­ve­ku tuje.
Novo me­sto?
Kam greš le­tos na do­pust?
Če bo čas do­vo­lje­val, si bova z že­no pri­voš­či­la dva ted­na do­pu­sta. En te­den bova v Ba­hi­ji v Bra­zi­li­ji, en te­den pa na mor­ju na Hr­vaš­kem. Med tem bova sko­raj za­go­to­vo tudi ve­li­ko po­to­va­la med vi­ken­di, da ne iz­gu­bi­va sti­ka z na­ji­no druž­bo, ki je se­daj raz­drob­lje­na po ce­lem sve­tu.
Naj lo­ka­ci­je v me­stu, kjer zi­viš?
Park: Hamp­stead Heath; Pub: West­bour­ne Pub (Not­ting Hill) ali pa The Wa­ter­way (Litt­le Ve­ni­ce) - oba naj­bo­lje na sonč­ni dan; Mu­zej: Tate Mo­dern; Klub: Ken­sing­ton Roof Gra­dens (po­le­ti, ker lah­ko uži­vaš v ve­li­kem trop­skem par­ku na stre­hi stav­be); Re­sta­vra­ci­ja: Hak­ka­san - ja­pon­ska; Trž­ni­ca: Por­to­bel­lo Mar­ket ob so­bo­tah
Raz­gled Lon­don-a: Bar Le­vel 42 v City­ju. 360-sto­pinj­ski raz­gled po Lon­do­nu; Sport: Emi­ra­tes Sta­dium (Ar­se­nal); Glas­ba: Ro­yal Al­bert Hall za kla­sič­no, Ron­nie Scott's za jazz
Kdaj na­zaj do­mov?
O tem zaen­krat še ne raz­miš­ljam.

Mestne ženske – Jasmina Grčar

So­dob­ni ča­si, so­dob­ne žen­ske. No­vo­meš­čan­ke pri tem niso iz­je­ma. V so­dob­nem sve­tu je moč iz­bi­re ključ­na. Tak­šne so tudi na­še žen­ske. Vedo, kaj ho­če­jo, in to si tudi us­tva­ri­jo. Sku­paj z ljud­mi, ki jih ima­jo rade in jim zau­pa­jo. To­krat smo o po­vsem po­let­nih za­de­vah spra­še­va­li tri mla­de žen­ske treh raz­lič­nih po­kli­cev. Do­bi­li smo po­vsem raz­lič­ne od­go­vo­re in skriv­no­sti.

Jasmina Grčar, pevka skupine Otium


1. Sanj­ske po­čit­ni­ce?
Za­go­to­vo nek­je ob mor­ju.
2. Zad­nja knji­ga?
Fran­co­ska knji­ga pi­sa­te­lji­ce Anne Ga­val­da, Je vou­drais que quel­qu´un m´at­ten­de quel­que part.
3. Znam­ka par­fu­ma?
Ar­ma­ni Elle.
4. Znam­ka tor­bi­ce?
Be­net­ton.
5. Ko­li­ko pa­rov čev­ljev ima­te doma?
Vse sku­paj ne več kot 8.
6. Naj­ljub­ši kos ob­la­či­la?
Kav­boj­ke.
7. Naj­bolj­ši film?
Tre­nut­no Ba­bi­lon.
8. Kje naj­ra­je je­ste zu­naj?
V ki­taj­ski ali me­hiš­ki re­sta­vra­ci­ji.
9. Fa­tal­ni moš­ki?
Mi­slim, da smo fa­tal­ne lah­ko samo žen­ske:).
10. Slo­gan tega po­let­ja?
Čim manj na­čr­to­va­nja, več sproš­če­no­sti in le­ža­nja na tra­vi.
11. Us­peh je?
Ka­dar si sam pre­pri­čan, da ti je ne­kaj us­pe­lo zato, ker si dal vse od sebe.
12. Do­pust – kje?
Ho­čem na mor­je (ne vem še, kam, kdaj in kako:)) pa na kak­šen do­ber kon­cert.
13. Naj­ljub­ši šport po­le­ti?
Ro­la­nje, vož­nja s ko­le­som po Ljub­lja­ni.

Družabno: Dirka po Sloveniji

Slovenija, junij 2007; foto: KK Adria Mobil

Uroš Ravbar: Popotnik

Uroš Ravbar je, opisan z eno besedo, nemiren duh. Ta ga je prignal do tega, da je dobro službo zamenjal za uresničitev življenjskega sna – kot prvi Slovenec je skupaj z ženo Kristino z avtomobilom prepotoval svet. Po tej izkušnji vseskozi poudarja, da je svet dober, še boljši pa so ljudje. Nemiren duh ga žene naprej in Uroš komaj čaka, da ga spet požene v svet.

Kako se je bilo vr­ni­ti v nor­mal­no živ­lje­nje po dveh le­tih na poti?
Mi­slim, da tudi zdaj še ne ži­vim či­sto nor­mal­ne­ga živ­lje­nja, am­pak si ga krei­ram po svo­je. Je pa res, da sem se zad­nje leto do­sti­krat vra­čal z mi­sli­mi na pot oko­li sve­ta.
Ko se ne obre­me­nju­ješ z bre­zvez­ni­mi stvar­mi, samo gle­daš, da ne boš la­čen in že­jen, stre­ho nad gla­vo pa sva itak ved­no ime­la. Če s Kri­sti­no nis­va spa­la v šo­to­ru, sva pri do­ma­či­nih. Doma pa že zdaj ne vem, za­kaj mo­ram pla­če­va­ti to­li­ko raz­lič­nih ra­ču­nov, za­kaj je oko­li­ca po­sta­la či­sto ma­te­rial­no od­vi­sna, za­kaj se ljud­je pu­sti­jo po­neum­lja­ti si­ste­mu, me­di­jem, po­li­ti­kom. Am­pak saj je po­vsod po sve­tu tako, od­sto­tek lju­di vse ob­vla­du­je.

En­krat po­pot­nik, ved­no po­pot­nik... Kak­šni so na­čr­ti v pri­hod­nje?
Po du­ši bom ved­no po­pot­nik, am­pak tudi po­pot­nik mora pre­ži­ve­ti. Do­mov sva priš­la pre­cej v dol­go­vih in v zad­njem letu sva ga­ra­la kot nor­ca, brez ka­kr­šne­ga koli do­pu­sta. Edi­no par dni smu­ča­ri­je in se­ve­da hri­bi. Zdaj sva v pre­lom­nem ob­dob­ju, ko se mo­ra­va od­lo­či­ti, kako na­prej. Zame me ne skr­bi, od 3- do 4-krat na leto bom vo­dil sku­pi­ne po sve­tu (več na www.tao-ad­ven­tu­re.si), pre­da­val (kar mi je za­res pi­sa­no na ko­žo), us­tvar­jal nove fo­to­gra­fi­je (Lo­nely pla­net …), knji­ge... Ker sva z že­no že tri leta ne­neh­no sku­paj, bi bilo naj­bo­lje, da bi se kje za­po­sli­la. Saj mi res ve­li­ko po­ma­ga, am­pak ni eno­stav­no. Ve­se­li jo šport in tu­ri­zem, po izo­braz­bi pa je di­plo­mi­ra­na agro­nom­ka.
Gle­de po­pot­niš­kih na­čr­tov pa – jih je pre­cej. Mi­slil sem si­cer iti ple­zat v Hi­ma­la­jo, pa mi je poš­kod­ba ko­le­na to pre­pre­či­la. Zdaj že ho­dim in kma­lu bom spet v for­mi.
Bom pa za­čel v No­vem me­stu s sep­tem­brom or­ga­ni­zi­ra­ti po­pot­niš­ka pre­da­va­nja, ker že­lim, da se v na­šem me­stu čim več do­ga­ja, hkra­ti pa se že ve­se­lim, da spoz­nam so­rod­ne du­še, ki jih tudi za­ni­ma­jo po­to­va­nja. Ja, ok­to­bra pa že vo­dim sku­pi­no v Ne­pal in Ti­bet. Na in­ter­net­ni stra­ni www.rav­bar.org lah­ko sprem­lja­te, kaj se z nama do­ga­ja.

Kaj so po tvo­jem ključ­ne se­sta­vi­ne var­ne­ga po­to­va­nja, tudi v ne­var­ne de­že­le?
Strah in orož­je pu­sti doma. Naj­bolj ne­var­ne dr­ža­ve so naj­bolj raz­vi­te. Bolj je dr­ža­va rev­na, bolj je var­na.
Ne ver­je­mi te­le­vi­zi­ji, ker je v re­sni­ci sli­ka či­sto dru­gač­na. Še zdaj mi ljud­je ne ver­ja­me­jo, da so Iran­ci naj­go­sto­ljub­nej­ši ljud­je.
Na pot vze­mi čim­več do­bre vo­lje in ob­ve­zen na­smeh. Pred­sod­kov ne smeš ime­ti, am­pak se po­sku­si pre­pri­ča­ti s svo­ji­mi oč­mi. Zau­paj in­tui­ci­ji in ne ne­ko­mu, ki hodi le na Hr­vaš­ko in poz­na iz­bra­no dr­ža­vo le iz me­di­jev. Bodi čim­bolj od­prt ter pri­ja­zen in po­vsod te bodo ime­li radi.

Ka­te­ra po­droč­ja so za po­to­va­nja v po­let­nem ča­su naj­bolj pri­mer­na?
Ne­mo­go­če je vse na­šte­ti. V tem ča­su je kra­sno na jugu Afri­ke, v Juž­ni Ame­ri­ki, ideal­no je za tre­kin­ge v Pa­ki­sta­nu in La­da­ku, za lju­bi­te­lje par­kov so kra­sni ame­riš­ki na­rod­ni par­ki... Mi­li­jon mož­no­sti, samo v tem ča­su so le­tal­ske kar­te naj­draž­je in naj­te­že jih je do­bi­ti. Zato je tudi od­kri­va­nje Evro­pe kra­sna stvar.

Če bi lah­ko, kam bi šel se­daj na dvo­te­den­ske po­čit­ni­ce?
Naj­brž bi si pri­voš­čil po­tap­lja­nje na Fi­li­pi­nih ali In­do­ne­zi­ji.

Ja­dra­nje na Kor­na­tih, vzpon na Tri­glav ali raf­ting v do­li­ni Krke?
Po­sku­sil sem že vse tri stva­ri in ta­koj bi jih po­no­vil. Samo da je druž­ba pra­va, pa sploh ne ra­biš iti da­leč.

Kaj pri­po­ro­čaš No­vo­meš­ča­nom, ki bi šli radi po­to­vat, pa od­la­ša­jo in kar ne odri­ne­jo in ne odri­ne­jo?
Ne vejo, kaj za­mu­ja­jo. Če ne greš, ne veš. Ne po­sta­ja­mo pa­met­ni od tega, kar sli­ši­mo, am­pak od tega, kar do­ži­vi­mo.
Naj­več­ja zab­lo­da je, da ni­ma­mo do­volj de­nar­ja. Azi­ja je raj, kjer lah­ko pre­ži­vi­te le z ne­kaj evri na dan.

Uroš, hva­la za po­go­vor.

Poletje v mestu, mesto v poletju

Po­let­je v me­stu? Ne, v re­sni­ci gre bolj za me­sto v po­let­ju, za vpra­ša­nje, kako se me­sto, tega se da pri­la­ga­ja­ti, let­ne­ga ča­sa pač ne, sploh lah­ko ume­sti v ta nei­zo­gib­ni del leta. Po­let­je nez­greš­lji­vo po­ve­zu­je­mo z re­la­tiv­nim obi­ljem pro­ste­ga ča­sa, s po­čit­ni­ca­mi, z dru­že­njem in ne­kaj več gi­ba­nja, s po­to­va­nji, se­ve­da tudi z vro­či­no in s kak­šno ko­pal­no vodo in po­dob­ni­mi, ve­či­no­ma kar pri­jet­ni­mi reč­mi. Si­cer pa je lah­ko, to že lah­ko pri­sta­vim, pri­jet­no prak­tič­no kar koli, če je us­trez­no od­mer­je­no in po­stav­lje­no v smi­seln kon­tekst.

Če Novo me­sto lah­ko člo­ve­ku ne­kaj pri­jet­ne­ga po­nu­di na po­droč­ju za­po­slo­va­nja, na­ku­pov, šo­la­nja, vzgo­je in po­dob­ne­ga, je se­ve­da vpra­ša­nje, kako lah­ko za­do­vo­lji po­let­na pri­ča­ko­va­nja meš­ča­nov in tudi os­ta­lih. Son­ce ima, oba­lo ima celo dalj­šo kot Pi­ran, pa naj­brž tudi po­dob­no uma­za­no vodo, a vsaj nima me­duz, ne­kaj lo­ka­lov je, ne­kaj po­vr­šin za kle­sa­nje te­le­sa tudi, mu­zej se naj­de, je­sti in piti ti lah­ko dajo, ob reki je kor­zo, vro­če je, skrat­ka, na vi­dez pra­vi (k)raj za do­kaj ti­pič­ne, le­nob­ne po­čit­ni­ce. Še več je mor­da to me­sto. Nek­do ga je na­mreč nek­je prav pred krat­kim po­stav­ljal ob bok Ate­nam. Za bož­jo vo­ljo, kako sme­šno. Izraz pe­sniš­ko gran­dioz­ne pre­ten­cioz­no­sti ali pa samo zr­ca­lo to­tal­ne­ga ne­poz­na­va­nja zgo­do­vi­ne evrop­ske ci­vi­li­za­ci­je? Ah.

Pa ven­dar smo nek­je na zem­lje­vi­du. Geo­graf­sko smo to­rej priz­na­ni. Toda v tu­ri­stič­nih vo­di­čih tega me­ste­ca re­ci­mo že ni lah­ko naj­ti, še po­se­bej če je vo­dič tuj in če obrav­na­va kaj več­je ozem­lje od Do­lenj­ske. To je pa to­rej po­čit­niš­ka real­nost. Bi mo­glo biti dru­ga­če?

Da­nes se Novo me­sto na po­čit­niš­ki zem­lje­vid šir­še­ga pro­sto­ra lah­ko bolj iz­po­stav­lje­no ume­sti kveč­je­mu z ži­vo kul­tu­ro, to­rej pred­vsem s pri­re­di­tve­nim in celo neke vr­ste pros­vet­nim do­ga­ja­njem. Tak za­ni­miv fe­no­men so Jaz­zinty, Fo­to­pub, tudi Rock Oto­čec in še ne­ka­te­ri pro­jek­ti v na­sta­ja­nju. Ti ne iš­če­jo dia­lo­ga le z meš­ča­ni, am­pak iz tega me­sta po­ten­cial­no us­tvar­ja­jo Ba­bi­lon – če sem še sam mal­ce pre­ten­cio­zen – kaj­ti vanj vna­ša­jo šte­vil­ne za­ni­mi­ve tuje prak­se. A ne le to, vsaj za Jaz­zinty in Fo­to­pub ve­lja, da ni­sta to­li­ko us­mer­je­na v pa­siv­no kon­zu­mi­ra­nje kul­tu­re in po­dob­ne­ga, pač pa da pred­vsem omo­go­ča­ta in vzpod­bu­ja­ta us­tvar­jal­nost ude­le­žen­cev. In to je, me­nim, po­se­bej po­mem­bno in po­men­lji­vo ter do­bro­doš­lo. Novo me­sto kot me­sto us­tvar­jal­no­sti. Se­de­nje na sto­lu in po­slu­ša­nje kon­cer­ta ali pa opa­zo­va­nje raz­stav­lje­nih li­kov­nih je prib­liž­no tak dolg­čas kot po­le­ža­va­nje na mor­ski oba­li. Malo tek­ne, a kaj kma­lu po­sta­ne pre­več in od­več. Z us­tvar­ja­njem je zelo dru­ga­če. Mor­da to ni rav­no glo­ba­len po­čit­niš­ki kon­cept, pa ven­dar­le bi lah­ko z glas­be­ni­mi in foto de­lav­ni­ca­mi, s sli­kar­ski­mi in je­zi­kov­ni­mi ko­lo­ni­ja­mi v No­vem me­stu po­stal prav to. Po­čit­niš­ki kon­cept za pro­dor tega me­sta na sve­tov­ne tu­ri­stič­ne zem­lje­vi­de. Os­ta­lo bo pa za zra­ven v po­let­nem me­stu, to­li­ko, da se pač po­nu­di tudi pri­ča­ko­va­no – ne­kaj klo­bas, cvi­ček, ka­nec zgo­do­vin­skih ar­te­fak­tov, vro­če vre­me, sla­do­led, par le­pih punc na obreč­ni oba­li, od­boj­ka na miv­ki.

To­maž Le­vi­čar

Ostal bom doma

»Os­tal bom doma …«, sem se od­lo­čil v za­čet­ku lan­ske­ga ju­li­ja. In do­bro sem se od­lo­čil. Pri­po­ro­čam, sploh če ste iz No­ve­ga me­sta.

Eno­stav­no je bilo pod­jet­je, ki sva ga s pri­ja­te­ljem ta­kra­ta po­stav­lja­la, v ti­stih fa­zah, ki ti ne do­vo­lju­je­jo eno­me­seč­ne­ga od­klo­pa, od­klo­pa te­le­fo­na, od­klo­pa s sple­ta in vseh od­klo­pov, ki gre­do zra­ven, am­pak mo­raš eno­stav­no biti ne­ka­ko bli­zu in ča­ka­ti, ka­te­ra od mno­gih si­tua­cij, zna­čil­nih za taka pod­jet­ja v teh fa­zah, se bo po­ja­vi­la in spo­ro­či­la: »Tudi to se zgo­di in tudi to je tre­ba v pri­hod­nje pred­vi­de­ti, če že­liš, da pod­jet­je de­lu­je, tako kot se pri­ča­ku­je.« Pa ne bi več go­vo­ril o tem kon­kret­nem raz­lo­gu za mojo lan­sko ju­lij­sko od­lo­či­tev, to bi so­di­lo bolj v kak­šno pouč­no, po­ljud­noz­nans­tve­no knji­ži­co Dnev­nik bo­do­če­ga mi­li­jo­nar­ja, ne pa v ta me­dij s tem po­zi­tiv­nim na­slo­vom Po­let­je v me­stu, ka­te­re­ga vse­bi­na naj bi za­pol­nje­va­la pred­vsem naš pro­sti čas in nas po njem us­mer­ja­la.
In od­lo­či­tev je pad­la: »Os­tal bom doma.« In za sabo po­teg­ni­la tudi dru­ge od­lo­či­tve, kot na pri­mer: »Po­čit­ni­ce bom imel doma«, »za­ba­val se bom doma«, »spre­ha­jal se bom doma«, »le­na­ril bom doma«, »za­prav­ljal bom doma« …
Od­lo­či­tev, to­rej ge­sta v gla­vi, je po­me­ni­la ve­li­ko, am­pak ni bila do­volj. Po­tre­bo­val sem še opre­mo, iz oma­re sem po­teg­nil na­ti­ka­če »za na mor­je«, ta­bor­niš­ke hla­če, ki jih v to­plej­šem pro­stem ča­su no­sim že de­set let, ne­kaj krat­kih (ha­wa­ii) ma­jic in se­ve­da »sem­nai­zi«, sko­raj »men­se­je­be« izraz na obraz in v du­šo pa pot pod noge na Vrt (San Se­ba­stian).
Spre­me­ni­le so se še ne­ka­te­re stva­ri. Same od sebe! Na ome­nje­nem vrtu na pri­mer pre­ži­vim ve­li­ko ča­sa, po­na­va­di bolj kot na vme­sni po­sta­ji »spi­jem enga, dva pa grem«, ta­krat pa sem si vzel čas. Res vzel čas. In tako sem si tudi, kar samo od sebe se je zgo­di­lo, na­ro­čil kok­tejl, če­sar si­cer ne na­re­dim, bolj pivo ali pa špri­car. Ta­krat pa kok­tejl: Long Is­land. »Pa ga daj, za­kaj pa ne, saj sem na po­čit­ni­cah. Hm, do­bra stvar, lah­ko bi ga kar pil in pil.« In sem ga. Mi­slim, da šti­ri. Ee­e­e­eej, to pa res dela! Pri­po­ro­čam. Am­pak kak­šne­ga manj kot šti­ri.
No, ne samo po­se­da­nje na Vrtu. Tudi kje drug­je in kaj dru­ge­ga. Na pri­mer: Jaz­zinty na mu­zej­skih, Fo­to­pub v Gogi, po ne­kem čud­nem na­ključ­ju z od­lič­no eki­po oseb­ja z Vrta v Mars­hal­lu ob čud­nih ju­tra­njih urah, pa so­pi­ha­nje pro­ti Gos­po­dič­ni na Go­ra­nji­cih in en­krat, se mi zdi, tudi do vrha pa čez Gor­jan­ce do Kol­pe pa tudi pri­jet­no in ko­rist­no (!) za­bi­ja­nje ča­sa doma pred te­le­vi­zi­jo pa mo­go­če kdaj v kino … se­ve­da vse v na­ti­ka­čih »za na mor­je« in ta­bor­niš­kih hla­čah …
Tako ne­ka­ko lah­ko člo­vek ob­ču­ti, če os­ta­ne za po­čit­ni­ce doma. Pri­po­ro­čam, sploh če ste iz No­ve­ga me­sta.

Matic Škof

Mesto v številkah

1.
No­vo­meš­ki me­ša­ni pev­ski zbor Pom­lad je v za­čet­ku ju­ni­ja do­se­gel prvo me­sto na med­na­rod­nem tek­mo­va­nju zbo­rov v Bra­ti­sla­vi. In pri tem v ka­te­go­ri­ji gos­pel in jazz do­se­gel tudi naj­viš­je mož­no šte­vi­lo točk pri oce­nje­va­nju – 100 točk. Zbor zbra­no vadi 6 ur na te­den. www.pom­lad.net

2.
To­maž Nose, ko­le­sar, doma iz Ga­br­ja, je 16. ju­ni­ja do­se­gel še dru­go, in to celo za­po­red­no, zma­go na ko­le­sar­ski dir­ki po Slo­ve­ni­ji. Ta je le­tos naš­la svo­je poti tudi iz­ven slo­ven­skih meja, na­mreč na Hr­vaš­kem in v Av­stri­ji. Nose je zma­go do­se­gel v še moč­nej­ši kon­ku­ren­ci kot lani, od­lo­čil­na pa je očit­no bila tudi le­tos eta­pa na Vr­šič. www.po­slo­ve­ni­ji.si

33.596.000
Toč­no to­li­ko evrov zna­ša zelo poz­no, na­mreč še­le sre­di le­toš­nje­ga leta spre­je­ti ob­čin­ski pro­ra­čun za to leto. Vsem tem mi­li­jo­nom nav­kljub pa žu­pan Alojz Mu­hič v pro­ra­ču­nu ni že­lel za­go­to­vi­ti nuj­nih sred­stev za ob­no­vo vrt­ca Os­tr­žek. Pa tudi mno­gi od se­da­nje­ga žu­pa­na pred vo­li­tva­mi ob­ljub­lje­ni pro­jek­ti os­ta­ja­jo še kar na mr­tvi toč­ki. www.no­vo­me­sto.si

26
Prib­liž­no to­li­ko ton teh­ta no­vo­meš­ki Ru­dol­fov splav, ki od kon­ca lan­ske­ga av­gu­sta plu­je po Krki. Do­slej je na­re­dil že oko­li 120 vo­ženj, gost­je pa ne pri­ha­ja­jo le iz cele Slo­ve­ni­je, am­pak prak­tič­no s ce­le­ga sve­ta. Za 11 evrov se lah­ko po­pe­lje­te tudi vi. V ne­de­ljah ob 15.00 uri je vstop na splav tudi za po­sa­mez­ni­ke. www.ro­bin­son-sp.si/splav.htm

5000
V na­šem oko­lju de­lu­je kar oko­li 5000 vi­no­grad­ni­kov. Svoj pro­stor so si naš­li v Zve­zi dru­štev vi­no­grad­ni­kov, ki zdru­žu­je 27 dru­štev, ko­nec maja pa so se zbra­li in pred­sta­vi­li svoj cvi­ček na no­vo­meš­kem Glav­nem trgu na tra­di­cio­nal­ni pri­re­di­tvi Te­den cvič­ka. Le­toš­nji kralj cvič­ka je Toni Jar­ko­vič iz Ko­sta­nje­vi­ce. www.zdvd.si/

21. 6.
Na ta dan se je tudi le­tos za­če­lo po­let­je. V le­toš­njem no­vo­meš­kem po­let­ju se obe­ta ve­li­ko kul­tur­nih, tu­ri­stič­nih in po­dob­nih pri­re­di­tev.

27. 8. 1955
To je da­tum, na ka­te­re­ga se je ro­dil Jo­že Co­la­rič, ki ni le pred­sed­nik upra­ve in ge­ne­ral­ni di­rek­tor to­var­ne zdra­vil Krka, am­pak je od le­toš­nje pom­la­di tudi čast­ni ob­čan No­ve­ga me­sta. www.krka.si

7
Se­dem go­stin­skih te­ras smo te dni lah­ko na­šte­li v ož­jem sta­rem mest­nem je­dru. Ka­te­re so? San Se­ba­stian je na Flo­ri­ja­no­vem trgu tik pod stav­bo An­ton Pod­bev­šek Tea­tra. Na spod­njem delu Glav­ne­ga trga je te­ra­sa Ča­jar­ne (Glav­ni trg 17), na vrhu trga pa so kar tri te­ra­se. Če jih na­šte­je­mo od več­je pro­ti manj­ši, so to te­ra­sa ob Baru pri vod­nja­ku, te­ra­sa ob baru Pod ar­ka­da­mi ter naj­manj­ša ob Go­stiš­ču na trgu. Nek­je na sre­di dol­ge vr­ste hiš Glav­ne­ga trga pa je v atri­ju hi­še s šte­vil­ko 14 še te­ra­sa Bara Vida. Kje je zad­nja med te­ra­sa­mi, ki smo jih us­pe­li naj­ti v ož­jem mest­nem je­dru? Ta je na Roz­ma­no­vi uli­ci, pod ko­ša­tim ze­le­njem, kjer ima svo­jo bar Kro­kar.
A v šir­šem sre­diš­ču me­sta naj­de­te še več te­ras. Kar ne­kaj jih je na ob­moč­ju No­ve­ga trga, kjer se­ve­da iz­sto­pa Lo­kal­pa­trio­to­va, ne gre pa za­mu­di­ti niti te­ras tik ob Krki, to­rej ob Go­stiš­ču Loka in pri Baru Bo­ter.