Stane Granda, rojen 1948 v Novem mestu. V Ljubljani je študiral zgodovino in sociologijo, doktoriral je iz zgodovine in je zaposlen na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, sicer pa veliko časa preživi in dela na Dolenjskem.
»Mladi se morajo vrniti v mesto in vzeti stvari v svoje roke, drugače ne bo nič«
1. Vsak letni čas ima svoje značilnosti. Kaj po vašem prinaša jesen?
Stane Granda: Ja, jesen je predvsem pospravljanje pridelkov. Začne se pravzaprav s pobiranjem krompirja, potem pa se stopnjuje do vseh svetih, ko gre ven korenje, pesa in podobno. Sedaj je v mestih to drugače, ampak v mojem otroštvu je imela vsaka mestna hiša vsaj prašiča. Veliko so v tem času kmetje pripeljali v mesto. To je bilo predvsem oskrbovanje s pridelki. V tem času je bilo znano tudi žegnanje na Trški gori, ki je naznanilo, da se bliža jesen. Ponavadi se je na Trški gori dobila že tudi prva, če je bila zgodnja letina, tako imenovana potrgalka.
2. Kako je bila jesen prisotna v Novem mestu?
Stane Granda: Ponavadi je bilo prav to, da je bila v boljših gostilnah na voljo potrgalka. In vsi meščani so vedeli, kje je dobra. Zelo radi so zahajali k Peru, to je današnji Slon. Pa tudi v druge in okoliške gostilne. To, da je bila »potrgalka« dobra, je pomenilo, da ni bila kisla, da je bila gosta in ni bila preveč zmešana s kakšnim sadnim vinom. To ni bil mošt, je bilo nekje po vrenju, a ni bilo še pravo vino.
4. Kako so meščani lahko meščani? Kaj jih dela to oz. kaj jih več danes ne dela?
Stane Granda: Od preteklosti se meščanstvo razlikuje po tem, da ni več take odvisnosti od zemlje. Do tega je prišlo v 60. letih, ko so prepovedali v mestu imeti tudi kokoši. V preteklosti je imela vsaka hiša nekaj njiv v najemu. Po mojem mnenju je pravo mesto nastalo nekje sredi 60. let.
5. Kdaj je bilo mesto najbolj živo?
Stane Granda: Zvečer. Zvečer je bilo mesto zelo živo. Vsaka gostilna je imela svoj krog gostov. Na Bregu so se zbirali mestni gospodje in zanimivo je to, da niso pili vsi iz istega vrča vino, pač pa je imel vsak svojo merico. Tako so se ob večerih pogovarjali, morda tudi kadili. Večinoma so pili vino, pivo redko.
6. Kako se je razlikovalo dogajanje v mestu po posameznih letnih časih?
Stane Granda: Zelo se je razlikovalo. Poleti se je veliko hodilo na Krko, veliko je bilo čolnov in pa kopališče na Loki. Kopali so se tudi pri Seidlovem mlinu, pri žagi, včasih tudi v Težki vodi. Kasneje pa so začeli hoditi v toplice.
7. Kaj se po vašem mnenju dogaja z Novim mestom danes? Kje so tiste priložnosti za Novo mesto, ki jih ne izkorišča, predvsem v smislu, ko se pogovarjamo o t. i. oživljanju starih mestnih jeder?
Stane Granda: Mislim, da se mora v Novo mesto vrniti mladina. Ponavadi je bilo ob večerih mesto polno študentov. Zbirali smo se v Kavarni, v Ribji, na Bregu, poleti najraje na Windischarjevem vrtu, ki je bil zelo cenjen. Tu so točili celo pivo. Jesen je bil čas za plese v zgornji kavarni, tu, kjer je sedaj Hotel Krka.
8. Novomeščani so torej močno povezani z okoliškimi kraji, kjer so imeli vinograde?
Stane Granda: Seveda, zelo so povezani z vinom, veliko jih je imelo vinograde na Trški gori pa tudi v Grčevju in drugih okoliških krajih. Ponavadi so imele boljše hiše v mestu tudi svoj vinograd pa tudi kapitelj je imel svoje vinograde. Te so imeli navadno vsi premožnejši meščani, veliko od njih je bilo gostilničarjev. Slavka Ložar pravi, da je bila v Novem mestu vsaka druga hiša gostilna; dokler so imeli svoje vino, so imeli odprto, potem pa so zaprli.
10. Kako je pa s to gospodarsko dejavnostjo – vinogradništvom – danes?
Stane Granda: To je danes popolnoma druga zgodba, to je po eni strani vikendaštvo, na drug stani je pa živilska industrija. Moram povedati, da se je v preteklosti pilo več belega vina kot danes. Veliko jih je pilo tudi cviček in veljalo je, da mora dober cviček imeti vsaj malo šmarnice v sebi.
11. Zakaj rečemo, da je cviček dolenjski posebnež?
Stane Granda: Našel sem, da se cviček prvič omenja kot beseda leta 1782. Vendar iz tega, kar se vidi, zlasti pa iz nemških razlag, kaj pomeni cviček, je bila to v bistvu taka pijača, da so na tropino nalili vodo in potem to pili. To torej ni bilo pravo vino. Na primer, če pogledamo pri Valvasorju, on besede cviček ne pozna. Valvasor pozna, na primer, vino z Vinjega Vrha, vino s Trške gore, vino z Grčevja, torej vino, poimenovano po hribih. Pri cvičku ne vemo ne za barvo, vemo samo imena za vino. To, kar so včasih reki, da je »Mark wein« cviček, to ni res, saj je bilo to vino iz Marke, kar pomeni vino z območja južno od Save pa do Gorjancev.
12. Jesen in trgatev spremljajo različne šege in navade. Poznate kakšno zanimivo prigodo za Novo mesto? Kaj se je dogajalo v preteklosti?
Stane Granda: Največje zgodbe so bile o tem, če so kje prevrnili kakšen sod in so po nerodnosti naredili veliko škode. Nekaj je zgodb o tem, če je komu razneslo sod, ali pa je sod smrdel in potem vino ni bilo dobro. Trgatev je bila velika veselica za družino in sorodnike. Ob trgatvi so vedno jedli suho meso (če je »preživelo« poletje), klobase, pečenke, štruklje, bel kruh, piščancev pa ni bilo. Zanimivo bi bilo raziskati različne vrste potic, za trgatev so imeli navadno nekakšno slano potico, ki je bila orehova, ampak slana. Imeli so tudi potice, ki so jim rekli »prsne«, to je bil neke vrste masten orehov štrudelj.
14. Kaj pa igre?
Stane Granda: V gostilnah so veliko igrali karte in šah. Na primer durak, šnopc, tarok. Priljubljene so bile tudi gostilne s kegljiščem ali pa z baliniščem. Prav tako so bile za goste zanimive gostilne z vrtom. V gostilnah v okoliških vaseh si lahko večkrat slišal petje. Posebno znano petje je bilo v Kosovi gostilni. To je bilo sicer večglasno petje, vendar peto na poseben način.
15. Kaj pa je z dolenjsko šmarnico?
Stane Granda: Torej, ta šmarnica dolenjska se je razširila po trtni uši. V začetku so jo zelo propagiral, zelo hvalil, ker je nezahtevna, rada obrodi vsako leto in jih je ogromno vrst. Šmarnica je pravzaprav, tako to jaz razumem, skupno ime za vse te ameriške sorte, ki niso cepljene. Kasneje so jih eni tudi cepili na ameriško podlago in tako naprej. Potem ko se je razširila, se je pa začela nekakšna gonja proti njej. Moj prijatelj, zgodovinar iz Avstrije, je raziskoval ravno to in prišel do zaključka, da so v Avstriji začeli gonjo proti šmarnici veletrgovci, ti veliki vinarji, in so začeli govoriti, da je v šmarnici metilalkohol. Vendar še danes metilalkohol v šmarnici ni dokazan. Danes pa šmarnico v Avstriji na Gradiščanskem prodajajo kot bio vino in je dražje kot rizling ali kot frankinja. Menim, da bi tudi pri nas lahko kmetje s šmarnico dobro zaslužili. Bi jo pa morali ustrezno pridelati, to pomeni, da bi jo moral pecljati, zrelo trgati, da ni prezgodaj trgana, da ni še kisla, in bi jo potem lahko tudi prodajali kot bio vino. Zlasti zato ker šmarnice ni treba škropiti.
16. Je bila šmarnica samo na Dolenjskem?
Stane Granda: Povsod, povsod. Za Primorsko ne vem, ampak zagotovo je bila tudi na Štajerskem, v Beli krajini,... Razširila se je po celi Sloveniji, po celi Avstriji in je bila zleo hvaležna, saj je zelo odporna, kajti škropiv je bilo v začetku malo, v glavnem je bilo žveplo in pa modra galica, drugega ni bilo. Šele kasneje so se pojavila sintetična škropiva. Tudi škropilo se je samo od 2- do 3-krat, medtem kot moraš zdaj škropiti že na 10 dni.
17. Zagotovo spremljate razvoj novomeškega starega mestnega jedra. Kaj menite o tem?
Stane Granda: Seveda ga spremljam in je žalostno, da ni nobene gradbene politike v Novem mestu. In sicer niso krivi ljudje, ampak so krive mestne oblasti, ker niso nikoli predpisale načina in vrste obnove starih mestnih hiš. Vsak je obnavljal po svoje. Treba se je zavedati tudi dejstva, da dolgo časa spoh ni bilo spomeniško varstvene službe in se za to ni sistematično skrbelo. Spomnim se samo problema strešnih oken. Spomeniško varstvo Slovenije je delalo grozno gonjo proti strešnim oknom. V Avstriji, kjer sem to bolj opazoval, imate strešna okna tudi na starih palačah, pa zaradi tega ni konec sveta. V Celovcu so na škofijski palači pa tudi na Dunaju na škofijski palači pri sv. Štefanu imate strešna okna. Pri nas pa so seveda vedno rekli ne, niso pa nikoli povedal, kaj ja. In to je velika napaka spomeniško varstvene službe, da vedno reče – to ne, ne pove pa, kaj ja. Ljudje morajo hiše usposobiti za bivanje, ne moreš ti živeti v hiši kot pred 100 leti, je treba okna zamenjati, saj morajo biti večja. Povem samo primer naše stare hiše, ki je imela zelo majhna okna. In ko jo je oče obnovil, je prosil Jakca, naj mu proda kakšno fotografijo stare hiše. Jakac mu je pa rekel nič ti ne prodam, imam, pa ti ne prodam. Je rekel oče zakaj pa ne. Jakac pa mu je rekel: »Zato ker si hišo skazil, je imela prej tista luškana majhna okna, sedaj pa si naredil velika«. Je oče odgovoril, poslušajte, v naši hiš so za jetiko umirali, ne morejo biti take nezdrave razmere notri. Jakac pa njemu, me nič ne briga. Pa je bilo konec pogovora. In tako so se vse te hiše divje obnavljale, nekatere so se tudi za časa stare Jugoslavije tudi bolj divje dozidavale. In tako imamo sredi brega nekaj velikih hiš. Mene najbolj boli, ker so se hiše ob Krki spremenile. Vem, da ne morejo biti kot včasih, morali bi narediti nekakšen enoten tip. V mojem otroštvu sta bili vsaj dve, ki sta še imeli črno kuhinjo.
18. Kakšen je po vašem mnenju pravilen pristop pri tem oživljanju starih mestnih jeder? Poleg mladine …
Stane Granda: Torej, predvsem je treba hiše usposobiti za bivanje. Menim, da je treba promet le omejiti v nekem pametnem razmerju. Predvsem pa bi bilo treba vrniti nekatere trgovine s hrano, obrti, na primer čevljarje in pa drobne usluge. Včasih je bilo pet frizerjev, steklar je bil in lekarne, tri trgovine pa dve ali tri trgovine s čevlji pa železnina pa dve trgovini z blagom – Medičeva in Pri Jurčku. Tega sedaj ni več, to so bile take majhne trgovine, ki pa so bile dobro založene in so ljudje v mestu vse dobili. K sreči se je vsaj občina vrnila v mesto, županstvo.
19. Kaj pa trg in dogajanje na njem?
Stane Granda: Moram reči, da meni ni preveč všeč, ko ga včasih kar zaprejo, pa je pol »rompompomp« po mestu. Se je tudi včasih zgodilo, da so naredil kakšen koncert v mestu, ampak da bi tako delali kot danes … Torej, ne sme biti izumetničeno kmečko, to mene moti. Tudi cvičkarija bi bila čisto fajn, če bi recimo pripeljali par vozov v mesto in bi lepo z voza točili. Včasih se mi zdi, da je malo prisiljeno kmečko, in to ne more biti. Pa seveda tudi glasba mora biti temu primerna, ne more biti taka, da se ne moreš pogovarjati.
20. Poznate kakšno dobro prakso mesta oz. starih mestnih jeder, od obnove do vsebine?
Stane Granda: Jaz tri mesta občudujem. Škofjo Loko, Kamnik in Ptuj pa Laško. Zdi se mi, da sta Kamnik in Škofja Loka en korak naprej pred drugimi slovenskimi mesti. Ptuj je kar živ, medtem ko npr. Laško nekaj poskuša in gre na bolje.
21. Kateri so po vašem mnenju še neizkoriščeni prostori v Novem mestu?
Stane Granda: Ja, po mojem so oz. sedaj se to že malo popravlja. Predvsem sem pogrešal to, kar sem prvič videl v Salzburgu, dvorišča. Denimo dvorišče, kjer je bila včasih knjigoveznica in ima lokal pogled na kloštrski vrt (bife Vida), pa Goga in tudi v Bergmanovi hiši bi se dalo tudi lepo narediti. Pa mogoče ima še kakšna tako, da bi se dalo kaj narediti, saj to zelo poživi mesto, mu da neko globinsko dimenzijo. V Salzburgu si vedno pogledam, kako so izkoristili notranjost teh velikih dvorišč. Pa npr. s Tomčevo hišo, druga velika hiša pri tržnici, je podobno. V Novem mestu je bil tudi izdelovalec sifonov in brezalkoholnih pijač More. To je bilo zelo fino, smo kot otroci tja hodil na »kraharle«, pokalice. To je bila krasna zadeva.
22. Se po vašem mnenju meščani dovolj zavedajo mesta, meščanstva?
Stane Granda: V Novem mestu je prišlo do velike spremembe v prebivalstvu. Stari meščani so iz mesta izginili. In tudi stare novomeščine ni več. Veliko priseljencev je prišlo izpod Gorjancev. Prej so ti otroci vsi hodili na Slatnik v šolo, v Gabrje. Sedaj je pa vse to v mesto pritisnilo, ker je več teh šol in njihov dialekt je precej močan. Dolenjski dialekti so precej močni in se ne odpravijo tako hitro. Poglejte, Šentjernejčan se ga zlepa ne bo odvadil. Meni je bilo to zelo zanimivo, ko si točno lahko slišal že po črki a, ali pa kako je rekel mesto, sem točno vedel, iz katerega konca je prišel, iz Dolenjskih Toplic ali s Karteljevega ali iz Šmarjete ali iz Šentjerneja ali iz Podgorja. Novomeščina ni bila pojoča. Po stari novomeščini se npr. ni reklo med, ampak mej. To mi je Janko Jarc povedal, zato je Mej vrti, ulica, to pomeni med vrti. Pa tudi to je, treba je ulice meščanom vrniti. Takrat, ko smo okrog leta 90, ko smo zamenjavali imena ulic, sem opozarjal samo eno stvar, da bi bile ulice po Novomeščanih. Ne pa Cesta komandanta Staneta pa Kidričev trg pa piš' me nekam. Da dobijo ljudje občutek, da ima mesto vrednost. Če pa vse mestne ulice posvetimo tujcem, potem ni nič. A veste, Jerebova ulica, kdo je pa vedel, kdo je to Jereb. Poglejte kakšen škandal je to, da stari Komelj nima ulice. Sedaj jo bo dobil v Gotni vasi na koncu, čisto pri Jedinščici. Ampak brez Komelja ... Komelj je bil pojem Novega mesta. Pa še veliko jih je.
23. V Novem mestu se že 3 leta odvijajo Rokodelske tržnice, vsak prvi ponedeljek v mesecu. Pa nas zanima, kakšno je vaše mnenje o tem? Se gre v pravo smer, kje so še priložnosti?
Stane Granda: Jaz tega še nisem videl, ker sem ob ponedeljkih redko v Novem mestu. Ampak če gre dejansko za rokodelske, je to zelo fino, ker če gledamo stare slike, so bile tudi te po mestu. Se je postavilo štante in to bi bilo lahko zelo živahno. Gledam po Ljubljani, tržnice najbolj privlačijo tujce. Je pa sedaj vprašanje, če je prav, da je to samo 1-krat na mesec, ali bi bilo bolje, da bi bile vsak teden. Samo treba je gledati, kaj ponujajo. Če greste pogledat v Mokronog, ko je vsako tretjo soboto tržnica, ni nikakršno. Kakovostni izdelki, pa vendar tako, da ljudi privabi. Pa pri nas je sanitarna prehuda. Pri nas bi kmetje lahko marsikaj prodali, pa bi ljudem pustili, da vino prodajo. Poglejte v Avstriji, v veži ene super moderne trgovine s hrano kmetje prodajajo pečeno meso, domače izdelke, pa ni nič groznih sanitarnih predpisov, pa smo ravno tako v Evropi kot Avstrijci. Pri nas so pa nemogoči sanitarni predpisi. In inšpektorji so čisto neživljenjski. Kostanjar – je sploh še kdo v Novem mestu? Včasih so bili najmanj trije. Eden je bil dol pri mostu, potem je bila ena sredi trga in pred hotelom Metropol oz. današnjo Krko. In si šel po mestu in si kupil kostanj. To je že taka luštna stvar in okrog vsakega kostanjarja je bilo vsaj 20 ljudi. Malo si se tudi grel, malo si klepetal. Ali pa poglejte, jaz sem Jožetu Zorku (motel Domen) velikokrat predlagal, ko je še imel gostilno. Naj naredi malice, naj da dobre klobase, ampak morajo biti vrhunske, pa kos kruha pa 2 dl vina ter računaj malo. Je rekel, to je zguba. Odvrnil sem mu čista zguba že ni, saj bo vsak naročil še 2 dl vina. Manjka ena taka gostilna, kjer bi se dobilo dobre klobase, kruh, domač sok, potico. Samo to da bi bilo. Veste, kako bi to neslo. To sem videl v Trstu v eni stari slovenski gostilni. Tam imajo 3 sode na steni, v glavnem so to furlanska vina. Stregli so vino, mortadelo, sir pa olive, nič drugega. No, včasih so imel še bakalar. Na mizah pa pak papir, nič prta, in ko si pojedel, si papir zmečkal in šel.
Ali pa npr. v Benetkah je bila ena taka, kjer smo se samo študentje dobival. V gostilni dolge klopi in si se moral kar prisesti. Na mizah pak papir, za jesti pa samo pašta. Torej nekaj čisto osnovnega, samo ena ali dve jedi. In to pri nas manjka.
24. Jesen in mesto pa jesen v mestu. Kaj mislite?
Stane Granda: Ker smo na Dolenjskem, bi morali narediti eno tako živahno mesto. To se pravi, da bi se nekje podajalo vino, mošt. Pa da se prodaja kostanj. Take stvari, to bi moralo poživeti Novo mesto. Npr. kostanjev večer. Včasih, za časa stare Jugoslavije, so imeli vinske trgatve, so rekli. Pa so naredili, da je ena oštarija imela glasbo, pa so malo pili pa plesali, pa je bilo. Tu bi se moralo poživeti. Gostilne bi morale imeti zgodnje vino, jutri druga. Npr. poglejte Primorce in njihove osmice. To bi bila ena taka rešitev, pa bi lahko ljudje svoje vino prodali, ker mnogi ga težko prodajo, pa ene pametne cene bi mogle biti.
Pa to bom za konec povedal, mladi se morajo vrniti v mesto in vzeti stvari v svoje roke, drugače ne bo nič.
Avtorici intervjuja: Alenka Lamovšek in Vera Jaćimović
Avtorica fotografij: Alenka Lamovšek
18. Kakšen je po vašem mnenju pravilen pristop pri tem oživljanju starih mestnih jeder? Poleg mladine …
Stane Granda: Torej, predvsem je treba hiše usposobiti za bivanje. Menim, da je treba promet le omejiti v nekem pametnem razmerju. Predvsem pa bi bilo treba vrniti nekatere trgovine s hrano, obrti, na primer čevljarje in pa drobne usluge. Včasih je bilo pet frizerjev, steklar je bil in lekarne, tri trgovine pa dve ali tri trgovine s čevlji pa železnina pa dve trgovini z blagom – Medičeva in Pri Jurčku. Tega sedaj ni več, to so bile take majhne trgovine, ki pa so bile dobro založene in so ljudje v mestu vse dobili. K sreči se je vsaj občina vrnila v mesto, županstvo.
19. Kaj pa trg in dogajanje na njem?
Stane Granda: Moram reči, da meni ni preveč všeč, ko ga včasih kar zaprejo, pa je pol »rompompomp« po mestu. Se je tudi včasih zgodilo, da so naredil kakšen koncert v mestu, ampak da bi tako delali kot danes … Torej, ne sme biti izumetničeno kmečko, to mene moti. Tudi cvičkarija bi bila čisto fajn, če bi recimo pripeljali par vozov v mesto in bi lepo z voza točili. Včasih se mi zdi, da je malo prisiljeno kmečko, in to ne more biti. Pa seveda tudi glasba mora biti temu primerna, ne more biti taka, da se ne moreš pogovarjati.
20. Poznate kakšno dobro prakso mesta oz. starih mestnih jeder, od obnove do vsebine?
Stane Granda: Jaz tri mesta občudujem. Škofjo Loko, Kamnik in Ptuj pa Laško. Zdi se mi, da sta Kamnik in Škofja Loka en korak naprej pred drugimi slovenskimi mesti. Ptuj je kar živ, medtem ko npr. Laško nekaj poskuša in gre na bolje.
21. Kateri so po vašem mnenju še neizkoriščeni prostori v Novem mestu?
Stane Granda: Ja, po mojem so oz. sedaj se to že malo popravlja. Predvsem sem pogrešal to, kar sem prvič videl v Salzburgu, dvorišča. Denimo dvorišče, kjer je bila včasih knjigoveznica in ima lokal pogled na kloštrski vrt (bife Vida), pa Goga in tudi v Bergmanovi hiši bi se dalo tudi lepo narediti. Pa mogoče ima še kakšna tako, da bi se dalo kaj narediti, saj to zelo poživi mesto, mu da neko globinsko dimenzijo. V Salzburgu si vedno pogledam, kako so izkoristili notranjost teh velikih dvorišč. Pa npr. s Tomčevo hišo, druga velika hiša pri tržnici, je podobno. V Novem mestu je bil tudi izdelovalec sifonov in brezalkoholnih pijač More. To je bilo zelo fino, smo kot otroci tja hodil na »kraharle«, pokalice. To je bila krasna zadeva.
22. Se po vašem mnenju meščani dovolj zavedajo mesta, meščanstva?
Stane Granda: V Novem mestu je prišlo do velike spremembe v prebivalstvu. Stari meščani so iz mesta izginili. In tudi stare novomeščine ni več. Veliko priseljencev je prišlo izpod Gorjancev. Prej so ti otroci vsi hodili na Slatnik v šolo, v Gabrje. Sedaj je pa vse to v mesto pritisnilo, ker je več teh šol in njihov dialekt je precej močan. Dolenjski dialekti so precej močni in se ne odpravijo tako hitro. Poglejte, Šentjernejčan se ga zlepa ne bo odvadil. Meni je bilo to zelo zanimivo, ko si točno lahko slišal že po črki a, ali pa kako je rekel mesto, sem točno vedel, iz katerega konca je prišel, iz Dolenjskih Toplic ali s Karteljevega ali iz Šmarjete ali iz Šentjerneja ali iz Podgorja. Novomeščina ni bila pojoča. Po stari novomeščini se npr. ni reklo med, ampak mej. To mi je Janko Jarc povedal, zato je Mej vrti, ulica, to pomeni med vrti. Pa tudi to je, treba je ulice meščanom vrniti. Takrat, ko smo okrog leta 90, ko smo zamenjavali imena ulic, sem opozarjal samo eno stvar, da bi bile ulice po Novomeščanih. Ne pa Cesta komandanta Staneta pa Kidričev trg pa piš' me nekam. Da dobijo ljudje občutek, da ima mesto vrednost. Če pa vse mestne ulice posvetimo tujcem, potem ni nič. A veste, Jerebova ulica, kdo je pa vedel, kdo je to Jereb. Poglejte kakšen škandal je to, da stari Komelj nima ulice. Sedaj jo bo dobil v Gotni vasi na koncu, čisto pri Jedinščici. Ampak brez Komelja ... Komelj je bil pojem Novega mesta. Pa še veliko jih je.
23. V Novem mestu se že 3 leta odvijajo Rokodelske tržnice, vsak prvi ponedeljek v mesecu. Pa nas zanima, kakšno je vaše mnenje o tem? Se gre v pravo smer, kje so še priložnosti?
Stane Granda: Jaz tega še nisem videl, ker sem ob ponedeljkih redko v Novem mestu. Ampak če gre dejansko za rokodelske, je to zelo fino, ker če gledamo stare slike, so bile tudi te po mestu. Se je postavilo štante in to bi bilo lahko zelo živahno. Gledam po Ljubljani, tržnice najbolj privlačijo tujce. Je pa sedaj vprašanje, če je prav, da je to samo 1-krat na mesec, ali bi bilo bolje, da bi bile vsak teden. Samo treba je gledati, kaj ponujajo. Če greste pogledat v Mokronog, ko je vsako tretjo soboto tržnica, ni nikakršno. Kakovostni izdelki, pa vendar tako, da ljudi privabi. Pa pri nas je sanitarna prehuda. Pri nas bi kmetje lahko marsikaj prodali, pa bi ljudem pustili, da vino prodajo. Poglejte v Avstriji, v veži ene super moderne trgovine s hrano kmetje prodajajo pečeno meso, domače izdelke, pa ni nič groznih sanitarnih predpisov, pa smo ravno tako v Evropi kot Avstrijci. Pri nas so pa nemogoči sanitarni predpisi. In inšpektorji so čisto neživljenjski. Kostanjar – je sploh še kdo v Novem mestu? Včasih so bili najmanj trije. Eden je bil dol pri mostu, potem je bila ena sredi trga in pred hotelom Metropol oz. današnjo Krko. In si šel po mestu in si kupil kostanj. To je že taka luštna stvar in okrog vsakega kostanjarja je bilo vsaj 20 ljudi. Malo si se tudi grel, malo si klepetal. Ali pa poglejte, jaz sem Jožetu Zorku (motel Domen) velikokrat predlagal, ko je še imel gostilno. Naj naredi malice, naj da dobre klobase, ampak morajo biti vrhunske, pa kos kruha pa 2 dl vina ter računaj malo. Je rekel, to je zguba. Odvrnil sem mu čista zguba že ni, saj bo vsak naročil še 2 dl vina. Manjka ena taka gostilna, kjer bi se dobilo dobre klobase, kruh, domač sok, potico. Samo to da bi bilo. Veste, kako bi to neslo. To sem videl v Trstu v eni stari slovenski gostilni. Tam imajo 3 sode na steni, v glavnem so to furlanska vina. Stregli so vino, mortadelo, sir pa olive, nič drugega. No, včasih so imel še bakalar. Na mizah pa pak papir, nič prta, in ko si pojedel, si papir zmečkal in šel.
Ali pa npr. v Benetkah je bila ena taka, kjer smo se samo študentje dobival. V gostilni dolge klopi in si se moral kar prisesti. Na mizah pak papir, za jesti pa samo pašta. Torej nekaj čisto osnovnega, samo ena ali dve jedi. In to pri nas manjka.
24. Jesen in mesto pa jesen v mestu. Kaj mislite?
Stane Granda: Ker smo na Dolenjskem, bi morali narediti eno tako živahno mesto. To se pravi, da bi se nekje podajalo vino, mošt. Pa da se prodaja kostanj. Take stvari, to bi moralo poživeti Novo mesto. Npr. kostanjev večer. Včasih, za časa stare Jugoslavije, so imeli vinske trgatve, so rekli. Pa so naredili, da je ena oštarija imela glasbo, pa so malo pili pa plesali, pa je bilo. Tu bi se moralo poživeti. Gostilne bi morale imeti zgodnje vino, jutri druga. Npr. poglejte Primorce in njihove osmice. To bi bila ena taka rešitev, pa bi lahko ljudje svoje vino prodali, ker mnogi ga težko prodajo, pa ene pametne cene bi mogle biti.
Pa to bom za konec povedal, mladi se morajo vrniti v mesto in vzeti stvari v svoje roke, drugače ne bo nič.
Avtorici intervjuja: Alenka Lamovšek in Vera Jaćimović
Avtorica fotografij: Alenka Lamovšek
Ni komentarjev:
Objavite komentar