IMV – MATI MESTA

Največja tovarna v novomeški zgodovini je bil IMV, ki ga je večino časa vodil Jurij Levičnik. Eden izmed IMV-jevcev pa je bil tudi Božo Kočevar. Pravzaprav je on še danes IMV-jevec, saj je to nekaj, česar človek ne izgubi z leti, in IMV-jevcev je več tisočev. A povrhu tega je Božo Koćevar še predsednik Kluba prijateljev IMV. Klub si prizadeva ohranjati družabne stike med nekdanjimi delavci IMV-ja ter ohraniti bogato kulturno in predvsem tehnično zgodovino te za Novo mesto izredno pomembne tovarne, brez katere si je nemogoče predstavljati sodobno Novo mesto. Časopis »V mestu« je pripravil razgovor z Božom Kočevarjem o Klubu prijateljev IMV.

Božo Kočevar, ste predsednik Kluba prijateljev IMV. Kdaj in zakaj je bil klub ustanovljen in kakšni so pravzaprav cilji te družbe?
Božo Kočevar: Klub prijateljev IMV Novo mesto smo ustanovili maja 2002. leta. Na pobudo Pavleta Valentiča smo leta 2000 sestavili odbor za oblikovanje kluba, da bi zadovoljili želje IMV-jevcev po druženju, obujanju spominov ter da bi primerno predstavili Dolenjcem in vsem Slovencem razvoj avtomobilske in prikoličarske proizvodnje ter Jurija Levičnika. Delamo vse to pa še več.

Koliko članov ima vaše društvo danes? So to samo nekdanji delavci IMV?
Božo Kočevar: Na prvem občnem zboru nas je bilo 120. Danes nas je okrog 400 članov. Največ nas je iz vrst upokojencev IMV, so pa tudi še zaposleni v Revozu, Adrii, TPV pa tudi v drugih naslednjicah IMV-ja. Priključili so se tudi Novomeščani, ki se čutijo prijatelji IMV.

IMV je večino časa vodil Jurij Levičnik, ki mu bo vaš klub v kratkem postavil spomenik. Kje bo spomenik dobil svoje mesto in kakšen sploh bo?
Božo Kočevar: Spominsko obeležje Juriju Levičniku bomo postavili pred upravno zgradbo in tovarno TPV, kjer je delal in ustvarjal od 1955 do 1980. V tem času se je IMV razvil iz majhne avtoservisne delavnice v velikana na obeh straneh Gorjancev. Spomenik bo doprsni na podstavku v majhnem parku. Izdelal ga bo akademski kipar Mirsad Begić. Prostor pa bo obdelal Novomeščan arhitekt Marijan Lapajne. Da bo spominsko obeležje »na pravem mestu« in da sploh bo, se moramo zahvaliti predsedniku uprave TPV Vladu Bahču in županu Novega mesta Alojzu Muhiču.

Pred nekaj tedni ste na DVD izdali tudi film o IMV-ju. Zakaj ste se odločili zanj, kako je potekala njegova priprava in kaj pravzaprav prikazuje?
Božo Kočevar: Meseca decembra 2005 smo izdali knjigo Povest o velikanu pod Gorjanci avtorja Marjana Moškona. Pri predstavitvi knjige smo pogrešali živo sliko, ki še bolj nazorno prikaže razvoj avtomobilske in prikoličarske proizvodnje v Novem mestu in širši Dolenjski. Z avtorjem smo se dogovorili, da bomo izdelali tudi film o Velikanu pod Gorjanci. Film temelji na izvirnih pripovedih sodelavcev IMV, arhivskih posnetkih RTV Ljubljana in originalnem filmskem posnetku izdelave karoserije kombija, ki ga je našel Vojko Grobovšek. Uspeli smo pridobiti sredstva ministrstva za kulturo, sponzorji in donatorji pa so bili Revoz, TPV, Adria in mnogi drugi.

Je film možno kupiti? Kje?
Božo Kočevar: DVD ploščo filma se lahko dobi v Klubu na Rozmanovi 10 vsak ponedeljek med 10.00 in 12.00. Prispevek je 5 evrov.

Klub prijateljev IMV menda pripravlja tudi muzej o razvoju IMV? Kje bo imel muzej prostore, kako je z zbirko predmetov in nasploh gradiva o IMV-ju? Kako se je na to idejo odzval Dolenjski muzej?
Božo Kočevar: Da! Menimo, da bi bil muzej razvoja IMV krona predstavitve avtomobilske in prikoličarske proizvodnje. Sedaj delamo na konceptu, se dogovarjamo z akterji in okoljem. Menimo, da bi bilo dobro, da bi bil muzej umeščen v kampus Univerze v Novem mestu. Župan nam je obljubil prostor, kjer bi lahko zbirali eksponate in ostalo dokumentacijo za muzej. Dolenjski muzej se še ni izrekel o sodelovanju. Prepričan pa sem, da bi lahko postal celo nosilec projekta.

Ali vam je znano, da bi bilo v arhivu Dolenjskega muzeja že kaj, kar je povezano z IMV-jem?
Božo Kočevar: Ne, ni mi znano.

Iz IMV so se razvila tudi podjetja Adria Mobil, TPV in Revoz. Kako ta podjetja danes sodelujejo z vašim klubom?
Božo Kočevar: Iz IMV so se razvila podjetja Revoz, Adria, TPV, Plastoform, Tom, Tomplast, Prevent Mirna, Podgorje, Esol, Zora, Visteam, Maplo. Lahko pa rečem, da nas skoraj vsa podjetja podpirajo moralno in materialno, seveda različno po projektih.

Kakšni pa so vaši osebni spomini na IMV?
Božo Kočevar: Na IMV imam lepe delovne spomine, saj sem opravljal dela konstruktorja dostavnih vozil in prikolic, vodje proizvodnje prikolic, vodje proizvodnje avtomobilov, direktorja TOZD tovarne avtomobilov, člana Začasnega kolektivnega poslovodnega odbora IMV za razvoj, direktorja Razvojnega inštituta in vodje razvoja kadrov in izobraževalnega centra.

Kako se spominjate Jurija Levičnika?
Božo Kočevar: Jurij Levičnik je bil vizionar, ustvarjalec, gospodarstvenik, poštenjak, zagrizen IMV-jevec in vojaško komandovalen, kar nam podrejenim ni najbolj odgovarjalo. Vendar smo spoznali, da drugače ne bi bilo takega razvoja, kot je bil. Jurij Levičnik je zagotavljal, da bomo imeli v Novem mestu največjo presernico (izdelava karoserijskih delov z velikimi stiskalnicami) na Balkanu, kar se je tudi zgodilo.

Ali imate podatek, koliko ljudi je skozi desetletja delalo v IMV-ju?
Božo Kočevar: Tega ne vem, vem pa, da je bilo v IMV zaposlenih največ prek 6500 delavcev in da je bilo vezanih na IMV prek 18 000 sodelavcev, sedaj pa še več.

Kaj so po vašem mnenju glavni predmeti, ki jih je moč povezati z IMV-jem?
Božo Kočevar: Glavni predmeti, vezani na IMV, so dostavni avto IMV, osebni avtomobili DKW, BLMC in Renault ter Adria prikolice in avtodomi.

Kakšen je bil pomen te velike tovarne za Novo mesto?
Božo Kočevar: IMV je imel in ima velik vpliv na razvoj Novega mesta in širše Dolenjske. Dolenjska se je razvila iz kmečkega in majhnega obrtništva v evropsko razvito območje. Tu danes delamo najboljše Renault avtomobile ter najboljše prikolice in avtodome v Evropi. Novo mesto pa je seveda postalo razvito mesto tudi po zaslugi Krke in drugih.

Kateri so prihodnji projekti vašega društva?
Božo Kočevar: Najprej moramo pošteno zaključiti projekt filma. Namreč DVD plošče filma morajo priti v prave roke za pravi namen – sponzorjem, republiškim in mestnim ustanovam, občinam na širšem Dolenjskem, vsem, ki so sodelovali pri izdelavi filma, članom kluba in vsem osnovnim, srednjim, višjim in visokim šolam za njihovo uporabo. Zatem moramo iz tega filma pripraviti skrajšani predstavitveni film, dolg 10-12 minut za hiter pregled razvoja avtomobilske in prikoličarske proizvodnje. Naše stalno delo pa je seveda urejanje arhiva pomembnih dokumentov IMV. Vsako leto organiziramo tudi vsaj tri druženja IMV-jevcev, občni zbor, obiske naših podjetij ali ekskurzije po Sloveniji, prednovoletna silvestrovanja, ob zaključku velikih projektov velike predstave s srečanjem članov, obeležujemo spomin na Jurija Levičnika pa še in še.
V prihodnje bo zelo pomemben projekt Muzej razvoja avtomobilov in prikolic na Dolenjskem.
Pri vseh teh projektih pa dejavno sodeluje veliko naših članov.

Kaj za vas osebno pomeni Novo mesto?
Božo Kočevar: Sem Novomeščan! Novo mesto je lepo, razvito in prijetno. Jasno, da mora stalno napredovati. Potrebuje univerzo! Zato tudi sodelujem pri nastanku visokošolskih programov. Sicer pa sem rojen v Beli krajini, zato sem po duši Belokranjec.


Tomaž Levičar

Stane Granda – veliki intervju

Jesen v mestu skozi čas

Stane Granda, rojen 1948 v Novem mestu. V Ljubljani je študiral zgodovino in sociologijo, doktoriral je iz zgodovine in je zaposlen na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, sicer pa veliko časa preživi in dela na Dolenjskem.

»Mladi se morajo vrniti v mesto in vzeti stvari v svoje roke, drugače ne bo nič«

1. Vsak letni čas ima svoje značilnosti. Kaj po vašem prinaša jesen?
Stane Granda: Ja, jesen je predvsem pospravljanje pridelkov. Začne se pravzaprav s pobiranjem krompirja, potem pa se stopnjuje do vseh svetih, ko gre ven korenje, pesa in podobno. Sedaj je v mestih to drugače, ampak v mojem otroštvu je imela vsaka mestna hiša vsaj prašiča. Veliko so v tem času kmetje pripeljali v mesto. To je bilo predvsem oskrbovanje s pridelki. V tem času je bilo znano tudi žegnanje na Trški gori, ki je naznanilo, da se bliža jesen. Ponavadi se je na Trški gori dobila že tudi prva, če je bila zgodnja letina, tako imenovana potrgalka.

2. Kako je bila jesen prisotna v Novem mestu?
Stane Granda: Ponavadi je bilo prav to, da je bila v boljših gostilnah na voljo potrgalka. In vsi meščani so vedeli, kje je dobra. Zelo radi so zahajali k Peru, to je današnji Slon. Pa tudi v druge in okoliške gostilne. To, da je bila »potrgalka« dobra, je pomenilo, da ni bila kisla, da je bila gosta in ni bila preveč zmešana s kakšnim sadnim vinom. To ni bil mošt, je bilo nekje po vrenju, a ni bilo še pravo vino.

4. Kako so meščani lahko meščani? Kaj jih dela to oz. kaj jih več danes ne dela?
Stane Granda: Od preteklosti se meščanstvo razlikuje po tem, da ni več take odvisnosti od zemlje. Do tega je prišlo v 60. letih, ko so prepovedali v mestu imeti tudi kokoši. V preteklosti je imela vsaka hiša nekaj njiv v najemu. Po mojem mnenju je pravo mesto nastalo nekje sredi 60. let.

5. Kdaj je bilo mesto najbolj živo?
Stane Granda: Zvečer. Zvečer je bilo mesto zelo živo. Vsaka gostilna je imela svoj krog gostov. Na Bregu so se zbirali mestni gospodje in zanimivo je to, da niso pili vsi iz istega vrča vino, pač pa je imel vsak svojo merico. Tako so se ob večerih pogovarjali, morda tudi kadili. Večinoma so pili vino, pivo redko.

6. Kako se je razlikovalo dogajanje v mestu po posameznih letnih časih?
Stane Granda: Zelo se je razlikovalo. Poleti se je veliko hodilo na Krko, veliko je bilo čolnov in pa kopališče na Loki. Kopali so se tudi pri Seidlovem mlinu, pri žagi, včasih tudi v Težki vodi. Kasneje pa so začeli hoditi v toplice.

7. Kaj se po vašem mnenju dogaja z Novim mestom danes? Kje so tiste priložnosti za Novo mesto, ki jih ne izkorišča, predvsem v smislu, ko se pogovarjamo o t. i. oživljanju starih mestnih jeder?
Stane Granda: Mislim, da se mora v Novo mesto vrniti mladina. Ponavadi je bilo ob večerih mesto polno študentov. Zbirali smo se v Kavarni, v Ribji, na Bregu, poleti najraje na Windischarjevem vrtu, ki je bil zelo cenjen. Tu so točili celo pivo. Jesen je bil čas za plese v zgornji kavarni, tu, kjer je sedaj Hotel Krka.

8. Novomeščani so torej močno povezani z okoliškimi kraji, kjer so imeli vinograde?
Stane Granda: Seveda, zelo so povezani z vinom, veliko jih je imelo vinograde na Trški gori pa tudi v Grčevju in drugih okoliških krajih. Ponavadi so imele boljše hiše v mestu tudi svoj vinograd pa tudi kapitelj je imel svoje vinograde. Te so imeli navadno vsi premožnejši meščani, veliko od njih je bilo gostilničarjev. Slavka Ložar pravi, da je bila v Novem mestu vsaka druga hiša gostilna; dokler so imeli svoje vino, so imeli odprto, potem pa so zaprli.

10. Kako je pa s to gospodarsko dejavnostjo – vinogradništvom – danes?
Stane Granda: To je danes popolnoma druga zgodba, to je po eni strani vikendaštvo, na drug stani je pa živilska industrija. Moram povedati, da se je v preteklosti pilo več belega vina kot danes. Veliko jih je pilo tudi cviček in veljalo je, da mora dober cviček imeti vsaj malo šmarnice v sebi.

11. Zakaj rečemo, da je cviček dolenjski posebnež?
Stane Granda: Našel sem, da se cviček prvič omenja kot beseda leta 1782. Vendar iz tega, kar se vidi, zlasti pa iz nemških razlag, kaj pomeni cviček, je bila to v bistvu taka pijača, da so na tropino nalili vodo in potem to pili. To torej ni bilo pravo vino. Na primer, če pogledamo pri Valvasorju, on besede cviček ne pozna. Valvasor pozna, na primer, vino z Vinjega Vrha, vino s Trške gore, vino z Grčevja, torej vino, poimenovano po hribih. Pri cvičku ne vemo ne za barvo, vemo samo imena za vino. To, kar so včasih reki, da je »Mark wein« cviček, to ni res, saj je bilo to vino iz Marke, kar pomeni vino z območja južno od Save pa do Gorjancev.

12. Jesen in trgatev spremljajo različne šege in navade. Poznate kakšno zanimivo prigodo za Novo mesto? Kaj se je dogajalo v preteklosti?
Stane Granda: Največje zgodbe so bile o tem, če so kje prevrnili kakšen sod in so po nerodnosti naredili veliko škode. Nekaj je zgodb o tem, če je komu razneslo sod, ali pa je sod smrdel in potem vino ni bilo dobro. Trgatev je bila velika veselica za družino in sorodnike. Ob trgatvi so vedno jedli suho meso (če je »preživelo« poletje), klobase, pečenke, štruklje, bel kruh, piščancev pa ni bilo. Zanimivo bi bilo raziskati različne vrste potic, za trgatev so imeli navadno nekakšno slano potico, ki je bila orehova, ampak slana. Imeli so tudi potice, ki so jim rekli »prsne«, to je bil neke vrste masten orehov štrudelj.

14. Kaj pa igre?
Stane Granda: V gostilnah so veliko igrali karte in šah. Na primer durak, šnopc, tarok. Priljubljene so bile tudi gostilne s kegljiščem ali pa z baliniščem. Prav tako so bile za goste zanimive gostilne z vrtom. V gostilnah v okoliških vaseh si lahko večkrat slišal petje. Posebno znano petje je bilo v Kosovi gostilni. To je bilo sicer večglasno petje, vendar peto na poseben način.

15. Kaj pa je z dolenjsko šmarnico?
Stane Granda: Torej, ta šmarnica dolenjska se je razširila po trtni uši. V začetku so jo zelo propagiral, zelo hvalil, ker je nezahtevna, rada obrodi vsako leto in jih je ogromno vrst. Šmarnica je pravzaprav, tako to jaz razumem, skupno ime za vse te ameriške sorte, ki niso cepljene. Kasneje so jih eni tudi cepili na ameriško podlago in tako naprej. Potem ko se je razširila, se je pa začela nekakšna gonja proti njej. Moj prijatelj, zgodovinar iz Avstrije, je raziskoval ravno to in prišel do zaključka, da so v Avstriji začeli gonjo proti šmarnici veletrgovci, ti veliki vinarji, in so začeli govoriti, da je v šmarnici metilalkohol. Vendar še danes metilalkohol v šmarnici ni dokazan. Danes pa šmarnico v Avstriji na Gradiščanskem prodajajo kot bio vino in je dražje kot rizling ali kot frankinja. Menim, da bi tudi pri nas lahko kmetje s šmarnico dobro zaslužili. Bi jo pa morali ustrezno pridelati, to pomeni, da bi jo moral pecljati, zrelo trgati, da ni prezgodaj trgana, da ni še kisla, in bi jo potem lahko tudi prodajali kot bio vino. Zlasti zato ker šmarnice ni treba škropiti.

16. Je bila šmarnica samo na Dolenjskem?
Stane Granda: Povsod, povsod. Za Primorsko ne vem, ampak zagotovo je bila tudi na Štajerskem, v Beli krajini,... Razširila se je po celi Sloveniji, po celi Avstriji in je bila zleo hvaležna, saj je zelo odporna, kajti škropiv je bilo v začetku malo, v glavnem je bilo žveplo in pa modra galica, drugega ni bilo. Šele kasneje so se pojavila sintetična škropiva. Tudi škropilo se je samo od 2- do 3-krat, medtem kot moraš zdaj škropiti že na 10 dni.

17. Zagotovo spremljate razvoj novomeškega starega mestnega jedra. Kaj menite o tem?

Stane Granda: Seveda ga spremljam in je žalostno, da ni nobene gradbene politike v Novem mestu. In sicer niso krivi ljudje, ampak so krive mestne oblasti, ker niso nikoli predpisale načina in vrste obnove starih mestnih hiš. Vsak je obnavljal po svoje. Treba se je zavedati tudi dejstva, da dolgo časa spoh ni bilo spomeniško varstvene službe in se za to ni sistematično skrbelo. Spomnim se samo problema strešnih oken. Spomeniško varstvo Slovenije je delalo grozno gonjo proti strešnim oknom. V Avstriji, kjer sem to bolj opazoval, imate strešna okna tudi na starih palačah, pa zaradi tega ni konec sveta. V Celovcu so na škofijski palači pa tudi na Dunaju na škofijski palači pri sv. Štefanu imate strešna okna. Pri nas pa so seveda vedno rekli ne, niso pa nikoli povedal, kaj ja. In to je velika napaka spomeniško varstvene službe, da vedno reče – to ne, ne pove pa, kaj ja. Ljudje morajo hiše usposobiti za bivanje, ne moreš ti živeti v hiši kot pred 100 leti, je treba okna zamenjati, saj morajo biti večja. Povem samo primer naše stare hiše, ki je imela zelo majhna okna. In ko jo je oče obnovil, je prosil Jakca, naj mu proda kakšno fotografijo stare hiše. Jakac mu je pa rekel nič ti ne prodam, imam, pa ti ne prodam. Je rekel oče zakaj pa ne. Jakac pa mu je rekel: »Zato ker si hišo skazil, je imela prej tista luškana majhna okna, sedaj pa si naredil velika«. Je oče odgovoril, poslušajte, v naši hiš so za jetiko umirali, ne morejo biti take nezdrave razmere notri. Jakac pa njemu, me nič ne briga. Pa je bilo konec pogovora. In tako so se vse te hiše divje obnavljale, nekatere so se tudi za časa stare Jugoslavije tudi bolj divje dozidavale. In tako imamo sredi brega nekaj velikih hiš. Mene najbolj boli, ker so se hiše ob Krki spremenile. Vem, da ne morejo biti kot včasih, morali bi narediti nekakšen enoten tip. V mojem otroštvu sta bili vsaj dve, ki sta še imeli črno kuhinjo.

18. Kakšen je po vašem mnenju pravilen pristop pri tem oživljanju starih mestnih jeder? Poleg mladine …
Stane Granda: Torej, predvsem je treba hiše usposobiti za bivanje. Menim, da je treba promet le omejiti v nekem pametnem razmerju. Predvsem pa bi bilo treba vrniti nekatere trgovine s hrano, obrti, na primer čevljarje in pa drobne usluge. Včasih je bilo pet frizerjev, steklar je bil in lekarne, tri trgovine pa dve ali tri trgovine s čevlji pa železnina pa dve trgovini z blagom – Medičeva in Pri Jurčku. Tega sedaj ni več, to so bile take majhne trgovine, ki pa so bile dobro založene in so ljudje v mestu vse dobili. K sreči se je vsaj občina vrnila v mesto, županstvo.

19. Kaj pa trg in dogajanje na njem?
Stane Granda: Moram reči, da meni ni preveč všeč, ko ga včasih kar zaprejo, pa je pol »rompompomp« po mestu. Se je tudi včasih zgodilo, da so naredil kakšen koncert v mestu, ampak da bi tako delali kot danes … Torej, ne sme biti izumetničeno kmečko, to mene moti. Tudi cvičkarija bi bila čisto fajn, če bi recimo pripeljali par vozov v mesto in bi lepo z voza točili. Včasih se mi zdi, da je malo prisiljeno kmečko, in to ne more biti. Pa seveda tudi glasba mora biti temu primerna, ne more biti taka, da se ne moreš pogovarjati.

20. Poznate kakšno dobro prakso mesta oz. starih mestnih jeder, od obnove do vsebine?
Stane Granda: Jaz tri mesta občudujem. Škofjo Loko, Kamnik in Ptuj pa Laško. Zdi se mi, da sta Kamnik in Škofja Loka en korak naprej pred drugimi slovenskimi mesti. Ptuj je kar živ, medtem ko npr. Laško nekaj poskuša in gre na bolje.

21. Kateri so po vašem mnenju še neizkoriščeni prostori v Novem mestu?
Stane Granda: Ja, po mojem so oz. sedaj se to že malo popravlja. Predvsem sem pogrešal to, kar sem prvič videl v Salzburgu, dvorišča. Denimo dvorišče, kjer je bila včasih knjigoveznica in ima lokal pogled na kloštrski vrt (bife Vida), pa Goga in tudi v Bergmanovi hiši bi se dalo tudi lepo narediti. Pa mogoče ima še kakšna tako, da bi se dalo kaj narediti, saj to zelo poživi mesto, mu da neko globinsko dimenzijo. V Salzburgu si vedno pogledam, kako so izkoristili notranjost teh velikih dvorišč. Pa npr. s Tomčevo hišo, druga velika hiša pri tržnici, je podobno. V Novem mestu je bil tudi izdelovalec sifonov in brezalkoholnih pijač More. To je bilo zelo fino, smo kot otroci tja hodil na »kraharle«, pokalice. To je bila krasna zadeva.

22. Se po vašem mnenju meščani dovolj zavedajo mesta, meščanstva?
Stane Granda: V Novem mestu je prišlo do velike spremembe v prebivalstvu. Stari meščani so iz mesta izginili. In tudi stare novomeščine ni več. Veliko priseljencev je prišlo izpod Gorjancev. Prej so ti otroci vsi hodili na Slatnik v šolo, v Gabrje. Sedaj je pa vse to v mesto pritisnilo, ker je več teh šol in njihov dialekt je precej močan. Dolenjski dialekti so precej močni in se ne odpravijo tako hitro. Poglejte, Šentjernejčan se ga zlepa ne bo odvadil. Meni je bilo to zelo zanimivo, ko si točno lahko slišal že po črki a, ali pa kako je rekel mesto, sem točno vedel, iz katerega konca je prišel, iz Dolenjskih Toplic ali s Karteljevega ali iz Šmarjete ali iz Šentjerneja ali iz Podgorja. Novomeščina ni bila pojoča. Po stari novomeščini se npr. ni reklo med, ampak mej. To mi je Janko Jarc povedal, zato je Mej vrti, ulica, to pomeni med vrti. Pa tudi to je, treba je ulice meščanom vrniti. Takrat, ko smo okrog leta 90, ko smo zamenjavali imena ulic, sem opozarjal samo eno stvar, da bi bile ulice po Novomeščanih. Ne pa Cesta komandanta Staneta pa Kidričev trg pa piš' me nekam. Da dobijo ljudje občutek, da ima mesto vrednost. Če pa vse mestne ulice posvetimo tujcem, potem ni nič. A veste, Jerebova ulica, kdo je pa vedel, kdo je to Jereb. Poglejte kakšen škandal je to, da stari Komelj nima ulice. Sedaj jo bo dobil v Gotni vasi na koncu, čisto pri Jedinščici. Ampak brez Komelja ... Komelj je bil pojem Novega mesta. Pa še veliko jih je.

23. V Novem mestu se že 3 leta odvijajo Rokodelske tržnice, vsak prvi ponedeljek v mesecu. Pa nas zanima, kakšno je vaše mnenje o tem? Se gre v pravo smer, kje so še priložnosti?
Stane Granda: Jaz tega še nisem videl, ker sem ob ponedeljkih redko v Novem mestu. Ampak če gre dejansko za rokodelske, je to zelo fino, ker če gledamo stare slike, so bile tudi te po mestu. Se je postavilo štante in to bi bilo lahko zelo živahno. Gledam po Ljubljani, tržnice najbolj privlačijo tujce. Je pa sedaj vprašanje, če je prav, da je to samo 1-krat na mesec, ali bi bilo bolje, da bi bile vsak teden. Samo treba je gledati, kaj ponujajo. Če greste pogledat v Mokronog, ko je vsako tretjo soboto tržnica, ni nikakršno. Kakovostni izdelki, pa vendar tako, da ljudi privabi. Pa pri nas je sanitarna prehuda. Pri nas bi kmetje lahko marsikaj prodali, pa bi ljudem pustili, da vino prodajo. Poglejte v Avstriji, v veži ene super moderne trgovine s hrano kmetje prodajajo pečeno meso, domače izdelke, pa ni nič groznih sanitarnih predpisov, pa smo ravno tako v Evropi kot Avstrijci. Pri nas so pa nemogoči sanitarni predpisi. In inšpektorji so čisto neživljenjski. Kostanjar – je sploh še kdo v Novem mestu? Včasih so bili najmanj trije. Eden je bil dol pri mostu, potem je bila ena sredi trga in pred hotelom Metropol oz. današnjo Krko. In si šel po mestu in si kupil kostanj. To je že taka luštna stvar in okrog vsakega kostanjarja je bilo vsaj 20 ljudi. Malo si se tudi grel, malo si klepetal. Ali pa poglejte, jaz sem Jožetu Zorku (motel Domen) velikokrat predlagal, ko je še imel gostilno. Naj naredi malice, naj da dobre klobase, ampak morajo biti vrhunske, pa kos kruha pa 2 dl vina ter računaj malo. Je rekel, to je zguba. Odvrnil sem mu čista zguba že ni, saj bo vsak naročil še 2 dl vina. Manjka ena taka gostilna, kjer bi se dobilo dobre klobase, kruh, domač sok, potico. Samo to da bi bilo. Veste, kako bi to neslo. To sem videl v Trstu v eni stari slovenski gostilni. Tam imajo 3 sode na steni, v glavnem so to furlanska vina. Stregli so vino, mortadelo, sir pa olive, nič drugega. No, včasih so imel še bakalar. Na mizah pa pak papir, nič prta, in ko si pojedel, si papir zmečkal in šel.
Ali pa npr. v Benetkah je bila ena taka, kjer smo se samo študentje dobival. V gostilni dolge klopi in si se moral kar prisesti. Na mizah pak papir, za jesti pa samo pašta. Torej nekaj čisto osnovnega, samo ena ali dve jedi. In to pri nas manjka.

24. Jesen in mesto pa jesen v mestu. Kaj mislite?
Stane Granda: Ker smo na Dolenjskem, bi morali narediti eno tako živahno mesto. To se pravi, da bi se nekje podajalo vino, mošt. Pa da se prodaja kostanj. Take stvari, to bi moralo poživeti Novo mesto. Npr. kostanjev večer. Včasih, za časa stare Jugoslavije, so imeli vinske trgatve, so rekli. Pa so naredili, da je ena oštarija imela glasbo, pa so malo pili pa plesali, pa je bilo. Tu bi se moralo poživeti. Gostilne bi morale imeti zgodnje vino, jutri druga. Npr. poglejte Primorce in njihove osmice. To bi bila ena taka rešitev, pa bi lahko ljudje svoje vino prodali, ker mnogi ga težko prodajo, pa ene pametne cene bi mogle biti.
Pa to bom za konec povedal, mladi se morajo vrniti v mesto in vzeti stvari v svoje roke, drugače ne bo nič.


Avtorici intervjuja: Alenka Lamovšek in Vera Jaćimović
Avtorica fotografij: Alenka Lamovšek

Tokac

Pogovor s Tokcem, Dan D

Od česa si bil najbolj zadet?
Od ljubezni.
Najljubši komad?
Lover you should have come over, Jaff Buckley.
Vzorniki?
V mlajših letih AC DC, srednjih letih Jeff Buckley in na stara leta Mars Volta.
Šport?
Raje glasba. Veliko športa v mladosti, preizkusil vse, kar se je dalo, tako je želel moj oče. Bronasta medalja v skoku v višino, ker smo tekmovali le trije.
Najbolj kreativni del dneva?
Spanje.
Najtežji del vašega posla?
Budnost.
Novo mesto?
Moja druga mama.
Ljubljana?
Lepo, mirno, kreativno, evropsko, svetovno. Mesto.
Karlovac?
To je pa umrla mama.
Katera nacionalna himna se zdi najbolj rokerska?
Hej Slovani.
Voda Male Roke?
En lep trenutek. Zaenkrat najbolj artistično glasbeno sodelovanje.
O Siddharti?
Osebno cenim pri njih predanost, seveda cenim glasbo. Fascinira me, kako si zaupajo, kako si verjamejo, kako so zvesti poslu. Skratka tisto, kar vse prepogosto mnogi drugi slovenski glasbeni kolegi gledajo s prezirom.
Beatli ali Roling Stones?
Pol glave Beatli, pol glave Roling Stones.
Štiri leta faksa ali štiri leta potovanja?
Absolutno štiri leta potovanja. Najboljši faks, ki ga lahko obiskuješ.
Ljubezen?
Brez nje nima smisla vstati.
Zadnja knjiga?
Pascal Brueckner, Esej o prisilni sreči.
Prijatelji?
Enako kot ljubezen, če so pravi. Prijateljstvo moraš tudi spoznati, tako kot ljubezen.
Kam na dopust?
Virtualni dopust v glavi.
Najljubša pijača?
Jack Daniels.
Slogan poletja 2007.
Zdržali bomo.
Kako je nastal komad Voda?
Kakor se sliši, tako je nastal, pritekel je. Prinesla ga je voda.

Tomi Meglič

Pogovor s Tomijem Megličem, Siddharta

Od če­sa si bil naj­bolj za­det?
Hm, ob­sta­ja neka čud­na okra­sna rast­li­na, iz ka­te­re smo si sku­ha­li pre­cej oga­ben čaj. Ime­na raje ne iz­dam, da slu­čaj­no ne pri­de do kake zlo­ra­be. Bil sem še najst­nik in malo manj ke­mik.
Naj­ljub­ši ko­mad?
Na­zad­nje me je lan­sko leto zaz­na­mo­val ko­mad Voda v ori­gi­nal­ni iz­ved­bi sku­pi­ne Dan D.
Vzor­ni­ki?
Imel sem par polv­zor­ni­kov še v mlaj­ših le­tih, in to pred­vsem s po­droč­ja špor­ta. Ta tre­nu­tek mi na pa­met pade te­kač, nek­da­nji sve­tov­ni re­kor­der na 100 m Carl Le­wis.
Šport?
Smu­ča­nje, no­go­met, at­le­ti­ka, te­nis. Šport imam rad in je nas­ploh zelo po­mem­ben del mo­je­ga živ­lje­nja.
Naj­bolj krea­tiv­ni del dne­va?
Sem bolj sova ko kura.
Naj­tež­ji del va­še­ga po­sla?
Čaka­nja med sne­ma­nji, pred kon­cer­ti...
Novo me­sto?
Moje me­sto lju­bi­ca.

Ljub­lja­na?
Moje me­sto mama.
Ka­te­ra dr­žav­na him­na se zdi naj­bolj ro­ker­ska?
Ru­ska je lah­ko naj­lep­ša.
Voda Male roke?
Iz za­ba­ve, spon­ta­no­sti in ne­na­zad­nje več­let­ne­ga dru­že­nja je na hi­tro na­sta­lo ne­kaj ču­do­vi­te­ga. Zelo po­no­sen sem na to. Zdi se mi, da ko­mad v vsej svo­ji po­ča­sno­sti zelo pre­fi­nje­no zdru­žu­je obe sku­pi­ni v pra­vo ro­ker­sko ce­lo­to. Mož­nost, da bi zgre­ši­li, ni ob­sta­ja­la. Zelo po­seb­no.
O Dan D?
Mi­sel na njih me ved­no spra­vi v do­bro vo­ljo. To so ču­do­vi­ti fant­je, del moje lju­bi­ce.
Beat­li ali Ro­ling Sto­nes?
Beat­li.
Šti­ri leta fak­sa ali šti­ri leta po­to­va­nja?
Ideal­no bi bilo šti­ri leta po­to­vanj pred in po kon­ča­nem fak­su, dru­ga­če pa ve­li­ko raje po­tu­jem kot obi­sku­jem faks.
Lju­be­zen?
Tak z njo mi živ­lje­nje di­ši.
Zad­nja knji­ga?
Že kar ne­kaj ča­sa be­rem av­to­bio­gra­fi­jo Ant­hony­ja Kie­di­sa. Uf, že kar ne­kaj ča­sa.
Pri­ja­te­lji?
Brez njih mi živ­lje­nje smr­de­lo bi.
Kam na do­pust?
Ne­kam da­leč na jug vo­njat živ­lje­nje z lju­bez­ni­jo in s pri­ja­te­lji.
Naj­ljub­ša pi­ja­ča?
Pivo!
Slo­gan po­let­ja 2007 …
Naj pol­no bo za­ba­ve in vsaj malo dol­go­čas­ja.
Kako je na­stal ko­mad Samo edi­ni?
Po­na­va­di je to nav­dih, ki te ob­ja­me v tre­nut­ku, ko to naj­manj pri­ča­ku­ješ. Ta­krat te malo povz­dig­ne in ta­krat ču­tiš, da je priš­lo ne­kaj po­seb­ne­ga. Na­dalj­ni ko­ra­ki so po­tem naj­po­mem­bnej­ši – kako za­de­vo ob­li­ko­va­ti in pri tem ne iz­gu­bi­ti barv in os­tri­ne. Tu pri­de­jo na vrso in­tui­ci­ja in na­ključ­ja, ki jih tež­ko ube­se­dim. Mi­slim, da tudi ta­krat ni bilo nič dru­ga­če.

Družabno: Pomlad v Bratislavi

Bratislava, junij 2007; foto: Šuln

Mestne terase – odraz mestne družabnosti

Dolga leta smo se Novomeščani pritoževali nad tem, da se v mestu “nimamo kam dati”, da je dolgčas in da ni primernih prostorov, kjer bi se lahko ljudje različnih generacij med seboj sproščeno srečevali in družili. A to se je v zadnjih dveh letih močno spremenilo, predvsem po zaslugi podjetnikov, ki jim na novo odkriti družabni obraz Novega mesta vliva upanje in motivacijo, da razvijajo kar najboljše programe in ponudbo. Lahko rečemo, da je Novo mesto postalo mesto prijetnih teras in prizorišč, ki so mestno jedro povečale, ga naredile prijaznejšega in predvsem bolj družabnega za domačine in obiskovalce, za mlade po letih in mlade po duši. Mestne terase, večinoma gre za prijetno urejene gostinske lokale, so tisti atribut mestnega jedra, kjer se že lahko kosamo z drugimi mesti po Sloveniji. Na tem področju podjetniki in ustvarjalci vedo, kam peljejo barko. V pogovorih z lastniki in ustvarjalci smo ugotovili, da bo tako tudi v prihodnje in da si prav vsi prizadevajo izboljšati tovrstno ponudbo v Novem mestu. Samo poglejte, koliko vlaganj so bila deležna glavna mestna zbirališča, od vrta San Sebastian prek puba Pri vodnjaku do bara Boter, ki ima prijetno teraso s programom ob Krki, tu so nov amfiteater pred klubom LokalPatriot, povsem nova terasa puba Krokar, atrij kluba Vida, nova terasa Čajarne, če naštejemo nekaj najbolj vidnih. Najbolj pa veseli, da so prav vsi našteti pripravljeni za dobro počutje Novomeščanov in gostov storiti tudi marsikakšen korak več, kot so bile dosedanje ustaljene prakse. Najsi gre za ustvarjanje prijetnega okolja, izboljšane gostinske ponudbe, ustvarjanje prijetnih in osvežujočih senc, pod katere se lahko umaknemo pred poletno vročino, do vse bolj kakovostnih programov dogajanja, namenjenih več generacijam, prav vse kaže, da so mestne terase med prvimi, ki želijo resnično obuditi mestno jedro na način, kot je to najbolj praktično: s ponudbo privlačnih vsebin. S tem postajajo mestne terase pomemben del skupnih prizadevanj za poživitev mestnega jedra. Kar se gostincev in podjetnikov tiče, je mestno jedro že oživelo. Vse več dogodkov pa govori tudi o tem, da so prebivalci mestnega jedra naklonjeni ideji, da mestno jedro poskrbi za vse obiskovalce.

Družabno: Z ministrom Turkom o internetu

Gostilna Vovko, junij 2007

Zamišljeno na forumu

Zamišljeno na forumu www.novomesto.org

Življenje je resno
»Lepo je gledati Discovery itd... krokodile, žuželke, rožice. (...) Tvoji otroci ne bodo jedli dokumentarcev o želvah, ko bodo iskali službo pa ne bo prav nič pomagalo, če natančno poznajo ženitovanjske obrede Maorov.«
Škarpoman

Pogovarjata se Lovec in Doktor
»Lovac, tebe je kdo pokmetil? Primitivcu tvojega kova bi bil naziv kmeta lahko le v čast!«
Doktor

Občina plačuje za transport
»Gugalnica za šest oseb pa na vrh Recljevega hriba nikakor ni prišla slučajno, ampak premišljeno.« Tomaž Levičar, občinski svetnik

Levičar ima rad napete zgodbe
»Precej vam je skrenilo od osnovnega toka razprave, a vseeno ste uspeli narediti zanimiv zapis. Nabit je s čustvi in protislovji. Zato mi je ljub.«
Tomaž Levičar, občinski svetnik

Moški, kondome v roke:
»Ženska naj plačuje za nekaj, za kar sta potrebna DVA - moški in ženska??!!?? Sex brez zaščite je pa itak neodgovornost.« Moški

Nad romsko vprašanje z industrializacijo
»Najbolj trivialna rešitev je industrijska cona v Bučni vasi. Od krožišča do policije. Glasne civile bi utišalo dobro izplačilo, tako ne bi več nihče zapiral krožišč, ker za proizvodnjo to pač ni najbolj racionalno, in problem bi bil rešen. Tudi romi za industrijo niso tako problematični, mogoče bi se celo kakšen spomnil kaj delat, ko bi ga obkrožali sami proizvodni obrati.« Industrialec

Prenova mestnega jedra gre po načrtih
»Predlagam, da se iz Glavnega trga naredi njivo in vrže gor recimo pšenico.« Vodja

Župan ne meditira
»Ne sedi križem rok, niti ne joka, še manj stoka in prepričan sem, da ga boste morali še nekaj časa prenašati, vsaj ta mandat, vam bilo všeč ali ne!« Gustl

Kriza identitete
»Kaj je to Kerlc?« Kerlc

Blaga dolenjska duša
»Pa kaj se na tem forumu vsi takoj razburjate?« Mare
Politična je težka:
"Tud občinarjem in politikom ni vseeno, ko jih tkole kritiziramo in pošiljamo u PM. To je pač cena javnega življenja in dela." Farcry

Jaša se vrne
"Hi everyone, I'm Mike (my current name of choice), formerly known as Jaša Mikec. Some people call me Mr. Bad News." Sorcerer's Apprentice

Politični nasvet
»Točno tako, kot praviš. Nisi pripravljen mrdniti s ku...., si pa pripravljen 24 ur na dan težiti, zakaj imajo po vaseh asfalt. Torej predlagaj, da se vaški samoprispevki nakazujejo v fond za tvoj pločnik, kmetje pa naj bodo obvezni opraviti zate tedensko vsaj 8 ur brezplačne tlake. Bo zadosti, ali pa želijo morda Vaša prenapihnjenost še kaj?« Übermensch wannabe

Strpnost
»Gospod Pepček ali bolje Tepček, saj bo bolje. Tudi vaših pet minut slave zagotovo pride.« Psihologija

Mestne ženske – Mirjana Martinovič

So­dob­ni ča­si, so­dob­ne žen­ske. No­vo­meš­čan­ke pri tem niso iz­je­ma. V so­dob­nem sve­tu je moč iz­bi­re ključ­na. Tak­šne so tudi na­še žen­ske. Vedo, kaj ho­če­jo, in to si tudi us­tva­ri­jo. Sku­paj z ljud­mi, ki jih ima­jo rade in jim zau­pa­jo. To­krat smo o po­vsem po­let­nih za­de­vah spra­še­va­li tri mla­de žen­ske treh raz­lič­nih po­kli­cev. Do­bi­li smo po­vsem raz­lič­ne od­go­vo­re in skriv­no­sti.

Mirjana Martinovič, urednica Studia D

1. Sanj­ske po­čit­ni­ce?
Sanj­ske … Če spra­šu­je­te po sa­njah oz. že­ljah, po­tem sanj­skih po­čit­nic ni­mam več, saj jih že vr­sto let do­živ­ljam po­vsem sanj­sko. V druž­bi dra­ge­ga in še dveh pri­ja­te­ljev vsaj 14 dni na leto pre­ži­vim v osam­lje­nem za­li­vu ču­do­vi­te­ga oto­ka na jugu Dal­ma­ci­je. Ži­vi­mo v kam­ni­ti hiš­ki brez elek­tri­ke in sig­nal mo­bil­ne te­le­fo­ni­je nas do­se­že vsak tret­ji dan ob ve­če­rih. Os­ta­lih tu­ri­stov v za­li­vu ni, red­ki do­ma­či­ni pa se og­la­si­jo le to­li­ko, da kak­šen ve­čer sku­paj uži­va­mo ob ri­žo­ti s sipo in do­ma­če­mu vinu. Dne­vi mi­ne­va­jo po­ča­si, fan­ta skr­bi­ta za dnev­ni ulov rib in se po­tap­lja­ta, de­kle­ti pa ima­va s se­boj mini knjiž­ni­co. Skrat­ka, mir, mir in še en­krat mir ob vodi vseh voda. Tak do­pust je go­to­vo na vrhu sez­na­ma sanj­skih po­čit­nic in vse os­ta­le že­lje po po­po­to­va­njih in dru­gač­ne­mu na­či­nu pre­živ­lja­nja pro­ste­ga ča­sa iz­pol­nju­jem bolj spro­ti in v kraj­ši ob­li­ki.
2. Zad­nja knji­ga?
Po­na­va­di pre­bi­ram več knjig hkra­ti, pač od­vi­sno od raz­po­lo­že­nja, zato se lah­ko spom­nim le več 'zad­njih'. Iz ka­te­go­ri­je 'pri­po­ro­či­lo ko­le­gi­ce Mar­ja­ne' je to Par­fum, iz ka­te­go­ri­je 'chic­klit' ro­man Pa­ni­ka in zbir­ka ko­lu­men Dese Muck, ka­te­go­ri­ja 'FDV' za­je­ma zbir­ko Play­bo­ye­vih in­terv­ju­jev in pa Mo­no­po­li-tr­go­va­nje z me­di­ji prof. San­dre Ba­šič Hr­va­tin, ka­te­go­ri­ja 'Igor' Sve­to kri in sve­ti gral itd. Ka­te­go­ri­jo 'pri­roč­ni­ki za du­hov­no rast, huj­ša­nje ali šport' zaen­krat na­mer­no ig­no­ri­ram. Od vseh av­tor­jev in na­slo­vov, ki mi ta hip ro­ji­jo po spo­mi­nu, pa mi je v zad­njem ča­su naj­bo­lje se­del Nejc Ga­zvo­da, tako Ve­ve­ri­cam nič ne uide kot Ca­me­ra obs­cu­ra, novi ro­man Sa­nja­jo ti­sti, ki pre­več spi­jo pa bo pre­mie­ro do­ži­vel … glej od­go­vor zgo­raj.
3. Znam­ka par­fu­ma?
Uf, tež­ko vpra­ša­nje, saj gle­de teh re­či ni­sem iz­birč­na. Zad­njih ne­kaj let imam to sre­čo, da mi dra­gi ku­pu­je tudi par­fu­me in še več­jo sre­čo v tem, da mi je nje­gov iz­bor všeč. Mi­slim, da je bil zad­nji znam­ke Guc­ci.
4. Znam­ka tor­bi­ce?
Ha, ha, ha, mo­go­če bi se bo­lje iz­ka­za­la z 'moš­kim vpra­šal­ni­kom'. Znam­ka? Ne vem, ver­jet­no no­be­na. Tor­bic imam si­cer ogrom­no, a so vse bolj sim­pa­tič­ni ža­klji. No, tudi kak­šen Sam­so­ni­te se naj­de vmes, a gre za po­slov­ni tor­bi, ena za do­ku­men­te in dru­ga za ra­ču­nal­nik, po če­mer pa ver­jet­no ne spra­šu­je­te.
5. Ko­li­ko pa­rov čev­ljev ima­te doma?
Pre­več, da bi priš­li vsi več­krat na vr­sto,in pre­ma­lo, ko me pri­me, da bi bila za kak­šno pri­lož­nost dru­gač­na. Obi­čaj­na po­go­ja za na­kup sta udob­je in na­rav­ni ma­te­ria­li.
6. Naj­ljub­ši kos ob­la­čil?
Ojej, pa kje ima­te moš­ki vpra­šal­nik? Ša­lim se. Naj­ljub­ši je ver­jet­no ti­sti, v ka­te­rem sem naj­več. To­rej kav­boj­ke. Naj­ljub­ši je ti­sti, v ka­te­rem se naj­bo­lje po­ču­tim. To­rej udob­no raz­teg­nje­ne bom­baž­ne hla­če in maja. Naj­ljub­ši kos je mo­go­če prav ti­sti, ki ti kaj več po­me­ni od dru­gih. Po­tem bo to ma­tu­rant­ska ob­le­ka, pa ne za­ra­di spo­mi­na na ko­nec gim­na­zij­ske­ga ob­dob­ja, tem­več zato, ker sem jo sama ob­li­ko­va­la, mami pa jo je po ski­cah na­re­di­la. In po­tem je obe­ma obraz si­jal od sre­če, saj sva do­bro opra­vi­li, med na­sta­ja­njem pa neiz­mer­no uži­va­li.
7. Naj­bolj­ši film?
Ne ob­sta­ja. Naj­bolj­ši ne, je pa ve­li­ko meni naj­ljub­ših. Med­nje go­to­vo Peti ele­ment, Živ­lje­nje je lepo, Bo­lje ne bo ni­ko­li … in lah­ko bi še na­šte­va­la in na­šte­va­la.
8. Kje naj­ra­je je­ste zu­naj?
Je­le­nov gre­ben v Olim­ju, tako za­ra­di po­nud­be na krož­ni­ku kot za­ra­di pri­jet­ne oko­li­ce. In ver­jet­no še dejs­tva, da ko sva s part­ner­jem tam na ko­si­lu, to po­me­ni, da sva na poti kam na lep­še. Si­cer pa obo­žu­jem Zo­re­to­vo do­ma­čo ku­hi­njo Pr' div­jem pa­non­skem lov­cu ali Ma­rin­či­če­vo v Škoc­ja­nu, tu so še be­lo­kranj­ske go­stil­ne in kmeč­ki tu­ri­zem. No­vo­meš­ka po­nud­ba pa je bolj ome­je­na na ki­taj­sko ku­hi­njo in ke­bab.
9. Fa­tal­ni moš­ki?
Ojej, fa­tal­ni? Zame je to ti­sti moš­ki, ki te spo­štu­je kot ose­bo, ceni kot pri­ja­te­lja in se­ve­da lju­bi kot žen­sko. Z vse­mi na­pa­ka­mi vred. O svo­jem na tem me­stu ne bi pi­sa­la, saj že­lim, da os­ta­ne le moj.
10. Slo­gan tega po­let­ja?
Ne­koč sem na po­dob­no vpra­ša­nje od­go­vo­ri­la: Uži­vaj živ­lje­nje. V majh­nih stva­reh poiš­či ra­do­sti. Smej se. V tem po­let­ju naj vse na­ve­de­no za­ži­vi še bolj in­ten­ziv­no in po­let­no obar­va­no.
11. Us­peh je?
Zelo re­la­ti­ven, a ga po­na­va­di me­rim le z ob­čut­kom sre­če in ne os­ta­lih ka­zal­cev, kot so de­nar, sta­tu­sni sim­bo­li ipd. In zame je sre­ča v tem, da se do­bro po­ču­tim tako v služ­bi na Stu­diu D kot v pro­stem ča­su ob ti­stih, ob ka­te­rih uži­vam. Če spe­ljem dan tako, da se zju­traj nas­pim, nato do poz­ne­ga po­pold­ne­va z Mar­ja­no, Jo­že­tom in Ju­re­tom us­tvar­jam, se ša­lim in pre­pi­ram, pre­ži­vim ve­čer ob do­bri ve­čer­ji s part­ner­jem in dan za­klju­čim s poz­nim obi­skom pri­ja­te­ljev in kle­pe­tom, sem zase zelo us­pe­šna. Vsi zu­na­nji ka­zal­ci pa ob sle­de­nju last­ne sre­če pri­de­jo sami od sebe.
12. Do­pust – kje?
Do­pust sem ne­ko­li­ko že opi­sa­la ob pr­vem vpra­ša­nju, na vpra­ša­nje 'kje?', pa ne na­me­ra­vam na­tanč­ne­je od­go­vo­ri­ti, saj je po­mem­ben ele­ment sanj­sko­sti prav mir v skri­tem za­li­vu. Si­cer pa gre­va le­tos ta­koj po mor­ju še v Lon­don, v na­čr­tih pa je še ne­kaj kraj­ših od­klo­pov na tu­jem, po mož­no­sti v kom­bi­na­ci­ji s kak­šnim vr­hun­skim kon­cer­tom. Tre­nut­no po­nud­ba pre­se­ga zmož­no­sti.
13. Naj­ljub­ši šport po­le­ti?
Ha! Pa ste me do­bi­li. Špor­tu se žal ne pos­ve­čam do­volj oz., bolj is­kre­no po­ve­da­no, nič. So pa na­čr­ti re­sni in ob­sež­ni, le na ju­tri jih ne­neh­no pre­la­gam.

Družabno: Arheologi na Marofu

Marof, maj 2007: foto: Pigmalion

Novomeško ladjedelništvo

Prvo leto plov­be no­vo­meš­ke­ga spla­va, ki se ime­nu­je Ru­dol­fov splav, gre h kra­ju. A gle­de na do­se­da­nje do­bre iz­kuš­nje se ni tre­ba prav nič bati, da se plov­ba po Krki ne bi na­da­lje­va­la še vr­sto na­sled­njih let. Za­do­voljs­tvo nad plov­bo izra­ža­jo last­ni­ki spla­va, ob njih ti­sti, ki so se s spla­vom že po­pe­lja­li, pa tudi meš­ča­nom, ki ga opa­zu­je­jo le z reč­nih bre­gov, je prav za­ni­mi­va atrak­ci­ja. V pris­pev­ku vam v sli­ki pred­stav­lja­mo na­sta­ja­nje no­vo­meš­ke­ga spla­va od tre­nut­ka, ko je bil le še kup sko­raj ne­ko­li­ko raz­me­ta­nih smre­ko­vih hlo­dov iz ko­čev­skih goz­dov, ki so se znaš­li na bre­gu Krke in jih je sku­pi­ni­ca iz­ku­še­nih gra­di­te­ljev spla­vov se­sta­vi­la v smi­sel­no ce­lo­to, za­tem prek pr­ve­ga vži­ga mo­tor­ja pa vse do test­ne vož­nje z inš­pek­tor­jem, ko je splav do­bil do­vo­lje­nje za plov­bo. Os­ta­lo pa je zdaj že zgo­do­vi­na.