Tuje Novo mesto – Boris Petkovič, Pariz

Kolikor znaš, toliko veljaš. Če te Novo mesto ne prepozna, lahko mirno odideš ven. In svet te sprejme z odprtimi rokami. Morda pa Novo mesto preprosto prerasteš in svet postane tvoje igrišče. Ali pa te življenje preprosto odnese izven Slovenije in drugo okolje, drugi ljudje in drugi običaji preprosto postanejo tvoji. Novomeščani v svetu. Svet v Novem mestu. Na vse smo ponosni.



Ko­li­ko ča­sa že ži­viš v Pa­ri­zu?
V Pa­riz sem pri­šel ok­to­bra 2003, to­rej sem tu že če­tr­to leto.

Kako zgle­da ti­pi­čen dan v tako ve­li­kem me­stu?
Pred­vsem je ve­li­ko vož­nje z me­tro­jem po­zi­mi in ve­li­ko vož­nje s ko­le­som po­le­ti. Če de­lam (pre­da­vam film­sko re­ži­jo na šo­li), sem ob­kro­žen s štu­den­ti iz ce­le­ga sve­ta in se po­ču­tim bolj pre­bi­va­lec sve­ta kot pre­bi­va­lec Pa­ri­za. Pro­sti dne­vi vklju­ču­je­jo ob­vez­no kavo in bra­nje ča­so­pi­sa v enem od ne­šte­tih pa­riš­kih ba­rov, obisk ki­no­pred­sta­ve v enem iz­med dve­sto pa­riš­kih ki­ne­ma­to­gra­fov, mo­re­bi­ti kak­šne raz­sta­ve, ve­čer se pa sko­raj ob­vez­no za­klju­či s preiz­ku­ša­njem raz­nih si­rov in sa­lam ob ob­vez­nem ko­zar­cu ruj­ne­ga.

Kaj ti je v me­stu naj­bolj všeč?
Naj­bolj uži­vam v kul­tur­ni in et­nič­ni raz­no­li­ko­sti Pa­ri­ža­nov. Svet v ma­lem. Ime­ti svo­jo kul­tu­ro, ven­dar to­le­ri­ra­ti in po­sku­ša­ti čim bolj ra­zu­me­ti tudi os­ta­le. Se­ve­da tudi po­nud­ba ki­ne­ma­to­gra­fov. Ver­jet­no edi­no me­sto na sve­tu, kjer je av­tor­ski film se ved­no stvar ši­ro­kih mno­žic. Ne­na­zad­nje, po­le­ti son­ce za­ha­ja ob de­se­tih in je še svet­lo tja do enaj­stih.

Novo me­sto?
Hm, kaj naj re­čem, že dol­go me ni bilo. Bež­no se še spo­mi­njam Kr­ki­ne­ga klu­ba, kon­cer­tov na Loki, »vi­se­nja« v Slo­nu. Ne­kaj krea­tiv­nih let je mi­ni­lo v us­tvar­ja­nju za lo­kal­no te­le­vi­zi­jo in pi­sa­nje za Do­lenj­ski list. Par let na­zaj sem bil gost na Snif­fu, film­skem fe­sti­va­lu. Žal ga ni več. Bi pa rad pri­šel mimo, ko bo­sta po­te­ka­la Fo­to­pub in Jaz­zi­nity. Sli­šim, da ima­ta oba iz­vrst­no ener­gi­jo.

Kam greš le­tos na do­pust?
S pri­ja­te­lji­co še us­kla­ju­je­va ter­mi­ne, ven­dar bi ji rad po­ka­zal hr­vaš­ke oto­ke.

Naj lo­ka­ci­je v me­stu, kjer ži­viš?
L'Art Brut – bar, ki ga uprav­lja­ta Sa­Ša in Mi­lan, bra­ta iz Gor­nje­ga Mi­la­nov­ca. Tam sem po­snel svoj prvi krat­ki film v Pa­ri­zu.
Che­ri Bibi – mala re­sta­vra­ci­ja na Mont­mar­tru, v la­sti mo­je­ga pri­ja­te­lja igral­ca Rap­hae­la, ki je igral v obeh mo­jih fil­mih. Si­jaj­ne ve­čer­je.
Ci­ne­ma Bal­zac – kino, ki je bil zgra­jen leta 1936, le stre­ljaj proč od Champs d'Ely­sees, s ka­riz­ma­tic­nim last­ni­kom, gos­po­dom Schpo­lian­skim, ki oseb­no na­po­ve vsa­ko od pro­jek­cij.

Kdaj na­zaj do­mov?
Hm, kaj sploh po­me­ni do­mov? Ro­jen sem bil v Ze­ni­ci, kjer sem pre­ži­vel otroš­tvo. Po­tem sem ne­kaj let ži­vel v Stra­ži pri No­vem me­stu, pa po­tem v Pi­ra­nu, Por­to­ro­žu, Ko­pru v ča­su štu­di­ja, pa spet Ljub­lja­na. Tre­nut­no se na­zaj do­mov vra­čam v Pa­riz.

Zad­nji film?
Zad­nji film, ki sem ga po­snel, je pa­ris.love, igra­ni ce­lo­ve­če­rec o Ame­ri­ča­nu, ki pri­de v Pa­riz, da bi po­stal igra­lec, in se za­lju­bi v fran­co­sko štu­dent­ko.
Zad­nji film, ki ga sne­mam, je do­ku­men­tar­ni por­tret o slo­ven­ski pi­sa­te­lji­ci Bri­ni Svit, ki že več kot 20 let ži­vi v Pa­ri­zu.
Zad­nji film, ki sem ga vi­del: Made in Ja­mai­ca, do­ku­men­ta­rec o ja­maj­ski glas­be­ni sce­ni. Dve uri či­ste­ga užit­ka.