Dan D

Novomeška zgodba o slovenski glasbi

Ni jih bilo malo, ki so Tokcu in njegovim vitezom napovedovali uspeh. Toda do zadnje plošče Katere barve je tvoj dan so bili običajni komentarji bolj v smislu, da “bi morali biti bolj uspešni”. Tisti, ki smo zadeve spremljali od blizu, smo vedno vedeli, da v glasbenih krogi zasedba Dan D uživa velik ugled, v splošni javnosti pa je manjkala tista dokončna prepoznavnost, ki bi potrdila dolgoletno delo skupine.
Kot vsaka stvar potrebuje svoj čas, da dozori, je bilo tako tudi z glasbo in s sporočili zasedbe Dan D. Čas je za Dan D dozorel z izdajo plošče Katere barve je tvoj dan, ki jih je uvrstil v vrh slovenske glasbene scene. Že v letu 2006 je bilo moč slutiti, da je projekt dobil nenaden zagon, podobno kot vrhunski letalci na smučeh postavljajo dih jemajoče rekorde ob vznožjih letalnic, ko se zdi, da bi že zdavnaj morali pristati, a še letijo. Zato je vse, kar je bend doživel v prvih polovici tega leta, marsikoga presenetilo in preseglo tudi najbolj divje sanje.
Vrh te gravitacije uspeha, katerega odtisi so bile v zadnjih letih nagrade na glasbenih festivalih, ena najbolj uspešnih plošč v zgodovini slovenskega rock'n'rolla, številni koncertni presežki, je bil zdaj že kultni nastop in prva predstavitev skladbe Male roke, ki sta ga v studiu pripravili dve prijateljski skupini, Siddharta in Dan D – obe močno povezani z našim mestom. Po viktorjih, kjer je bila skladba predstavljena prvič, je cela Slovenija praktično govorila le o dveh temah: Juriju Zrnecu in o Dan D s Siddharto. Tedni, ki so sledili, so bili na radijskih valovih namenjeni temu hitu, enemu največjih komadov zadnjega desetletja pri nas. Kritiki so si bili edini, Dan D je bend, ki lahko ostane na vrhu slovenske glasbe, dokler bo to želel, saj ni podvržen nobenemu drugemu dejavniku kot svoji potrpežljivosti in vztrajnosti pri uresničevanju lastnih glasbenih zamisli. Srbski prijatelji pravijo, kar ne ubija, okrepi. Dan D je njihovo desetletno delo zaznamovalo s karizmo, ki jih umešča med največje glasbenike popularne scene.
Marsikaj v bendu se je zamenjalo, odkar obstaja, metamorfoze so pripeljale do zasedbe, ki je imela dovolj vsega, vidnega in nevidnega, da je zasedbi lahko uspelo na takšen način.
S podporo in z odločilnim prispevkom mnogih, predvsem pa producenta Žareta Paka, založbe Menart in menedžerja Aleša, so Tomislav Jovanovič – Tokac, Dušan Obradinovič – Obra, Marko Turk – Tučo, Boštjan Grubar in Nikola Sekulovič postali bend, za katerega je še en legendarni slovenski glasbeni ustvarjalec Magnifico v nekem intervjuju dejal: “Bojim se, da se Slovenci sploh ne zavedamo, kako dobri so.”
Kako naprej? Zasedba je pred pripravo naslednje plošče, ki jo javnost že nestrpno pričakuje. Tokac, glasbenik po duši in telesu, kreativec in producent, predvsem pa iskalec odgovorov na vprašanja, s katerimi se vsi soočamo vsakodnevno, in ob katerega tekstih se zdi, da stoji za našimi očmi in z glasbo opisuje, kar doživljamo, pravi, da bo poleti prišel čas, ko se bo bend umaknil in pripravil material za snemanje. Po vsakem koncertu v zadnjem času pravi: “Hvala ljudje, to je za ljudi, užitek je vračati njihovo pripadnost.” Ali kot mi je v naključnem pogovoru dejal kolega s Krasa: “Ti, tisti tvoji Dan D iz Novega mesta … To pa je … Čisti power to the people. To je najboljše, kar je.” Če je tako, že ne more biti slabo. Zato naj pravljica, še posebej z novo ploščo, še kar naprej traja.

Primož Žižek