Glasba in literatura ter Marijan Dović so eno. Kliše, res, a tudi ti so lahko nekaj izvirnega. Pri Marijanu je že tako. Idejni oče Jazzintyja, ideje o umetniški akademiji v Novem mestu, avtor glasbe Trdinovih Bajk in povesti o Gorjancih. Doktor literarnih znanosti. Oče Vida in Jurija. Koliko da je star? Kristusovih 33.
Kaj si lahko letos obetamo na prireditvah v sklopu Jazzintyja?
To je najprej odvisno od tega, ali boste na delavnici aktivni ali jo boste opazovali pasivno. Kdor se bo prijavil, bo imel možnost delati s kreativno špico evropske in ameriške jazz scene, z mojstri, kot so Barry Harris, Judy Niemack, Steve Altenberg, Simone Zanchini in še ducat drugih mentorjev. Sploh ni važno, kaj igrate, saj gre za študij univerzalnih glasbenih principov. Aktivni udeleženci naj bi – to mislim povsem brez ironije – doživeli nekakšno glasbeno preobrazbo, presegli ali vsaj ozavestili naj bi ovire, ki jim preprečujejo, da bi postali celoviti glasbeniki, zmožni tudi improvizacije. Kdor pa bo Jazzinty spremljal iz vrst občinstva, bo seveda vse te mojstre lahko videl na festivalskem odru. Letošnji festival je brez dvoma najboljši doslej in postavlja novomeški festival v rang najboljših jazz dogodkov v Sloveniji. Hkrati bo vsakdo lahko postal tudi del zgodbe Jazzona, 5. finala za najboljšo avtorsko jazz kompozicijo, ki se bo odigral v tem živahnem tednu med 13. in 18. avgustom. Pravim in najbolj potrpežljivim sladokuscem pa si upam priporočiti nočne jam sessione, ki bodo letos še zadnjič v starem LokalPatriotu. Nikoli ni mogoče napovedati, kdaj se bo jazzovski session »odtrgal«, ampak verjemite, takrat je vredno biti zraven.
Kako vidite razvoj Jazzintyja v naslednjih letih?
Jazzinty kot delavnica je izobraževalni program, ki ne prenese radikalnih in hitrih reform. Programska zasnova je dobra, z leti se je utrdila. Počasi lahko še dvigujemo kakovost mentorjev, pogojev za delo in podobno. Seveda pa bomo vztrajali pri redni menjavi zvezdniških imen, zato da bo profesionalni nivo izobraževanja (masterclass) zbujal nenehno zanimanje najboljših glasbenikov. Kot festival in abonma pa se Jazzinty lahko še bolj razvije; podobno velja za Jazzon, ki bi moral dobiti čim večjo težo, saj gre za edino nagrado za jazz v slovenskem merilu. Tu nas čaka še precej dela. Ena od idej je, da bi nagrado razširili na države nekdanje Jugoslavije ali na celoten Balkan.
Iz koliko držav letos prihajajo udeleženci?
Prijave še sprejemamo, tako da ta hip še ne vemo vsega. Večina prijavljenih je seveda Slovencev; so pa med letos prijavljenimi tudi Hrvati, Italijani, mislim da tudi Avstrijka. Imeli smo že tudi Nemce, Nizozemce, Američana in Irko. Zanimal se je celo nekdo iz Afrike, mislim da Zimbabveja, a ne vem, če mu je šlo v prvi vrsti za naš program … Kar me osebno pogosto malo razočara, je relativno nizek odziv lokalnih glasbenikov – večina pride od drugod. Mnogim bi tečaj močno koristil.
Kako je z infrastrukturo za obiskovalce, imate še vedno probleme s prenočišči?
Imamo velike in resne težave, ki se vlečejo že od leta 2000, ko smo izpeljali prvi Jazzinty. Nekaj časa smo napol udarniško usposabljali nekdanjo ribjo restavracijo v središču mesta. Izkazalo se je, da je delavnica bistveno bolj uspešna, če so študenti v centru. Dijaški dom, ki je bil zadnja leta edina možnost, je razpršil intenziteto in ljudi odvrnil od vnovičnega prihajanja! Kot smo ugotovili letos na strateškem druženju, je bistveno, da je delavnica tudi dober žur – za vse, študente, mentorje in celo organizatorje. Druga problema sta hrana in strežba. Poskušajte najti solidno kosilo v bližini Glavnega trga. In si zamislite, da tja peljete Johna Abercrombieja ali Vlatka Stefanovskega. Komentar najbrž ni potreben. So pa tudi veliki plusi. Predvsem Glasbena šola Marjana Kozine, s katero več kot zgledno sodelujemo že od začetka, pa klub Lokalpatriot, ki poskrbi za pravo klimo na sessionih, ter Dolenjski muzej s fantastičnimi vrtovi.
Katera glasba je letošnje vroče poletje najpogostejši spremljevalec vašega prostega časa?
Ravnokar je pri Gogi Musica izšel odličen jazz album Jureta Pukla Sound Pictures. Priporočam, to je res prava godba. Sicer pa veliko poslušam klasiko, konstantno Bacha. Kolikor utegnem, igram tudi sam – trenutno se ukvarjam z opusom trobentača Woodyja Shawa, od klasike pa Tartinijevo sonato Vražji trilček. Bolj za hec igram pa tudi violončelo. Vibracije tega veličastnega inštrumenta me neizmerno sproščajo.
Katerih koncertov v Sloveniji se nameravate udeležiti to poletje?
Pred kratkim sem bil na odličnem koncertu znamenitega bobnarja Petra Erskina, ki ga snubimo tudi na delavnico. Eden sijajnih dogodkov je bil zame tudi novomeški koncert Ramba Amadeusa, ki sem ga končno uspel videti v živo in se obenem neizmerno zabaval. Nameravam tudi na ljubljanski jazz festival, rad bi slišal predvsem Fool coole s Stefanovskim in Zanchinijem. Vodja tega odličnega big benda Izidor Leitinger je Stefanovskega spoznal na predlanskem Jazzintyju, kjer sta skupaj vodila eno izmed študentskih zasedb. Skupaj smo ju dali pa zato, ker Vlatko ni notalist in aranžer in je svoje ideje raje zaigral, Izidor je pa to napisal in ad hoc zaranžiral. Tu so korenine tega zanimivega sodelovanja. Drugi omenjeni gost je harmonikar Simone Zanchini, ki bo letos koncertiral in učil tudi pri nas. Moram priznati, da je to zame eden največjih živečih glasbenikov sploh in sem neizmerno vesel, da bo z nami.
Kam na dopust?
Poletje sem si letos že vnaprej pokvaril, ker imam preveč stvari. Ampak kak teden se bo našel za Šolto, kjer imamo mali vikend v zapuščeni vasici sredi otoka. Ker smo v družini vsi ljubitelji kopanja, še posebej malčka Vid in Jurij, zelo radi skočimo na Kolpo – nenačrtovano, ko nam je pač vroče. Načrtovali smo tudi mini vikend v slovenskih hribih, ampak to je še pod vprašajem. Sam pa se službeno, malo pa tudi turistično, tik pred Jazzintyjem odpravljam v Rio de Janeiro na mednarodno komparativistično konferenco. Se prav veselim, še nisem bil v domovini bossa nove.
Ni komentarjev:
Objavite komentar