Tri ne­ko­li­ko dru­gač­ne ide­je

Ba­lo­nar­ski po­let
http://www.ba­lo­nars­tvo.net/pa­no­ram­ski.html
Ba­lo­nar­ski klub Ko­sta­nje­vi­ca na Krki vam po­nu­ja mož­nost, da si og­le­da­te Do­lenj­sko in še kaj kar iz ba­lo­na. Pri­po­roč­lji­va re­zer­va­ci­ja je te­den dni pred po­le­tom. Po­let tra­ja uro do uro in pol, na­kar se pri­sta­ne na pri­mer­no me­sto (trav­nik, jasa...). Kot pra­vi­jo or­ga­ni­za­tor­ji, vas bo ze­melj­ska eki­pa ves čas sprem­lja z av­to­mo­bi­lom in po pri­stan­ku pos­pra­vi­la ba­lon. Če se od­lo­či­te za to do­ži­vet­je, je do­bro ve­de­ti tudi, kako se ob­le­či. Pri­po­roč­lji­vi sta šport­na ob­le­ka in obu­tev, pri­mer­na za spre­hod v na­ra­vi. Za ju­tra­nje po­le­te pri­po­ro­ča­jo tež­jo obu­tev, in si­cer za­ra­di ju­tra­nje rose. Še tole: tem­pe­ra­tu­re v ba­lo­nu so ena­ke kot na tleh. Ti­sti, ki se bo­ste za po­let z ba­lo­nom od­lo­či­li pr­vič, pri­ča­kuj­te, da bo­ste do­ži­ve­li tudi krst, s ka­te­rim bo­ste ime­no­va­ni za ple­me­ni­to ba­ro­ne­so ali ba­ro­na, ime pa do­bi­te po kra­ju pri­stan­ka. Se­stav­ni del obre­da je tudi zdra­vi­ca s ko­zar­cem šam­panj­ca. Za spo­min bo­ste pre­je­li tudi di­plo­mo, s ka­te­ro lah­ko svo­jim pri­ja­te­ljem in ko­le­gom do­ka­zu­je­te vaš na novo pri­dob­lje­ni čast­ni in ple­me­ni­ti na­ziv. Ter­min po­le­ta si lah­ko re­zer­vi­ra­te po te­le­fo­nu (GSM: 040/883 007, tel.fax: 07/49 87 362) ali prek e-po­šte na zgo­raj na­ve­de­nem splet­nem me­stu. Lah­ko iz­bi­ra­te med ju­tra­njim ali po­pol­dan­skim po­le­tom. In cena? Cene za odra­sle se gib­lje­jo okrog 100 evrov, za otro­ke pa pol manj.

Raf­ting na Krki
http://www.k2m.si/sport/raf­ting_krka.html
Raf­ting se v zad­njih le­tih uve­ljav­lja kot eden po­pu­lar­nej­ših špor­tov, pri­me­ren tako za za­čet­ni­ke, za lju­bi­telj­sko uk­var­ja­nje in ak­tiv­ne šport­ni­ke. Pre­cej za­klju­če­nih sku­pin, pri­ja­te­ljev ali so­de­lav­cev si or­ga­ni­zi­ra to­vrst­no ob­li­ko spoz­na­va­nja, tim buil­din­ga (kot se temu re­če mo­der­no). Niti ni čud­no, saj sta do­ži­vet­je neo­kr­nje­ne na­ra­ve in spust ne­po­zab­na za vsa­ke­ga ude­le­žen­ca. To­vrst­ne spu­ste po­na­va­di sprem­lja ve­li­ko sme­ha in do­bre vo­lje pa tudi adre­na­lin­skih užit­kov in pre­sež­kov.
Krka je naj­sli­ko­vi­tej­ši del do­lenj­ske kraš­ke po­kra­ji­ne, ki je s ti­soč­let­ni­mi leh­nja­ko­vi­mi sla­po­vi in pra­go­vi uje­ta v reč­no so­te­sko, z bo­ga­tim rast­li­njem in ži­vals­tvom, sli­ko­vi­ti­mi mli­ni in le­se­ni­mi mo­sto­vi ter ti­so­či­mi dru­gi­mi po­drob­nost­mi, ki so ved­no dru­gač­no skriv­nost­ni in se spre­mi­nja­jo ob vsa­ki igri svet­lo­be in vsa­ki spre­mem­bi vo­do­sta­ja, pra­vi­jo pri agen­ci­ji K2M.
Iz­let spa­da med manj zah­tev­ne, zato se ga lah­ko ude­le­ži­jo vsi, ki so zdra­vi in zna­jo pla­va­ti.
Ve­li­ko sku­pin pa se od­lo­či tudi za za­ključ­ni pik­nik, ki vklju­ču­je tudi mož­nost or­ga­ni­za­ci­je raz­lič­nih šport­nih in dru­žab­nih ak­tiv­no­sti. Pa da ne bo­ste mi­sli­li, da je raf­ting do­seg­ljiv le za ve­li­ke sku­pi­ne. Do­volj bo že, če ste v eki­pi vsaj tri­je.
Za in­for­ma­ci­je in re­zer­va­ci­je po­kli­či­te: 07/ 306 68 30, 041/887 362 ali poš­lji­te mail: info­@k2m.si
Cena? Oko­li 15 evrov na ose­bo, štu­den­ti 12,5, otro­ci pa 10,43 evra. Cena vklju­ču­je vso opre­mo (ve­slo, če­la­da, neo­pren­ska ob­le­ka in re­šil­ni jo­pič), sprem­ljal pa vas bo iz­ku­šen vo­dič, ki ima li­cen­co poob­laš­če­ne us­ta­no­ve.

Po­te­pi v po­bra­te­nih me­stih
Novo me­sto je na­ša iz­toč­ni­ca, ko od­ha­ja­mo na tuje. Kaj če se nam po­ro­di za­mi­sel, da bi odš­li na po­to­va­nje po no­vo­meš­kih po­bra­te­nih me­stih. V de­ve­tih raz­no­li­kih in med se­boj pre­cej raz­lič­nih me­stih bi go­vo­ri­li v de­ve­tih raz­lič­nih je­zi­kih. Mre­ža teh mest pred­stav­lja sti­ke med prib­liž­no pol­dru­gi mi­li­jon lju­di. Če pa se po­glo­bi­mo, hi­tro ugo­to­vi­mo, da so na­ša po­bra­te­na me­sta lah­ko od­lič­na plat­for­ma za od­kri­va­nje vseh de­ve­tih dr­žav.
Naj­bolj odroč­no je me­sto Yi­xing, ki le­ži na jugu pro­vin­ce Jiang­su, za­hod­no od je­ze­ra Tai­hu. Je pa z mi­li­jon pre­bi­val­ci tudi naj­več­je med po­bra­te­ni­mi me­sti. Ima­mo dve od­lič­ni po­ve­za­vi z la­tin­ski­ma na­ro­do­ma, prek po­ve­zav z Bres­cio iz Ita­li­je in Vil­la Fran­co del Pe­ne­des iz špan­ske Ka­ta­lo­ni­je. Naj­moč­nej­še vezi ima­mo z me­sti v dr­ža­vah, ki so na­sta­le na ozem­lju nek­da­nje Ju­go­sla­vi­je: Sr­bi­ja, Bo­sna in Čr­na gora.
V Sred­nji Evro­pi ima­mo dve za­ni­mi­vi po­ve­za­vi. Na Spod­njem Saš­kem, v okrož­ju Ha­no­ver, je me­sto Lan­gen­ha­gen, s ka­te­rim ima­mo prist­ne kul­tur­ne in dru­ge vezi, ter polj­sko me­sto To­run, ki je po­sta­lo na­še brat­sko me­sto v prejš­njem man­da­tu.
Me­sta se pro­mo­vi­ra­jo na raz­lič­ne na­či­ne. Bo­ga­ta kul­tu­ra, ki je zna­čil­nost To­ru­na, ke­ra­mič­ni iz­del­ki, in­du­strij­ski po­nos me­sta Yi­xing, ču­de­ži na­ra­ve Her­ceg No­vog, Srb­ski Manc­he­ster, ka­kor pra­vi­jo srb­ske­mu Le­skov­cu, vino in cava (pe­ne­če vino) z člo­veš­ki­mi stol­pi, ki na uli­ce pri­va­bi­jo mno­ži­ce, kar so zaš­čit­ne znam­ke Vil­la Fran­ce Del Pen­de­res, mit­ski Bi­hač, pod­jet­nost in zgo­do­vi­na dru­ge­ga naj­več­je­ga lom­bar­dij­ske­ga me­sta Bres­cie, so pah­lja­ča iz­ku­šenj, ki jih lah­ko do­ži­vi obi­sko­va­lec.
Novo me­sto ima že zdaj kar ne­kaj pri­ja­telj­skih mest. V do­bro nas vseh bi bilo, da bi bilo teh po­ve­zav še mno­go več. Vsaj v vsa­ki dr­ža­vi Evrop­ske uni­je eno po­bra­te­no me­sto je lah­ko pri­me­ren cilj. Če se bo­ste od­pra­vi­li na krož­no po­to­va­nje po po­bra­te­nih me­stih, pred­la­ga­mo prav­za­prav osem lo­če­nih po­to­vanj. V vsa­ko me­sto po­se­bej. Sko­zi me­sto pa se spla­ča pob­li­že sez­na­ni­ti se tudi z dr­ža­vo, v ka­te­ri ste. Ka­dar po­tu­je­te v po­bra­te­na me­sta, o tem ob­ve­sti­te tam­kajš­nje lju­di. Tako bodo ve­de­li, da pri­ha­ja­jo pri­ja­te­lji.

Družabno: razstava kolesarjev

Dolenjski muzej Novo mesto, junij 2007

Tuje Novo mesto – Boris Petkovič, Pariz

Kolikor znaš, toliko veljaš. Če te Novo mesto ne prepozna, lahko mirno odideš ven. In svet te sprejme z odprtimi rokami. Morda pa Novo mesto preprosto prerasteš in svet postane tvoje igrišče. Ali pa te življenje preprosto odnese izven Slovenije in drugo okolje, drugi ljudje in drugi običaji preprosto postanejo tvoji. Novomeščani v svetu. Svet v Novem mestu. Na vse smo ponosni.



Ko­li­ko ča­sa že ži­viš v Pa­ri­zu?
V Pa­riz sem pri­šel ok­to­bra 2003, to­rej sem tu že če­tr­to leto.

Kako zgle­da ti­pi­čen dan v tako ve­li­kem me­stu?
Pred­vsem je ve­li­ko vož­nje z me­tro­jem po­zi­mi in ve­li­ko vož­nje s ko­le­som po­le­ti. Če de­lam (pre­da­vam film­sko re­ži­jo na šo­li), sem ob­kro­žen s štu­den­ti iz ce­le­ga sve­ta in se po­ču­tim bolj pre­bi­va­lec sve­ta kot pre­bi­va­lec Pa­ri­za. Pro­sti dne­vi vklju­ču­je­jo ob­vez­no kavo in bra­nje ča­so­pi­sa v enem od ne­šte­tih pa­riš­kih ba­rov, obisk ki­no­pred­sta­ve v enem iz­med dve­sto pa­riš­kih ki­ne­ma­to­gra­fov, mo­re­bi­ti kak­šne raz­sta­ve, ve­čer se pa sko­raj ob­vez­no za­klju­či s preiz­ku­ša­njem raz­nih si­rov in sa­lam ob ob­vez­nem ko­zar­cu ruj­ne­ga.

Kaj ti je v me­stu naj­bolj všeč?
Naj­bolj uži­vam v kul­tur­ni in et­nič­ni raz­no­li­ko­sti Pa­ri­ža­nov. Svet v ma­lem. Ime­ti svo­jo kul­tu­ro, ven­dar to­le­ri­ra­ti in po­sku­ša­ti čim bolj ra­zu­me­ti tudi os­ta­le. Se­ve­da tudi po­nud­ba ki­ne­ma­to­gra­fov. Ver­jet­no edi­no me­sto na sve­tu, kjer je av­tor­ski film se ved­no stvar ši­ro­kih mno­žic. Ne­na­zad­nje, po­le­ti son­ce za­ha­ja ob de­se­tih in je še svet­lo tja do enaj­stih.

Novo me­sto?
Hm, kaj naj re­čem, že dol­go me ni bilo. Bež­no se še spo­mi­njam Kr­ki­ne­ga klu­ba, kon­cer­tov na Loki, »vi­se­nja« v Slo­nu. Ne­kaj krea­tiv­nih let je mi­ni­lo v us­tvar­ja­nju za lo­kal­no te­le­vi­zi­jo in pi­sa­nje za Do­lenj­ski list. Par let na­zaj sem bil gost na Snif­fu, film­skem fe­sti­va­lu. Žal ga ni več. Bi pa rad pri­šel mimo, ko bo­sta po­te­ka­la Fo­to­pub in Jaz­zi­nity. Sli­šim, da ima­ta oba iz­vrst­no ener­gi­jo.

Kam greš le­tos na do­pust?
S pri­ja­te­lji­co še us­kla­ju­je­va ter­mi­ne, ven­dar bi ji rad po­ka­zal hr­vaš­ke oto­ke.

Naj lo­ka­ci­je v me­stu, kjer ži­viš?
L'Art Brut – bar, ki ga uprav­lja­ta Sa­Ša in Mi­lan, bra­ta iz Gor­nje­ga Mi­la­nov­ca. Tam sem po­snel svoj prvi krat­ki film v Pa­ri­zu.
Che­ri Bibi – mala re­sta­vra­ci­ja na Mont­mar­tru, v la­sti mo­je­ga pri­ja­te­lja igral­ca Rap­hae­la, ki je igral v obeh mo­jih fil­mih. Si­jaj­ne ve­čer­je.
Ci­ne­ma Bal­zac – kino, ki je bil zgra­jen leta 1936, le stre­ljaj proč od Champs d'Ely­sees, s ka­riz­ma­tic­nim last­ni­kom, gos­po­dom Schpo­lian­skim, ki oseb­no na­po­ve vsa­ko od pro­jek­cij.

Kdaj na­zaj do­mov?
Hm, kaj sploh po­me­ni do­mov? Ro­jen sem bil v Ze­ni­ci, kjer sem pre­ži­vel otroš­tvo. Po­tem sem ne­kaj let ži­vel v Stra­ži pri No­vem me­stu, pa po­tem v Pi­ra­nu, Por­to­ro­žu, Ko­pru v ča­su štu­di­ja, pa spet Ljub­lja­na. Tre­nut­no se na­zaj do­mov vra­čam v Pa­riz.

Zad­nji film?
Zad­nji film, ki sem ga po­snel, je pa­ris.love, igra­ni ce­lo­ve­če­rec o Ame­ri­ča­nu, ki pri­de v Pa­riz, da bi po­stal igra­lec, in se za­lju­bi v fran­co­sko štu­dent­ko.
Zad­nji film, ki ga sne­mam, je do­ku­men­tar­ni por­tret o slo­ven­ski pi­sa­te­lji­ci Bri­ni Svit, ki že več kot 20 let ži­vi v Pa­ri­zu.
Zad­nji film, ki sem ga vi­del: Made in Ja­mai­ca, do­ku­men­ta­rec o ja­maj­ski glas­be­ni sce­ni. Dve uri či­ste­ga užit­ka.

Noč ob mestni reki

Pogovor z Markom Habjanom

Turizem smo ljudje. Zanj v Novem mestu skrbi tudi Marko Habjan, ki Novo mesto gleda skozi oči turistov in ki pozna vse prednosti in tudi slabosti dolenjskega turizma. Zadnje skuša preurediti v svetle točke podgorske prestolnice. Zaslužen je tudi za obuditev Noči na Krki. Dovolj razlogov, da tisti njegov prešeren nasmeh kar ne izgine z njegovega obraza.

Ka­te­re so glav­ne pri­re­di­tve v po­let­nem ča­su v No­vem me­stu?
No­vo­meš­ki po­let­ni ve­če­ri so ti­sti, ki naj­bolj po­pe­stri­jo po­let­no do­ga­ja­nje v No­vem me­stu. Zno­traj teh se zvr­sti­jo šte­vil­ni kul­tur­ni, za­bav­ni do­god­ki. Več bo zna­ne­ga o pro­gra­mu v sre­di­ni ju­li­ja.
Naj ome­nim še ne­ka­te­re dru­ge pri­re­di­tve, ki bodo še po­se­bej zaz­na­mo­va­le po­let­no do­ga­ja­nje. Že ta če­tr­tek bo na No­vem trgu pri­re­di­tev Kr­ki­no po­let­je, na ka­te­ri bodo na­sto­pi­li šte­vil­ne po­pu­lar­ne glas­be­ne sku­pi­ne in pev­ci: Zla­ti mu­zi­kant­je, Nu­ša De­ren­da, Av­to­mo­bi­li, Mar­jan No­vi­na, Alen­ka Go­tar, Ato­mik Har­mo­nik, 6 pack Ču­kur, Rok'n'band, Ta­nja Ža­gar, Fa­rao­ni, Pop De­sign in dru­gi.
Druš­tvo Na­prej Na­zaj v po­ča­sti­tev naj­dalj­še­ga dne (23. ju­nij) v letu že če­tr­to leto za­po­red pri­prav­lja kre­sni ve­čer na Ma­ro­fu. Tudi za le­toš­njo pri­re­di­tev so pri­pra­vi­li pe­ster za­bav­ni pro­gram.
Pred­vsem mla­di že tež­ko pri­ča­ku­je­jo fe­sti­val Rock Oto­čec, ki jim bo po­pe­stril prve dne­ve po­čit­nic v me­se­cu ju­li­ju. Za­vod Lo­kal­pa­triot ju­li­ja pri­prav­lja dve od­mev­ni pri­re­di­tvi; med­na­rod­no glas­be­no de­lav­ni­co in fe­sti­val Jaz­zinty ter med­na­rod­no de­lav­ni­co Fo­to­pub. Pred­vi­do­ma ko­nec ju­li­ja se bodo zvr­sti­le pri­re­di­tve v ok­vi­ru No­vo­meš­kih po­let­nih ve­če­rov, za­klju­či­le pa 25. av­gu­sta s pri­re­di­tvi­jo Noč na Krki.
Prvo so­bo­to v av­gu­stu Tu­ri­stič­no druš­tvo Oto­čec or­ga­ni­zi­ra na gra­du Oto­čec pri­re­di­tev Sred­nje­veš­ki dan na gra­du Oto­čec.

Kako bo le­tos po­te­ka­la Noč na Krki?
Ni ve­li­ko mest, ki so zra­sla na oklju­ku reke in ki bi ime­la to mož­nost, da se lah­ko pre­bi­val­ci tako ne­po­sred­no prib­li­ža­jo reki in z njo vzpo­sta­vi­jo ne­po­sred­ni stik, kot je to prav Novo me­sto z reko Krko. Ve­li­ko je do­ku­men­tov, fo­to­gra­fij, raz­gled­nic in še več spo­mi­nov, ki nam pri­ča­jo o tem, da so No­vo­meš­ča­ni to mož­nost še v ne tako od­da­lje­ni pre­te­klo­sti tudi do­do­bra iz­ko­riš­ča­li. Reka jim je po eni stra­ni nu­di­la var­nost, vodo za pre­živ­lja­nje, mož­nost po­stav­lja­nja gos­po­dar­skih ob­jek­tov, kot so mli­ni, ža­ge, us­njar­ne in pe­riš­ča, na dru­gi stra­ni pa neiz­mer­ne mož­no­sti za uži­va­nje in pre­živ­lja­nje pro­ste­ga ča­sa v ri­bar­je­nju, ko­pa­nju, čol­nar­je­nju, spre­ha­ja­nju. Če­prav se je vlo­ga reke v vsak­da­njem živ­lje­nju meš­ča­nov sko­zi sto­let­ja spre­mi­nja­la, pa so ti bili v pre­tež­ni meri od­vi­sni od nje in še bolj na­ve­za­ni na­njo. V zad­njih de­set­let­jih prejš­nje­ga sto­let­ja se je za­ra­di raz­lič­nih vzro­kov od­nos No­vo­meš­ča­nov do, lah­ko bi re­kli, mest­ne reke pre­cej spre­me­nil, kar je pri­ne­slo pro­pad šte­vil­nih gos­po­dar­skih ob­jek­tov ob reki, dru­žab­ne­ga živ­lje­nja in pre­živ­lja­nja pro­ste­ga ča­sa ob reki in še po­se­bej na njej pa tudi sko­raj ni bilo več. Prav zato smo se v Tu­ri­stič­nem druš­tvu Novo me­sto leta 2001 od­lo­či­li, da po­sku­si­mo vno­vič oži­vi­ti ne­koč že tra­di­cio­nal­no no­vo­meš­ko pri­re­di­tev Noč na Krki, ki ima svo­je ko­re­ni­ne že v 19. sto­let­ju. Naj­prej so jo poz­na­li kot Ne­po­mu­ko­vo slav­lje­nje (v čast sv. Ja­ne­za Ne­po­mu­ka, va­ru­ha mo­stov in bro­dar­jev), ka­sne­je kot Be­neš­ko noč in po dru­gi sve­tov­ni voj­ni kot Noč na Krki. Pri­re­di­tev je po dru­gi sve­tov­ni voj­ni pa do se­dem­de­se­tih let po­te­ka­la pod or­ga­ni­za­ci­jo Do­lenj­ske tu­ri­stič­ne zve­ze. Bis­tva pri­re­di­tve sta bila dru­že­nje in za­ba­va za meš­ča­ne ob in na reki Krki, kjer je po­te­ka­lo ro­man­tič­no čol­nar­je­nje v mra­ku z okra­še­ni­mi čol­ni od No­vo­meš­ke­ga Bre­ga do Brš­lji­na ob zvo­kih mest­ne god­be na pi­ha­la. Ob vr­ni­tvi so po­ka­li še z ra­ke­ta­mi in nato na­da­lje­va­li z ve­se­li­co poz­no v noč. Pri­re­di­tev je bolj ali manj red­no po­te­ka­la vse do se­dem­de­se­tih let dvaj­se­te­ga sto­let­ja, ka­sne­je pa je bilo le še ne­kaj neus­pe­šnih po­sku­sov za nje­no vno­vič­no oži­vi­tev.
Od leta 2002, ko smo jo v Tu­ri­stič­nem druš­tvo Novo me­sto pri­pra­vi­li pr­vič, bo le­toš­nja že še­sta in vse ka­že, da je spet po­sta­la tra­di­cio­nal­na. Vsa­ko leto jo or­ga­ni­zi­ra­mo vsa­ko zad­njo so­bo­to v me­se­cu av­gu­stu. Za svo­jo jo je pre­poz­na­la tudi Mest­na ob­či­na Novo me­sto, saj je od leta 2003 tudi za­ključ­na pri­re­di­tev No­vo­meš­kih po­let­nih ve­če­rov.
Tudi na le­toš­nji pri­re­di­tvi bo po­skrb­lje­no za pe­ster šport­no-za­bav­ni-kul­tur­ni pro­gram.

Kak­šne so urad­ne ure tu­ri­stič­ne pi­sar­ne v po­let­nem ob­dob­ju?
Do 1. ju­li­ja TIC de­lu­je na na­slo­vu Glav­ni trg 7 (Ro­tovž). Od 1. ju­li­ja na­prej pa bo Tu­ri­stič­no in­for­ma­cij­ski cen­ter do­mo­val na na­slo­vu Glav­ni trg 6 (nek­da­nja tr­go­vi­na Ro­yal). TIC bo od­prt od po­ne­delj­ka do pet­ka od 7.30 do 18.00 in v so­bo­to od 8.00 do 12.00

Za ka­te­re sto­ri­tve vla­da naj­več za­ni­ma­nja med tuj­ci?
V ra­zi­ska­vi Tu­ri­stič­ni ba­ro­me­ter, ki smo jo mi­nu­la leta v so­de­lo­va­nju s Slo­ven­sko tu­ri­stič­no or­ga­ni­za­ci­jo iz­va­ja­li od ju­ni­ja do me­se­ca ok­to­bra, so ana­li­ze po­ka­za­le, da tu­ri­ste pred­vsem za­ni­ma­jo in­for­ma­ci­je o za­ni­mi­vo­stih kra­ja, tu­ri­stič­ne pub­li­ka­ci­je (bro­šu­re, zem­lje­vi­di, sle­di­jo še in­for­ma­ci­je o mož­no­stih za pre­no­če­va­nje, re­zer­va­ci­je, in­for­ma­ci­je o pri­re­di­tvah, in­for­ma­ci­je o tu­ri­stič­ni po­nud­bi os­ta­lih pre­de­lov Slo­ve­ni­je in dru­go, in­for­ma­ci­je o vre­me­nu, voz­ni redi, na­kup tu­ri­stič­nih spo­min­kov ipd.

Ka­te­rih je va­ših pet naj pri­re­di­tev v No­vem me­stu v ča­su po­let­ja?
TD Novo me­sto or­ga­ni­zi­ra samo Noč na Krki??!

Kdo so glav­ni or­ga­ni­za­tor­ji do­god­kov?
Mest­na ob­či­na Novo me­sto, Za­vod Lo­kal­pa­triot, Za­lož­ba Goga, Za­vod to­var­na ter tu­ri­stič­na in dru­ga druš­tva.

Jaz in ti in Marjan Dović

Pogovor z Marjanom Dovićem

Glasba in literatura ter Marijan Dović so eno. Kliše, res, a tudi ti so lahko nekaj izvirnega. Pri Marijanu je že tako. Idejni oče Jazzintyja, ideje o umetniški akademiji v Novem mestu, avtor glasbe Trdinovih Bajk in povesti o Gorjancih. Doktor literarnih znanosti. Oče Vida in Jurija. Koliko da je star? Kristusovih 33.

Kaj si lahko letos obetamo na prireditvah v sklopu Jazzintyja?
To je najprej odvisno od tega, ali boste na delavnici aktivni ali jo boste opazovali pasivno. Kdor se bo prijavil, bo imel možnost delati s kreativno špico evropske in ameriške jazz scene, z mojstri, kot so Barry Harris, Judy Niemack, Steve Altenberg, Simone Zanchini in še ducat drugih mentorjev. Sploh ni važno, kaj igrate, saj gre za študij univerzalnih glasbenih principov. Aktivni udeleženci naj bi – to mislim povsem brez ironije – doživeli nekakšno glasbeno preobrazbo, presegli ali vsaj ozavestili naj bi ovire, ki jim preprečujejo, da bi postali celoviti glasbeniki, zmožni tudi improvizacije. Kdor pa bo Jazzinty spremljal iz vrst občinstva, bo seveda vse te mojstre lahko videl na festivalskem odru. Letošnji festival je brez dvoma najboljši doslej in postavlja novomeški festival v rang najboljših jazz dogodkov v Sloveniji. Hkrati bo vsakdo lahko postal tudi del zgodbe Jazzona, 5. finala za najboljšo avtorsko jazz kompozicijo, ki se bo odigral v tem živahnem tednu med 13. in 18. avgustom. Pravim in najbolj potrpežljivim sladokuscem pa si upam priporočiti nočne jam sessione, ki bodo letos še zadnjič v starem LokalPatriotu. Nikoli ni mogoče napovedati, kdaj se bo jazzovski session »odtrgal«, ampak verjemite, takrat je vredno biti zraven.

Kako vidite razvoj Jazzintyja v naslednjih letih?
Jazzinty kot delavnica je izobraževalni program, ki ne prenese radikalnih in hitrih reform. Programska zasnova je dobra, z leti se je utrdila. Počasi lahko še dvigujemo kakovost mentorjev, pogojev za delo in podobno. Seveda pa bomo vztrajali pri redni menjavi zvezdniških imen, zato da bo profesionalni nivo izobraževanja (masterclass) zbujal nenehno zanimanje najboljših glasbenikov. Kot festival in abonma pa se Jazzinty lahko še bolj razvije; podobno velja za Jazzon, ki bi moral dobiti čim večjo težo, saj gre za edino nagrado za jazz v slovenskem merilu. Tu nas čaka še precej dela. Ena od idej je, da bi nagrado razširili na države nekdanje Jugoslavije ali na celoten Balkan.

Iz koliko držav letos prihajajo udeleženci?
Prijave še sprejemamo, tako da ta hip še ne vemo vsega. Večina prijavljenih je seveda Slovencev; so pa med letos prijavljenimi tudi Hrvati, Italijani, mislim da tudi Avstrijka. Imeli smo že tudi Nemce, Nizozemce, Američana in Irko. Zanimal se je celo nekdo iz Afrike, mislim da Zimbabveja, a ne vem, če mu je šlo v prvi vrsti za naš program … Kar me osebno pogosto malo razočara, je relativno nizek odziv lokalnih glasbenikov – večina pride od drugod. Mnogim bi tečaj močno koristil.

Kako je z infrastrukturo za obiskovalce, imate še vedno probleme s prenočišči?
Imamo velike in resne težave, ki se vlečejo že od leta 2000, ko smo izpeljali prvi Jazzinty. Nekaj časa smo napol udarniško usposabljali nekdanjo ribjo restavracijo v središču mesta. Izkazalo se je, da je delavnica bistveno bolj uspešna, če so študenti v centru. Dijaški dom, ki je bil zadnja leta edina možnost, je razpršil intenziteto in ljudi odvrnil od vnovičnega prihajanja! Kot smo ugotovili letos na strateškem druženju, je bistveno, da je delavnica tudi dober žur – za vse, študente, mentorje in celo organizatorje. Druga problema sta hrana in strežba. Poskušajte najti solidno kosilo v bližini Glavnega trga. In si zamislite, da tja peljete Johna Abercrombieja ali Vlatka Stefanovskega. Komentar najbrž ni potreben. So pa tudi veliki plusi. Predvsem Glasbena šola Marjana Kozine, s katero več kot zgledno sodelujemo že od začetka, pa klub Lokalpatriot, ki poskrbi za pravo klimo na sessionih, ter Dolenjski muzej s fantastičnimi vrtovi.

Katera glasba je letošnje vroče poletje najpogostejši spremljevalec vašega prostega časa?
Ravnokar je pri Gogi Musica izšel odličen jazz album Jureta Pukla Sound Pictures. Priporočam, to je res prava godba. Sicer pa veliko poslušam klasiko, konstantno Bacha. Kolikor utegnem, igram tudi sam – trenutno se ukvarjam z opusom trobentača Woodyja Shawa, od klasike pa Tartinijevo sonato Vražji trilček. Bolj za hec igram pa tudi violončelo. Vibracije tega veličastnega inštrumenta me neizmerno sproščajo.

Katerih koncertov v Sloveniji se nameravate udeležiti to poletje?
Pred kratkim sem bil na odličnem koncertu znamenitega bobnarja Petra Erskina, ki ga snubimo tudi na delavnico. Eden sijajnih dogodkov je bil zame tudi novomeški koncert Ramba Amadeusa, ki sem ga končno uspel videti v živo in se obenem neizmerno zabaval. Nameravam tudi na ljubljanski jazz festival, rad bi slišal predvsem Fool coole s Stefanovskim in Zanchinijem. Vodja tega odličnega big benda Izidor Leitinger je Stefanovskega spoznal na predlanskem Jazzintyju, kjer sta skupaj vodila eno izmed študentskih zasedb. Skupaj smo ju dali pa zato, ker Vlatko ni notalist in aranžer in je svoje ideje raje zaigral, Izidor je pa to napisal in ad hoc zaranžiral. Tu so korenine tega zanimivega sodelovanja. Drugi omenjeni gost je harmonikar Simone Zanchini, ki bo letos koncertiral in učil tudi pri nas. Moram priznati, da je to zame eden največjih živečih glasbenikov sploh in sem neizmerno vesel, da bo z nami.

Kam na dopust?
Poletje sem si letos že vnaprej pokvaril, ker imam preveč stvari. Ampak kak teden se bo našel za Šolto, kjer imamo mali vikend v zapuščeni vasici sredi otoka. Ker smo v družini vsi ljubitelji kopanja, še posebej malčka Vid in Jurij, zelo radi skočimo na Kolpo – nenačrtovano, ko nam je pač vroče. Načrtovali smo tudi mini vikend v slovenskih hribih, ampak to je še pod vprašajem. Sam pa se službeno, malo pa tudi turistično, tik pred Jazzintyjem odpravljam v Rio de Janeiro na mednarodno komparativistično konferenco. Se prav veselim, še nisem bil v domovini bossa nove.

Mestne ženske – Meta Potočnik

So­dob­ni ča­si, so­dob­ne žen­ske. No­vo­meš­čan­ke pri tem niso iz­je­ma. V so­dob­nem sve­tu je moč iz­bi­re ključ­na. Tak­šne so tudi na­še žen­ske. Vedo, kaj ho­če­jo, in to si tudi us­tva­ri­jo. Sku­paj z ljud­mi, ki jih ima­jo rade in jim zau­pa­jo. To­krat smo o po­vsem po­let­nih za­de­vah spra­še­va­li tri mla­de žen­ske treh raz­lič­nih po­kli­cev. Do­bi­li smo po­vsem raz­lič­ne od­go­vo­re in skriv­no­sti.

Meta Po­toč­nik, direktorica turističnega podjetja Noe

1. Sanj­ske po­čit­ni­ce?
Zame je to po­vsod, kjer mi je lepo...
2. Zad­nja knji­ga?
Zad­nje ča­se le štu­dij­ska li­te­ra­tu­ra in kak­šna po­to­pi­sna ali po­pot­niš­ka li­te­ra­tu­ra.
3. Znam­ka par­fu­ma?
Ni­mam le iz­bra­ne znam­ke, saj se vo­nji tako zelo spre­mi­nja­jo in raz­li­ku­je­jo...
4. Znam­ka tor­bi­ce?
Oh, ak­tov­ka s pa­pir­ji ali naj­več­krat ra­ču­nal­niš­ka tor­ba.
5. Ko­li­ko pa­rov čev­ljev ima­te doma?
Ved­no pre­ma­lo.
6. Naj­ljubš¡ kos oblači­la?
Ro­ka­vi­ce in po­kri­va­la.
7. Naj­bolj­ši film?
Naj­ra­je imam sta­re kla­si­ke, ki jih rada po­gle­dam več­krat, kot npr. Bilo je ne­koč v Ame­ri­ki.
8. Kje naj­ra­je je­ste zu­naj?
V re­sta­vra­ci­jah, ki po­nu­ja­jo kan­ček in­di­vi­dual­no­sti in šar­ma.
9. Fa­tal­ni moš­ki?
Joj, pri moji sta­ro­sti gle­dam na moš­ke zelo izo­stre­no, mo­go­če pa je kak­šen – Johny Deep??
10. Slo­gan tega po­let­ja?
No, to mi de­lu­je že kot vpra­ša­nje iz kak­šne­ga žen­ske­ga tab­loi­da, ali ne pi­še po­vsod – vra­ča­mo se v 50.leta?
11. Us­peh je?
Ved­no pri­de z ve­li­ko op­ti­miz­ma.
12. Do­pust, kje?
Na naj­več­jem sre­do­zem­skem oto­ku.
13. Naj­ljubš¡ šport po­le­ti?
Vse, kar me pom­la­ju­je...

Družabno: Zadnji krik sokola

Narodni dom, 17. maj 2007; foto: Pigmalion

Veliki intervju: Žižek in Pelko

Veliki intervju s Primožem Žižkom, Zavod Tovarna in Borutom Pelkom, Lokalpatriot

Ta­ko­le, na pa­met, ko­li­ko do­god­kov prek po­let­ja, to­rej ju­li­ja in av­gu­sta, or­ga­ni­zi­ra­ta Lo­kal­Pa­trot in Za­vod to­var­na?
Primož Žižek: Več­jih ne­kaj čez 35. Od tega naj­več kon­cer­tov, lut­kov­nih pred­stav za otro­ke, tri ve­če­re ko­me­di­je, 10 film­skih ve­če­rov itd.
Borut Pelko: Za­vod Lo­kal­Pa­triot kot us­tvar­ja­lec in po­ve­zo­va­lec na po­droč­ju kul­tur­ne in mla­din­ske pro­duk­ci­je de­lu­je sko­zi vse leto, v po­let­nih me­se­cih pa svo­jo us­tvar­jal­nost us­me­ri v fe­sti­val­sko pro­duk­ci­jo. Že us­ta­lje­nim pro­jek­tom (Jaz­zinty, Fo­to­pub, Mu­zej­ski vr­to­vi, No­vo­meš­ki po­let­ni ve­če­ri) smo le­tos, v po­ča­sti­tev (naj­ver­jet­ne­je) zad­nje se­zo­ne v ob­sto­je­čih klub­skih pro­sto­rih, do­da­li še po­let­ni pro­gram v no­vem po­let­nem Am­fi­tea­tru Klu­ba Lo­kal­Pa­triot. Or­ga­ni­za­ci­ja po­sa­mez­nih do­god­kov je le del ce­lost­ne or­ga­ni­za­cij­ske po­li­ti­ke. Med le­tom na me­sec pov­preč­no or­ga­ni­zi­ra­mo od 15 do 20 do­god­kov, v po­let­nih me­se­cih pa je teh mo­go­če ne­kaj manj, a so zato iz­ve­de­ni na raz­lič­nih lo­ka­ci­jah v me­stu in pri­na­ša­jo med­na­rod­ne, eks­klu­ziv­ne in pre­mier­ne vse­bi­ne.
V za­vo­du Lo­kal­Pa­triot tako prek po­let­ja sa­mo­stoj­no or­ga­ni­zi­ra­mo oko­li 40 po­sa­mez­nih do­god­kov. Glav­ni­na se bo od­vi­la v Klu­bu Lo­kal­Pa­triot in na vr­to­vih Do­lenj­ske­ga mu­ze­ja ali v Kul­tur­nem cen­tru Ja­ne­za Tr­di­ne. Sku­paj s part­ner­ji pri pro­jek­tu No­vo­meš­ki poletni ve­če­ri pa bomo or­ga­ni­zi­ra­li oko­li 60 po­sa­mez­nih do­god­kov. Če se pro­jek­tu pri­dru­ži še Za­vod To­var­na, bo teh do­god­kov že bli­zu 100, saj po po­dat­kih, ki sem jih us­pel za­sle­di­ti iz va­ših ob­jav, pri­prav­lja­te ne­kaj čez 30 raz­lič­nih kon­cert­nih in upri­zo­ri­tve­nih do­god­kov.

Na ka­te­re­ga od na­šte­tih ste naj­bolj po­no­sni, da ste ga us­pe­li pri­pe­lja­ti v NM?
Borut Pelko: Tež­ko bi se ome­jil le na ene­ga, saj gre za ši­rok spek­ter na­sto­pa­jo­čih na raz­lič­nih umet­nost­nih po­droč­jih. No­vin­ci le­toš­nje­ga po­let­ja, na ka­te­re bomo naj­bolj po­no­sni, so, če jih na­šte­jem kar po vr­sti, kot se bodo pred­sta­vi­li: hr­vaš­ka le­gen­da Dino Dvor­nik & 4 Funk, umet­niš­ki tan­dem son:DA in Da­vi­de Gras­si (oba v Ga­le­ri­ji Si­mu­la­ker), ma­ke­don­ski jazz tru­ba­či Toni Ki­ta­nov­ski & Cher­ke­zi Orc­he­stra, fo­to­graf­ska zvezd­ni­ka Fran­ces­co Zi­zo­la in Step­hen Gill, bra­zil­ska pev­ka Ju­re­ma Paes – Juba, jaz­zov­ska le­gen­da Barry Har­ris s triom, Simone Zanc­hi­ni ter pev­ka Judy Nie­mack s triom.
Sam bom, če si do­vo­lim malo sub­jek­tiv­no­sti, go­to­vo naj­bolj ve­sel Dina Dvor­ni­ka, To­ni­ja Ki­ta­nov­ske­ga & Cher­ke­zi Orc­he­stre, pev­ke Ju­re­me Paes ter že za lani na­po­ve­da­ne­ga Simoneja Zanc­hi­ni­ja, naj­bolj po­no­sen pa bom go­to­vo na na­stop jazz le­gen­de Barry­ja Har­ri­sa na le­toš­njem Jaz­zinty­ju.
Je pa bolj kot samo dejs­tvo, na koga bomo po­no­sni in kdo bo zvezd­nik na­še pro­duk­ci­je, go­to­vo bolj po­mem­bno to, da Novo me­sto po­sta­ja in os­ta­ja slo­ven­sko sre­diš­če glas­be­nih in li­kov­nih umet­no­sti, kar naj­bo­lje pri­ča­ra dejs­tvo, ko se na fe­sti­va­lih Jaz­zinty in Fo­to­pub sre­ča­ta ce­lot­na slo­ven­ska ter tudi šir­ša stro­kov­na in zain­te­re­si­rana jav­nost.
Primož Žižek: Ne bi iz­po­stav­ljal po­sa­mez­nih pro­duk­cij. Zame so naj­bolj po­mem­bni ele­men­ti pah­lja­če, ki jo ime­nu­je­mo San Se­ba­stian Fest, ljud­je, ki so Za­vod To­var­na, stal­nost do­ga­nja, vzdr­že­va­nje fi­nanč­ne kon­di­ci­je, po­šte­na iz­me­nja­va s pub­li­ko in sve­ži­na pro­duk­ci­je. Pre­pri­čan sem, da ima vsak od so­de­lav­cev tudi dru­gač­ne prio­ri­te­te. Naj­bolj sem le­tos do­slej mor­da ve­sel, da nam je s kon­cer­tom Sidd­har­te us­pe­lo do­ka­za­ti, da Novo me­sto pre­mo­re tudi od­lič­no klub­sko at­mos­fe­ro na od­pr­tem. Oba, pub­li­ka in bend, sta bila fe­no­me­nal­na. Ve­se­lim se Ram­bo Ama­deu­sa, Gala in Ga­le­ri­stov, Gu­šti­ja in Po­lo­ne, Mer­ce­dez Ben­da, Psycho path, Sidd­har­te in Dan D v je­se­ni pa Fe­sti­va­la Tru­ba­dur in Novo me­sto iz­klop­lje­ni...

Z or­ga­ni­zi­ra­njem pri­re­di­tev, do­god­kov, ima­te kar ne­kaj iz­ku­šenj. Kaj je ti­sto, kar No­vo­meš­ča­ne ali No­vo­meš­čan­ke spra­vi od doma?
Pri­vlač­nost/ka­ko­vost/dru­gač­nost in na­čin sez­na­nje­no­sti. Tudi pri­ja­te­lji in ko­le­gi vpli­va­jo na obisk pri­re­di­tev. Do­lenj­ci ima­mo slo­gan: »Več kot nas bo, lep­še nam bo.« No­vo­meš­čan­ke in No­vo­meš­ča­ni pa tudi obi­sko­val­ci od dru­god, ne spre­gle­da­jo no­be­ne na­po­ve­di, ki obe­ta do­bro at­mos­fe­ro in dru­že­nje. No­vo­meš­čan­ke in No­vo­meš­ča­ni smo zelo dru­žab­ni ljud­je. To se odra­ža na mar­si­ka­te­rem po­droč­ju, tudi pri or­ga­ni­za­ci­ji do­god­kov.

Ko se od­lo­ča­te za pro­gram, se ved­no gle­da, da je za vsa­ko­gar ne­kaj?
Primož Žižek: Ver­jet­no vsak pro­du­cent raz­miš­lja dru­ga­če, ima dru­gač­ne ci­lje in raz­no­li­ko struk­tu­ro obi­sko­val­cev. Pri nas so ključ­ne be­se­de: ve­se­lje, dru­žab­nost, ka­ko­vost. Glav­ni­na na­še pub­li­ke so lju­bi­te­lji do­bre glas­be, vseh sta­ro­sti; otro­ci in mla­de dru­ži­ne ter se­ve­da lju­bi­te­lji spe­ci­fič­nih vse­bin: ko­me­di­ja, film ipd. Pred­vsem pa si us­tvar­jal­ci pro­gra­ma in po­nud­be na vrtu San Se­ba­stian de­li­mo strast z na­ši­mi obi­sko­val­ci: uži­va­nje, pri­je­ten am­bient, neob­vez­nost.
Borut Pelko: Mor­da bi bilo z eko­nom­ske­ga vi­di­ka vča­sih to res bo­lje, a se od­lo­ča­mo dru­ga­če. Kot sem že de­jal, so na­še vo­di­lo že vse od us­ta­no­vi­tve ino­va­tiv­na in av­tor­ska pro­duk­ci­ja pred­stav­lje­nih umet­ni­kov, eks­klu­ziv­nost in no­vost v slo­ven­skem pro­sto­ru ter pravš­nje raz­mer­je med de­le­žem pred­stav­lje­nih do­ma­čih in med­na­rod­nih umet­ni­kov.

Z or­ga­ni­zi­ra­njem pri­re­di­tev, do­god­kov, ima­te kar ne­kaj iz­ku­šenj. Kaj je ti­sto, kar No­vo­meš­ča­ne ali No­vo­meš­čan­ke spra­vi od doma?
Borut Pelko: Pre­go­vor pra­vi: »Če bi bil ve­dež, ne bi bil re­vež.« Ker si »re­ve­ži« ne že­li­mo biti, ve­de­ži pa tudi ni­smo, se mo­ra­mo po­slu­že­va­ti spret­no­sti us­kla­je­va­nja že­lja jav­no­sti in ure­sni­če­va­nja na­še­ga kul­tur­ne­ga po­slans­tva. V za­vo­du Lo­kal­Pa­triot tako že od pr­ve­ga dne svo­je­ga ob­sto­ja sku­ša­mo po­da­ja­ti pred­vsem ti­ste vse­bi­ne, ki pred­stav­lja­jo ne­kak­šen pre­se­žek v so­dob­ni kul­tur­ni us­tvar­jal­no­sti, so av­tor­ske, eks­klu­ziv­ne, med­na­rod­ne … To je vča­sih si­cer pre­cej tr­no­va pot, a sami smo se za­vest­no od­lo­či­li za­njo. Ker je od­lo­či­tev s ča­so­ma in po obi­li­ci do­ka­zo­va­nja pre­pri­ča­la tako lo­kal­no kot na­cio­nal­no in evrop­sko kul­tur­no stro­kov­no in laič­no jav­nost, smo očit­no na pra­vi poti.

V ko­lik­šni meri vam po­ma­ga no­vo­meš­ka mest­na ob­či­na?
Primož Žižek: Ob­či­na lah­ko po­ma­ga si­stem­sko. To je z raz­pi­si, ki odra­ža­jo neko po­li­ti­ko raz­vo­ja. Le­toš­nja po­stav­ka za po­let­ne pri­re­di­tve se je okre­pi­la, kar oce­nju­jem kot do­bro, in ka­že na to, da že­li upra­va za­de­ve raz­vi­ja­ti na­prej. Me­nim tudi, da je tre­ba od­pre­ti pro­stor za vse: go­stin­ce, raz­lič­na druš­tva, tudi po­sa­mez­ni­ke. Ce­lot­no pro­duk­ci­jo pa naj vo­di­jo uve­ljav­lje­ni or­ga­ni­za­tor­ji. Do­vo­lje­nja za do­god­ke v mest­ne je­dru
Borut Pelko: No­vo­meš­ka ob­či­na nam po­ma­ga v ok­vi­ru svo­jih, na po­droč­ju kul­tu­re si­cer pre­cej skrom­nih, fi­nanč­nih zmož­no­sti. So­de­lo­va­nje je iz leta v leto bolj­še, to smo si s kon­stant­nim in kva­li­tet­nim de­lom ne­na­zad­nje tudi iz­bo­ri­li, a še zda­leč ne do­se­ga rav­ni so­de­lo­va­nja z na­cio­nal­ni­mi in evrop­ski­mi so­fi­nan­cer­ji ali pod­por­ni­ki.

V NM je vznik­ni­lo kar ne­kaj or­ga­ni­za­tor­jev, pro­du­cen­tov. Se med se­boj us­kla­ju­je­te, po­ma­ga­te? S kom so­de­lu­je­te naj­več? Či­ga­vo po­moč bi si že­le­li v pri­hod­nje?
Primož Žižek: Mi se ve­li­ko po­go­var­ja­mo in re­kel bi, sko­raj­da pod­za­vest­no, us­kla­di­mo gle­de prio­ri­tet­nih do­ga­janj. Za­vod To­var­na se še naj­več us­klja­ju­je z Lo­kal­pa­trio­tom, s ka­te­rim smo so­de­lo­va­li tudi med lan­ski­mi No­vo­meš­ki­mi po­let­ni­mi ve­če­ri. Ima­jo iz­vrst­no pro­duk­ci­jo, tako da mo­ra­mo da­tum­sko za­nes­lji­vo pro­gra­me ob­li­ko­va­ti tako, da ima­jo od tega kar naj­več prav vsi so­de­lu­jo­či, pred­vsem pub­li­ka. Naj­bolj­ši odraz zau­pa­nja med or­ga­ni­za­tor­ji v me­stu je po mo­jem mne­nju dejs­tvo, da obi­sku­je­mo pri­re­di­tve drug dru­gih. To se mi zdi zdra­vo tako za od­no­se med nami in out­put ce­lot­ne sce­ne. Po­rast kon­ku­ren­ce v me­stu po mo­jem mne­nju po­zi­tiv­no vpli­va na ob­seg in ka­ko­vost to­vrst­ne po­nud­be.
Borut Pelko: Šte­vi­lo or­ga­ni­za­tor­jev je zad­njih ne­kaj let bolj ali manj kon­stant­no, je pa res, da ste (so) iz leta v leto bolj ak­tiv­ni. To me vse­ka­kor ve­se­li, in če sem mal­ce predrzen, si upam tr­di­ti, da vas (jih) je k temu spod­bu­di­lo tudi delo za­vo­da Lo­kal­Pa­triot. Tudi spod­bu­ja­nje kul­tur­ne pro­duk­ci­je v lo­kal­nem pro­sto­ru je eno iz­med na­ših po­slan­stev.
Us­kla­je­va­nje in po­moč se vse­ka­kor od­vi­ja­ta v za­dost­ni meri, ni pa ome­nje­ne­ga ni­ko­li pre­več. Vra­ta za­vo­da Lo­kal­Pa­triot so za ti­ste, ki jih za­ni­ma­ta us­kla­je­va­nje in vza­jem­na po­moč, ved­no od­pr­ta, se pa sami nao­krog res ne po­nu­ja­mo pre­več, ker ima­mo do­volj ob­vez­nosti že z last­no pro­duk­ci­jo. Naj­bo­lje so­de­lu­je­mo s part­ner­ji zno­traj ne­for­mal­ne mre­že kul­tur­ne­ga ceha ter se­ve­da z brat­ski­mi in s se­str­ski­mi za­vo­di zno­traj Sku­pi­ne DNŠ. Do­bro so­de­lu­je­mo tudi z vr­sto part­ner­jev pri projektu No­vo­meš­ki po­let­ni ve­če­ri, ka­te­re­ga bo­di­si pro­du­cent bo­di­si ko­pro­du­cent smo že zad­njih ne­kaj let.
Po­moč gre v pri­hod­nje vse­ka­kor še na­prej pri­ča­ko­va­ti od lo­kal­nih, na­cio­nal­nih in evrop­skih us­ta­nov, bi pa več vlož­ka v kul­tu­ro vse­ka­kor pri­ča­ko­val tudi od lo­kal­nih gos­po­dar­skih sub­jek­tov. Tu so go­to­vo še neiz­ko­riš­če­ne mož­no­sti so­de­lo­va­nja.


Ve­li­ko do­god­kov se do­ga­ja v sre­diš­ču me­sta. Primož, kako ste se us­pe­li do­go­vo­ri­ti z oko­liš­ki­mi pre­bi­val­ci? Borut, ima­te vi kaj sla­bih iz­ku­šenj z no­vo­meš­ki­mi pre­bi­val­ci, ki so jim va­še pri­re­di­tve zmo­ti­le spa­nec ob 22.00?
Borut Pelko: V za­vo­du Lo­kal­Pa­triot to­vrst­nih sla­bih iz­ku­šenj ni­ma­mo. Na pri­lož­nost­nih pri­zo­riš­čih v mest­nem je­dru (vr­to­vi Do­lenj­ske­ga mu­ze­ja, oder Knji­gar­ne Goga) se pri­re­di­tve od­vi­ja­jo zno­traj pred­pi­sa­nih hrup­nih in ča­sov­nih ome­ji­tev, tako da se pre­bi­val­ci ne pri­to­žu­je­jo. Obo­je ve­lja tudi za Klub Lo­kal­Pa­triot, ka­te­re­ga do­dat­na pred­nost je še ta, da v pre­me­ru 100,200 me­trov tako re­koč ni sta­no­vanj­skih ob­jek­tov. Edi­ne so­se­de, ki jim na­ša pro­gram­ska de­jav­nost vča­sih mor­da zmo­ti noč­ni spa­nec, pa ob tej pri­lož­no­sti pro­sim za po­dob­no ra­zu­me­va­nje, kot smo ga bili de­lež­ni do se­daj.
Primož Žižek: Naj­prej bi se vsem so­se­dom in meš­ča­nom zah­va­lil za nji­ho­vo pod­po­ro do­ga­ja­nju v me­stu, če­prav ver­ja­mem, da jim mar­sik­daj ni po­go­du. A če že­li­mo obu­di­ti mest­no je­dro, na uli­ce pri­va­bi­ti lju­di, če ho­če­te, us­tva­ri­ti no­vo­meš­ko pro­me­na­do, po­tem mo­ra­mo po­sta­vi­ti prio­ri­te­te. Meš­ča­ni ra­zu­me­jo, da je to vir raz­vo­ja mest­ne­ga sre­diš­ča. Smo pa z enim pre­bi­val­cem v mest­nem sre­diš­ču že ime­li te­ža­ve. Upam, da bo ra­zu­men, saj smo sto­ri­li vse, da so pri­re­di­tve pro­fe­sio­nal­ne, ob spre­jem­lji­vih urah in v tak­šnem pro­stor­sko-or­ga­ni­za­cij­skem kon­tek­stu, da pri­de­jo in gre­jo brez te­žav. … smo tudi že od­po­ve­da­li do­go­dek, ki bi bil po­poln us­peh, se pa bi zgo­dil v če­tr­tek to­rej sre­di ted­na… mo­go­če Naj bo tako tudi v pri­hod­nje. Vse več je or­ga­ni­za­tor­jev v me­stu, ne­smi­sel­no je za­vi­ra­ti us­tvar­jal­no po­bu­do.

Kak­šne bi bile ideal­ne raz­me­re za ure­sni­či­tev pro­gra­ma, ki bi si ga že­le­li spe­lja­ti v po­let­nih dneh? Ima­te vsa sreds­tva za­go­tov­lje­na, ima­te pro­sto­re, ki us­tre­za­jo …?
Borut Pelko: Ideal­nih raz­mer ni in jih naj­ver­jet­ne­je nik­dar ne bo. Mor­da se jim prib­li­ža­mo čez ne­kaj let, ko se na lo­ka­ci­ji se­da­nje­ga od­pre nov in več­ji Klub. Zaen­krat do­kaj us­pe­šno kr­ma­ri­mo zno­traj ved­no pre­skrom­nih fi­nanč­nih zmož­no­sti in pro­stor­skih ka­pa­ci­tet, pri ka­te­rih nam po­ma­ga­jo na­ši dol­go­let­ni in spo­što­va­ni part­ner­ji (Glas­be­na šo­la Mar­ja­na Ko­zi­ne, Do­lenj­ski mu­zej Novo me­sto, Kul­tur­ni cen­ter Ja­ne­za Tr­di­ne).
Primož Žižek: Mi­slim, da de­nar ni naj­več­ji prob­lem. Za us­peh pro­jek­tov je ključ­na pri­mar­na lju­be­zen in spo­što­va­nje do tega, kar poč­neš. Po­no­sen sem na na­šo raz­no­li­ko eki­po, z vseh ve­trov je, ki vna­ša v naš na­čin dela do­volj zav­ze­to­sti, hu­mor­ja in ino­va­tiv­no­sti, da nam je to po­čet­je ve­či­no­ma v uži­tek. Ti­ste manj pri­jet­ne na­lo­ge iz ozad­ja in stres, po­ve­zan s hek­ti­ko to­vrst­ne­ga po­čet­ja, pa so stva­ri, ki se jih ne sme vi­de­ti. V No­vem me­stu manj­ka in­fra­struk­tu­re na mno­gih po­droč­jih dru­žab­no­sti in kul­tu­re. Se pa raz­vi­ja. Sam imam re­ši­tev, ki bi v me­stu vne­sla ur­ba­ni­stič­no, druž­be­no, umet­niš­ko in še kak­šno sve­ži­no. Lah­ko tudi iz­dam, da mi je vzor na­čin, kako pod­pi­ra­jo kul­tu­ro, umet­nost, nas­ploh us­tvar­jal­nost in na­pred­nost v Reki na Hr­vaš­kem. To je zelo na­pred­no me­sto. Mi smo še da­leč od tega.

Ali vas pred po­let­jem z ob­či­ne kaj pov­pra­ša­jo, ali bo­ste »po­skr­be­li« za po­let­je?
Primož Žižek: Niti ne. A smo pre­pri­ča­nja, da do­ga­ja­nje v me­stu ved­no na­sta­ja od spo­daj navz­gor. Do­volj je, če je ob­či­na de­mo­kra­tič­na, pro­fe­sio­nal­na in od­pr­ta za raz­voj. Pro­du­cen­ti in or­ga­ni­za­tor­ji med se­boj hi­tro naj­de­jo skup­ne toč­ke. Bi pa ob­či­ni pred­la­gal, da v ok­vi­ru no­ve­ga za­vo­da na­čr­tu­je­jo no­sil­ne teme pri­hod­njih po­le­tij. Na ta na­čin bi bilo moč do­se­ga­ti še več­je si­ner­gi­je med in­te­re­si do­ma­či­nov, obi­sko­val­cev, or­ga­ni­za­tor­jev, pod­jet­ni­kov, ko­nec kon­cev tudi po­li­ti­ke.
Borut Pelko: Nas ne ra­bi­jo pov­pra­ša­ti, ker se že 7 let jav­lja­mo sami. Vča­sih bolj, vča­sih manj us­pe­šno. Za po­let­je kljub temu po­skr­bi­mo ved­no. Ved­no us­pe­šno, ved­no za­ni­mi­vo, ved­no pe­stro, ved­no kul­tur­no bo­ga­to in raz­no­li­ko, ved­no v nav­du­še­nje stro­kov­ne in laič­ne jav­no­sti ter ved­no z za­ve­zo in ob­lju­bo po na­sled­njem po­let­ju.

Var­nost na pri­re­di­tvah je po­mem­bna. Kako po­skr­bi­te gle­de tega?
Borut Pelko: Za var­nost, ne gle­de na pri­zo­riš­če, ved­no po­skr­bi­mo v ok­vi­ru pred­pi­sa­nih nor­ma­ti­vov. Tu nam stro­kov­ni ser­vis se­ve­da za­go­tav­lja zu­na­nji iz­va­ja­lec s po­droč­ja fi­zič­ne­ga in teh­nič­ne­ga va­ro­va­nja.
Primož Žižek: Vse­ka­kor pred­hod­no oce­ni­mo tve­ga­nja na do­god­ku in temu pri­mer­no de­lu­je­mo. No­vo­meš­ka pub­li­ka je ena naj­bolj­ših pub­lik v Slo­ve­ni­ji. Če je pro­gram do­ber, je tak­šna tudi pub­li­ka. Za nas je ključ­na iz­me­nja­va, elek­tri­ka, ke­mi­ja, če ho­če­te, med pub­li­ko in go­stom. Vse os­ta­lo je po­dre­je­no temu, vključ­no z var­nost­jo.

Vam ob vsem delu, ki ga ima­te, uspe sko­či­ti na ma­ri­bor­ski Lent ali v Ljub­lja­no?
Borut Pelko: Eno­stav­no se­ve­da ni, a si na­vad­no vza­mem čas tudi za obisk bliž­njih in mal­ce bolj od­da­lje­nih kon­cert­nih pri­zo­rišč. Po­go­sto je to po­treb­no že za­ra­di na­ra­ve dela, s ka­te­rim se uk­var­jam, se pa, kot glas­be­ni sla­do­ku­sec, ne­red­ko na kon­cer­te od­pra­vim po­vsem za­seb­no.
Mi­nu­li vi­kend sem si na Len­tu og­le­dal kon­cert Fool Cool Orc­he­stra z go­sto­ma Vlat­kom Ste­fa­nov­skim in Si­mo­ne­jem Zanc­hi­ni­jem, v ju­li­ju bom obi­skal fe­sti­val Park-in-Za­greb, ki ga v Par­ku Rib­njak or­ga­ni­zi­ra pri­ja­telj iz za­grebš­ke­ga Klu­ba Pur­ge­raj, in nato še kon­cer­ta sku­pi­ne Steely Dan in pev­ke Joss Sto­ne na fe­sti­va­lu Jazz Open v Stutt­gar­tu, v sep­tem­bru pa bom le­toš­njo kon­cert­no se­zo­no za­klju­čil z obi­skom kon­cer­ta sku­pi­ne The Po­li­ce v Munc­he­nu. Za pre­stol­ni­co le­tos žal ne bo ča­sa, sem pa na­vad­no re­den obi­sko­va­lec na Jazz Fe­sti­va­lu Ljub­lja­na. Se­ve­da bom obi­skal tudi ve­či­no do­god­kov v No­vem me­stu, ne gle­de na to, ali bodo plod na­še ali ka­te­re dru­ge pro­duk­cij­ske hi­še.
Primož Žižek: V mo­jem živ­lje­nju sta Novo me­sto in Ljub­lja­na kot eno. V Ljub­lja­ni sem ak­ti­ven na po­do­ben na­čin kot doma v No­vem me­stu. Na Len­tu po­sku­šam uje­ti vsaj kak­šno pri­re­di­tev sem in tja. Špi­ca or­ga­ni­za­tor­ji so, Do­na­va dra­va!!! us­tvar­ja pri­je­ten do­pust­niš­ki, sko­raj­da ob­mor­ski ob­ču­tek.

Po­čit­nic za vas to­rej ne bo …?
Primož Žižek: Bodo, bodo. Po­tre­ben sem jih. Za mano je pre­cej na­por­no ob­dob­je. Upam, da bom od­šel na kraj­še po­to­va­nje.
Borut Pelko: Bodo. De­lov­ne kot ved­no. Ne­kaj do­pu­sta (skavt­ski Jam­bo­ree) bo si­cer že v ju­liju, a bo tudi ta de­lo­ven, saj bom kot eden iz­med 8000 pro­sto­volj­cev skr­bel za do­bro po­čut­je 32 000 skav­tov iz ce­le­ga sve­ta. Kla­si­čen mor­ski pa, če bo vse po sre­či, sle­di v sep­tem­bru ali celo ok­to­bru.

Vroče točke poletja

Ar­heo­loš­ko naj­diš­če Ma­rof
Na vrhu Ma­ro­fa sko­zi po­let­ne me­se­ce prid­no de­la­jo no­vo­meš­ki ar­heo­lo­gi, ki pod zem­ljo že več de­set­le­tij ved­no zno­va naj­de­jo zelo sta­re pa tudi zelo lepe re­či. Njim po­ma­ga­jo tudi štu­den­ti, ki pa po­leg le­pih in sta­rih re­či tu iš­če­jo tudi zna­nje. Ni da bi člo­vek oko­li njih lo­ma­stil kaj do­sti po­go­sto, a če ste ve­lik lju­bi­telj ar­heo­lo­gi­je in mu­ze­jev, vam bo naj­brž za­ni­mi­vo vsaj kraj­ši čas opa­zo­va­ti, od kod pri­de ti­sto, kar vi­di­te v mu­ze­ju. Da, tudi štor­klje ne no­si­jo več otrok.

Zvo­nik ka­pi­telj­ske cerk­ve
Sko­raj ni mo­go­če, da ne bi prak­tič­no na vsa­kr­šni poti po No­vem me­stu ug­le­da­li ali celo za­sli­ša­li vi­so­ke­ga zvo­ni­ka got­ske ka­pi­telj­ske cerk­ve. Le red­ki pa so ime­li mož­nost gle­da­ti me­sto in dalj­no oko­li­co z vrha tega zvo­ni­ka. Raz­gled je v vse sme­ri prav ču­do­vit. Če vam pri opa­zo­va­nju oko­li­ce še zvo­no­vi ne­kaj­krat od­bi­je­jo, pa je vse sku­paj to­li­ko bolj pre­se­net­lji­vo. Kako na vrh? Še ved­no zgolj z do­vo­lje­njem od­go­vor­nih na ško­fi­ji. A zna­no je, da lepa be­se­da vi­so­ko me­sto naj­de.

Vrh Ra­go­ve­ga loga
Ko­mur ne uspe na vrh zvo­ni­ka ka­pi­telj­ske cerk­ve, ta lah­ko lepo Novo me­sto zviš­ka ob­ču­ti ne­da­leč stran. Na vrhu Ra­go­ve­ga loga je to mo­go­če. Tja se naj­la­že pri­de po poti s ce­ste, ki od Ra­gov­ske vodi pro­ti Loč­ni. Če bo­ste tja­kaj s sabo po­pe­lja­li svo­je naj­ljub­še bit­je, ode­jo in ple­te­no ko­ša­ro do­brot, ste si za­go­to­vi­li ču­do­vit del dne­va na trav­ni­ku na vrhu ene­ga iz­med no­vo­meš­kih gri­čev. Kak senč­nik ne bo od­več, če bo te­daj son­ca malo pre­več.

Gor­jan­ci
Naj­po­go­ste­je je pri­mer, da se avto par­ki­ra v Ga­br­ju. Vi­še se z av­tom ni spo­dob­no pe­lja­ti. Od tam se gre peš prek gozd­na­te­ga, rav­no prav oh­la­je­ne­ga po­boč­ja Gor­jan­cev. Ho­di­ti ve­lja po­ča­si, pa­met­no pa je, če se vmes us­ta­vi­te na eni od raz­gled­nih jas. Tudi spa­nec v vi­so­ki tra­vi je lah­ko ču­do­vit. Od Ga­br­ja do pla­nin­ske­ga doma Gos­po­dič­na bo­ste ra­bi­li le kak­šne tri­če­trt ure. Tik pod pla­nin­skim do­mom je tre­nu­tek za po­ži­rek ali več os­ve­žu­jo­če iz­vir­ske vode. Ta pom­la­di še tako za­kr­ne­lo telo in duha. Kdor si je v pla­nin­skem domu opo­mo­gel s po­moč­jo Mr­har­je­vih do­brot, pa se bo za­go­to­vo dvig­nil še vi­še, vsaj vse do Tr­di­no­ve­ga vrha, kjer bo lah­ko v roke se­gel na­šim so­se­dom s Hr­vaš­ke. In od tam do mor­ja ni več da­leč.


San Se­ba­stian
V osrč­ju no­vo­meš­ke­ga sta­re­ga je­dra, v ob­je­mu trž­ni­ce, mu­ze­ja in gle­da­liš­ča, je lep senč­nat go­stin­ski vrt. A ta vam ne nudi, kot prem­no­gi os­ta­li, le os­ve­žu­joč ko­za­rec piva ali soka, am­pak tudi vr­sto sla­do­led­nih do­brot, majh­nim otro­kom pa po­vr­hu tega še ne­kaj igral. Pa to še kar ni vse. Sko­zi le­toš­nje po­let­je vas na tem vrtu pri­ča­ku­je cela vr­sta zelo za­ni­mi­vih kon­cer­tov, po­to­pi­sov, lut­kov­nih pred­stav za otro­ke in še mar­si­kaj.

Čol­nar­na v Ir­či vasi
V No­vem me­stu ni rav­no naj­laž­ji po­sel naj­ti koga, ki vam bo iz­po­so­dil kanu. V Ir­či vasi, kjer Krka pr­vič moč­no za­vi­je, pa vas pod piz­ze­ri­jo El Do­ra­do ča­ka cela pa­le­ta plo­vil. Udob­ni splav ste naj­brž že oku­si­li, zato je zdaj čas, da se po Krki pre­mak­ne­te še z moč­jo last­nih mi­šic. Le po­ka­ži­te jih svo­ji že­ni ozi­ro­ma pun­ci. Če ni­ste naj­bolj veš­či ve­sla­nja, bo bo­lje, da pri­de­te kak dan prej malo tre­ni­rat, da ne bo­ste z lep­šo po­lo­vi­co v čol­nu do­bi­li pre­več rdeč obraz, ko se bo­ste vr­te­li in vr­te­li na me­stu sre­di Krke. In vas bo no­sil le tok. Le navz­dol.

Ro­ko­del­ski se­jem
Ste spet brez ide­je za da­ri­lo? En­krat na me­sec se vam po­nu­di pri­lož­nost za ne­kaj mal­ce bolj ne­vsak­da­nje­ga, a vsee­no s pre­cej sta­rin­skim pri­di­hom. Vsak prvi po­ne­de­ljek v me­se­cu na­mreč lah­ko na gor­njem delu Glav­ne­ga trga sre­ča­te ro­ko­del­ce, ki po­nu­ja­jo svo­je iz­del­ke. Če ne mo­re­te ča­ka­ta od pr­ve­ga po­ne­delj­ka, pa vam bodo pun­ce, ki jih naj­de­te na splet­ni stra­ni www.drus­tvo-ak­ci­ja.com, rade po­ma­ga­le tudi prej.

Tuje Novo mesto – Polona Bradač, Moskva

Kolikor znaš, toliko veljaš. Če te Novo mesto ne prepozna, lahko mirno odideš ven. In svet te sprejme z odprtimi rokami. Morda pa Novo mesto preprosto prerasteš in svet postane tvoje igrišče. Ali pa te življenje preprosto odnese izven Slovenije in drugo okolje, drugi ljudje in drugi običaji preprosto postanejo tvoji. Novomeščani v svetu. Svet v Novem mestu. Na vse smo ponosni.

Ko­li­ko ča­sa že ži­viš v Mosk­vi?
Kma­lu bo leto in pol.
Kako iz­gle­da ti­pi­čen dan v tako ve­li­kem me­stu?
K sre­či ži­vim zelo bli­zu služ­be, zato zju­traj ne ob­ču­tim hek­ti­ke mo­skov­ske­ga pro­me­ta, in to je ve­lik plus. Sle­di de­lav­nik, v ka­te­rem iz­zi­vov ne zmanj­ka. Slo­ve­ni­ja je di­plo­mat­sko zelo de­jav­na čla­ni­ca EU, in če k temu pri­šte­je­mo še sve­tov­no po­mem­bno vlo­go Ru­ske fe­de­ra­ci­je, je pe­strost dela na Ve­le­po­sla­niš­tvu RS v Mosk­vi za­go­tov­lje­na. Čez vi­kend, če se le da, po­beg od ve­le­mest­ne­ga vr­ve­ža.
Kaj ti je v me­stu naj­bolj všeč?
Tre­nut­no je to pred­vsem po­let­je. Mosk­va je lah­ko po­zi­mi pre­cej ne­pri­jaz­no me­sto, zato pa po­sta­ne spom­la­di in po­le­ti zelo očar­lji­va, člo­vek se po­ču­ti sko­raj kot doma. Na vsak na­čin pa ne mo­rem mimo od­lič­ne hra­ne in ne­skonč­nih mož­no­sti za za­ba­vo in kul­tu­ro, 24 ur na dan.
Novo me­sto?
Po­gre­šam. Že dol­go ni­sem bila doma, zato ko­maj ča­kam. Do­ma­či, pri­ja­te­lji, Por­to­val …da ne go­vo­ri­mo o cvič­ku, ha, ha. Do­lo­če­ne stva­ri so ne­na­do­mest­lji­ve in tega se za­veš, ko jih dlje ča­sa ni­maš ob sebi.
Kam greš le­tos na do­pust?
Še ne vem, stvar nav­di­ha v zad­njem tre­nut­ku. Vse­ka­kor mor­je.
Naj lo­ka­ci­je v me­stu, kjer ži­viš?
Sre­diš­če vse­ga do­ga­ja­nja – zna­me­ni­ti Kre­melj z Rde­čim tr­gom, ba­let v Bol­šoj tea­tru, šo­ping na pre­stiž­ni Tver­ska­ji uli­ci, ne­delj­ski spre­hod po Ca­ri­ci­nem, po­ses­tvu, za­sno­va­nem po ide­ji ru­ske ca­ri­ce Ka­ta­ri­ne Ve­li­ke.
Kdaj na­zaj do­mov?
Hm… Saj sem še­le do­bro priš­la!

Koktajl svežine

Mo­ji­to

ha­va­na rum, 6 cl
ra­den­ska 10 cl
meta
rja­vi slad­kor
li­me­ta


Cuba li­bre

ha­va­na rum, 3 cl
li­me­ta, 1 cl
coca cola, 15 cl
rja­vi slad­kor


Swim­ming Pool

ha­va­na rum, 2 cl
ma­li­bu, 1,5 cl
blue cu­ra­cao li­ker, 1,5 cl
ana­na­sov sok, 15 cl

»Dela jih moj­ster Bor.« (San Sebastian)

Dan D

Novomeška zgodba o slovenski glasbi

Ni jih bilo malo, ki so Tokcu in njegovim vitezom napovedovali uspeh. Toda do zadnje plošče Katere barve je tvoj dan so bili običajni komentarji bolj v smislu, da “bi morali biti bolj uspešni”. Tisti, ki smo zadeve spremljali od blizu, smo vedno vedeli, da v glasbenih krogi zasedba Dan D uživa velik ugled, v splošni javnosti pa je manjkala tista dokončna prepoznavnost, ki bi potrdila dolgoletno delo skupine.
Kot vsaka stvar potrebuje svoj čas, da dozori, je bilo tako tudi z glasbo in s sporočili zasedbe Dan D. Čas je za Dan D dozorel z izdajo plošče Katere barve je tvoj dan, ki jih je uvrstil v vrh slovenske glasbene scene. Že v letu 2006 je bilo moč slutiti, da je projekt dobil nenaden zagon, podobno kot vrhunski letalci na smučeh postavljajo dih jemajoče rekorde ob vznožjih letalnic, ko se zdi, da bi že zdavnaj morali pristati, a še letijo. Zato je vse, kar je bend doživel v prvih polovici tega leta, marsikoga presenetilo in preseglo tudi najbolj divje sanje.
Vrh te gravitacije uspeha, katerega odtisi so bile v zadnjih letih nagrade na glasbenih festivalih, ena najbolj uspešnih plošč v zgodovini slovenskega rock'n'rolla, številni koncertni presežki, je bil zdaj že kultni nastop in prva predstavitev skladbe Male roke, ki sta ga v studiu pripravili dve prijateljski skupini, Siddharta in Dan D – obe močno povezani z našim mestom. Po viktorjih, kjer je bila skladba predstavljena prvič, je cela Slovenija praktično govorila le o dveh temah: Juriju Zrnecu in o Dan D s Siddharto. Tedni, ki so sledili, so bili na radijskih valovih namenjeni temu hitu, enemu največjih komadov zadnjega desetletja pri nas. Kritiki so si bili edini, Dan D je bend, ki lahko ostane na vrhu slovenske glasbe, dokler bo to želel, saj ni podvržen nobenemu drugemu dejavniku kot svoji potrpežljivosti in vztrajnosti pri uresničevanju lastnih glasbenih zamisli. Srbski prijatelji pravijo, kar ne ubija, okrepi. Dan D je njihovo desetletno delo zaznamovalo s karizmo, ki jih umešča med največje glasbenike popularne scene.
Marsikaj v bendu se je zamenjalo, odkar obstaja, metamorfoze so pripeljale do zasedbe, ki je imela dovolj vsega, vidnega in nevidnega, da je zasedbi lahko uspelo na takšen način.
S podporo in z odločilnim prispevkom mnogih, predvsem pa producenta Žareta Paka, založbe Menart in menedžerja Aleša, so Tomislav Jovanovič – Tokac, Dušan Obradinovič – Obra, Marko Turk – Tučo, Boštjan Grubar in Nikola Sekulovič postali bend, za katerega je še en legendarni slovenski glasbeni ustvarjalec Magnifico v nekem intervjuju dejal: “Bojim se, da se Slovenci sploh ne zavedamo, kako dobri so.”
Kako naprej? Zasedba je pred pripravo naslednje plošče, ki jo javnost že nestrpno pričakuje. Tokac, glasbenik po duši in telesu, kreativec in producent, predvsem pa iskalec odgovorov na vprašanja, s katerimi se vsi soočamo vsakodnevno, in ob katerega tekstih se zdi, da stoji za našimi očmi in z glasbo opisuje, kar doživljamo, pravi, da bo poleti prišel čas, ko se bo bend umaknil in pripravil material za snemanje. Po vsakem koncertu v zadnjem času pravi: “Hvala ljudje, to je za ljudi, užitek je vračati njihovo pripadnost.” Ali kot mi je v naključnem pogovoru dejal kolega s Krasa: “Ti, tisti tvoji Dan D iz Novega mesta … To pa je … Čisti power to the people. To je najboljše, kar je.” Če je tako, že ne more biti slabo. Zato naj pravljica, še posebej z novo ploščo, še kar naprej traja.

Primož Žižek

Tuje Novo mesto – Borut Miklavčič, London

Kolikor znaš, toliko veljaš. Če te Novo mesto ne prepozna, lahko mirno odideš ven. In svet te sprejme z odprtimi rokami. Morda pa Novo mesto preprosto prerasteš in svet postane tvoje igrišče. Ali pa te življenje preprosto odnese izven Slovenije in drugo okolje, drugi ljudje in drugi običaji preprosto postanejo tvoji. Novomeščani v svetu. Svet v Novem mestu. Na vse smo ponosni.
Ko­li­ko ča­sa že ži­viš v Lon­do­nu?
5 let.
Kako iz­gle­da ti­pi­čen dan v tako ve­li­kem me­stu?
Med ted­nom služ­ba vza­me ve­či­no ča­sa, čez vi­kend pa je živ­lje­nje bolj pe­stro. Ti­pič­na so­bo­ta se zač­ne z igra­njem no­go­me­ta v Re­gent's Par­ku ali pa te­ni­sa na enem od mno­gih trav­na­tih igrišč. Sle­di tako ime­no­va­ni brunch, ki je ne­kaj med zaj­tr­kom in ko­si­lom ter po na­va­di do­bra pri­lož­nost, da se do­biš z manj­šo druž­bo v umir­je­nem oko­lju. Po­pold­ne nato pre­ži­vi­mo v par­ku, kak­šnem mu­ze­ju ali pa v na­ku­po­va­nju. Če je na spo­re­du kak­šna po­mem­bnej­ša no­go­met­na tek­ma, se po­go­sto ljud­je zbe­re­jo tudi v pubu, kjer si lah­ko og­le­da­jo tek­mo v druž­bi. Zve­čer se gre pa po na­va­di na ve­čer­jo v eno od mno­gih re­sta­vra­cij, ki so na vo­ljo v me­stu, kot je Lon­don.
Si­cer pa Lon­don nudi vseh vrst kultur­nih do­ga­janj, tako da je kak­šen kon­cert ali pred­sta­va tudi zelo do­bra mož­nost za so­bo­to zve­čer.
Kaj ti je v me­stu naj­bolj všeč?
Kar se ti­če ve­li­kih mest, je Lon­don po­se­ben, pred­vsem za­ra­di dveh stva­ri. Pr­vič, ima izred­no ve­li­ko ze­le­nih po­vr­šin, ve­li­ko več kot na pri­mer me­sta, kot so New York, Pa­ris, To­ki­jo, Hong Kong itd. Po­leg več­jih par­kov (Hyde Park, Re­gents Park, Rich­mond Park in Ham­stead Heath) ima tudi ne­šte­to manj­ših par­kov in "skup­nih vr­tov" (com­mu­nal gar­dens). Dru­gič, Lon­don je znan po tem, da prav­za­prav ni eno me­sto, am­pak bolj sku­pi­na manj­ših "vil­la­geov", vsak s svo­jim po­seb­nim zna­ča­jem in "com­mu­nity fee­lin­gom". Tako da če grem re­ci­mo v so­bo­to po­pold­ne v pub bli­zu, kjer ži­vim, sko­raj za­go­to­vo sre­čam kak­šne­ga znan­ca. V bis­tvu nič dru­ga­če, kot če bi šel na kavo v No­vem me­stu. To naj bi se v ve­li­kih me­stih ne do­ga­ja­lo.
Kom­bi­na­ci­ja vseh teh par­kov in ob­čut­ka, da ži­viš v majh­nem oko­lju, do­vo­lju­je, da po eni stra­ni ži­viš v me­stu, ki ti nudi vse mož­no­sti ve­li­ke me­tro­po­le, po dru­gi pa nisi na­tr­pan v neko be­ton­sko oko­lje, ki je neo­seb­no in člo­ve­ku tuje.
Novo me­sto?
Kam greš le­tos na do­pust?
Če bo čas do­vo­lje­val, si bova z že­no pri­voš­či­la dva ted­na do­pu­sta. En te­den bova v Ba­hi­ji v Bra­zi­li­ji, en te­den pa na mor­ju na Hr­vaš­kem. Med tem bova sko­raj za­go­to­vo tudi ve­li­ko po­to­va­la med vi­ken­di, da ne iz­gu­bi­va sti­ka z na­ji­no druž­bo, ki je se­daj raz­drob­lje­na po ce­lem sve­tu.
Naj lo­ka­ci­je v me­stu, kjer zi­viš?
Park: Hamp­stead Heath; Pub: West­bour­ne Pub (Not­ting Hill) ali pa The Wa­ter­way (Litt­le Ve­ni­ce) - oba naj­bo­lje na sonč­ni dan; Mu­zej: Tate Mo­dern; Klub: Ken­sing­ton Roof Gra­dens (po­le­ti, ker lah­ko uži­vaš v ve­li­kem trop­skem par­ku na stre­hi stav­be); Re­sta­vra­ci­ja: Hak­ka­san - ja­pon­ska; Trž­ni­ca: Por­to­bel­lo Mar­ket ob so­bo­tah
Raz­gled Lon­don-a: Bar Le­vel 42 v City­ju. 360-sto­pinj­ski raz­gled po Lon­do­nu; Sport: Emi­ra­tes Sta­dium (Ar­se­nal); Glas­ba: Ro­yal Al­bert Hall za kla­sič­no, Ron­nie Scott's za jazz
Kdaj na­zaj do­mov?
O tem zaen­krat še ne raz­miš­ljam.

Mestne ženske – Jasmina Grčar

So­dob­ni ča­si, so­dob­ne žen­ske. No­vo­meš­čan­ke pri tem niso iz­je­ma. V so­dob­nem sve­tu je moč iz­bi­re ključ­na. Tak­šne so tudi na­še žen­ske. Vedo, kaj ho­če­jo, in to si tudi us­tva­ri­jo. Sku­paj z ljud­mi, ki jih ima­jo rade in jim zau­pa­jo. To­krat smo o po­vsem po­let­nih za­de­vah spra­še­va­li tri mla­de žen­ske treh raz­lič­nih po­kli­cev. Do­bi­li smo po­vsem raz­lič­ne od­go­vo­re in skriv­no­sti.

Jasmina Grčar, pevka skupine Otium


1. Sanj­ske po­čit­ni­ce?
Za­go­to­vo nek­je ob mor­ju.
2. Zad­nja knji­ga?
Fran­co­ska knji­ga pi­sa­te­lji­ce Anne Ga­val­da, Je vou­drais que quel­qu´un m´at­ten­de quel­que part.
3. Znam­ka par­fu­ma?
Ar­ma­ni Elle.
4. Znam­ka tor­bi­ce?
Be­net­ton.
5. Ko­li­ko pa­rov čev­ljev ima­te doma?
Vse sku­paj ne več kot 8.
6. Naj­ljub­ši kos ob­la­či­la?
Kav­boj­ke.
7. Naj­bolj­ši film?
Tre­nut­no Ba­bi­lon.
8. Kje naj­ra­je je­ste zu­naj?
V ki­taj­ski ali me­hiš­ki re­sta­vra­ci­ji.
9. Fa­tal­ni moš­ki?
Mi­slim, da smo fa­tal­ne lah­ko samo žen­ske:).
10. Slo­gan tega po­let­ja?
Čim manj na­čr­to­va­nja, več sproš­če­no­sti in le­ža­nja na tra­vi.
11. Us­peh je?
Ka­dar si sam pre­pri­čan, da ti je ne­kaj us­pe­lo zato, ker si dal vse od sebe.
12. Do­pust – kje?
Ho­čem na mor­je (ne vem še, kam, kdaj in kako:)) pa na kak­šen do­ber kon­cert.
13. Naj­ljub­ši šport po­le­ti?
Ro­la­nje, vož­nja s ko­le­som po Ljub­lja­ni.

Družabno: Dirka po Sloveniji

Slovenija, junij 2007; foto: KK Adria Mobil