Tuje Novo mesto – Boris Petkovič, Pariz

Kolikor znaš, toliko veljaš. Če te Novo mesto ne prepozna, lahko mirno odideš ven. In svet te sprejme z odprtimi rokami. Morda pa Novo mesto preprosto prerasteš in svet postane tvoje igrišče. Ali pa te življenje preprosto odnese izven Slovenije in drugo okolje, drugi ljudje in drugi običaji preprosto postanejo tvoji. Novomeščani v svetu. Svet v Novem mestu. Na vse smo ponosni.



Ko­li­ko ča­sa že ži­viš v Pa­ri­zu?
V Pa­riz sem pri­šel ok­to­bra 2003, to­rej sem tu že če­tr­to leto.

Kako zgle­da ti­pi­čen dan v tako ve­li­kem me­stu?
Pred­vsem je ve­li­ko vož­nje z me­tro­jem po­zi­mi in ve­li­ko vož­nje s ko­le­som po­le­ti. Če de­lam (pre­da­vam film­sko re­ži­jo na šo­li), sem ob­kro­žen s štu­den­ti iz ce­le­ga sve­ta in se po­ču­tim bolj pre­bi­va­lec sve­ta kot pre­bi­va­lec Pa­ri­za. Pro­sti dne­vi vklju­ču­je­jo ob­vez­no kavo in bra­nje ča­so­pi­sa v enem od ne­šte­tih pa­riš­kih ba­rov, obisk ki­no­pred­sta­ve v enem iz­med dve­sto pa­riš­kih ki­ne­ma­to­gra­fov, mo­re­bi­ti kak­šne raz­sta­ve, ve­čer se pa sko­raj ob­vez­no za­klju­či s preiz­ku­ša­njem raz­nih si­rov in sa­lam ob ob­vez­nem ko­zar­cu ruj­ne­ga.

Kaj ti je v me­stu naj­bolj všeč?
Naj­bolj uži­vam v kul­tur­ni in et­nič­ni raz­no­li­ko­sti Pa­ri­ža­nov. Svet v ma­lem. Ime­ti svo­jo kul­tu­ro, ven­dar to­le­ri­ra­ti in po­sku­ša­ti čim bolj ra­zu­me­ti tudi os­ta­le. Se­ve­da tudi po­nud­ba ki­ne­ma­to­gra­fov. Ver­jet­no edi­no me­sto na sve­tu, kjer je av­tor­ski film se ved­no stvar ši­ro­kih mno­žic. Ne­na­zad­nje, po­le­ti son­ce za­ha­ja ob de­se­tih in je še svet­lo tja do enaj­stih.

Novo me­sto?
Hm, kaj naj re­čem, že dol­go me ni bilo. Bež­no se še spo­mi­njam Kr­ki­ne­ga klu­ba, kon­cer­tov na Loki, »vi­se­nja« v Slo­nu. Ne­kaj krea­tiv­nih let je mi­ni­lo v us­tvar­ja­nju za lo­kal­no te­le­vi­zi­jo in pi­sa­nje za Do­lenj­ski list. Par let na­zaj sem bil gost na Snif­fu, film­skem fe­sti­va­lu. Žal ga ni več. Bi pa rad pri­šel mimo, ko bo­sta po­te­ka­la Fo­to­pub in Jaz­zi­nity. Sli­šim, da ima­ta oba iz­vrst­no ener­gi­jo.

Kam greš le­tos na do­pust?
S pri­ja­te­lji­co še us­kla­ju­je­va ter­mi­ne, ven­dar bi ji rad po­ka­zal hr­vaš­ke oto­ke.

Naj lo­ka­ci­je v me­stu, kjer ži­viš?
L'Art Brut – bar, ki ga uprav­lja­ta Sa­Ša in Mi­lan, bra­ta iz Gor­nje­ga Mi­la­nov­ca. Tam sem po­snel svoj prvi krat­ki film v Pa­ri­zu.
Che­ri Bibi – mala re­sta­vra­ci­ja na Mont­mar­tru, v la­sti mo­je­ga pri­ja­te­lja igral­ca Rap­hae­la, ki je igral v obeh mo­jih fil­mih. Si­jaj­ne ve­čer­je.
Ci­ne­ma Bal­zac – kino, ki je bil zgra­jen leta 1936, le stre­ljaj proč od Champs d'Ely­sees, s ka­riz­ma­tic­nim last­ni­kom, gos­po­dom Schpo­lian­skim, ki oseb­no na­po­ve vsa­ko od pro­jek­cij.

Kdaj na­zaj do­mov?
Hm, kaj sploh po­me­ni do­mov? Ro­jen sem bil v Ze­ni­ci, kjer sem pre­ži­vel otroš­tvo. Po­tem sem ne­kaj let ži­vel v Stra­ži pri No­vem me­stu, pa po­tem v Pi­ra­nu, Por­to­ro­žu, Ko­pru v ča­su štu­di­ja, pa spet Ljub­lja­na. Tre­nut­no se na­zaj do­mov vra­čam v Pa­riz.

Zad­nji film?
Zad­nji film, ki sem ga po­snel, je pa­ris.love, igra­ni ce­lo­ve­če­rec o Ame­ri­ča­nu, ki pri­de v Pa­riz, da bi po­stal igra­lec, in se za­lju­bi v fran­co­sko štu­dent­ko.
Zad­nji film, ki ga sne­mam, je do­ku­men­tar­ni por­tret o slo­ven­ski pi­sa­te­lji­ci Bri­ni Svit, ki že več kot 20 let ži­vi v Pa­ri­zu.
Zad­nji film, ki sem ga vi­del: Made in Ja­mai­ca, do­ku­men­ta­rec o ja­maj­ski glas­be­ni sce­ni. Dve uri či­ste­ga užit­ka.

Tuje Novo mesto – Polona Bradač, Moskva

Kolikor znaš, toliko veljaš. Če te Novo mesto ne prepozna, lahko mirno odideš ven. In svet te sprejme z odprtimi rokami. Morda pa Novo mesto preprosto prerasteš in svet postane tvoje igrišče. Ali pa te življenje preprosto odnese izven Slovenije in drugo okolje, drugi ljudje in drugi običaji preprosto postanejo tvoji. Novomeščani v svetu. Svet v Novem mestu. Na vse smo ponosni.

Ko­li­ko ča­sa že ži­viš v Mosk­vi?
Kma­lu bo leto in pol.
Kako iz­gle­da ti­pi­čen dan v tako ve­li­kem me­stu?
K sre­či ži­vim zelo bli­zu služ­be, zato zju­traj ne ob­ču­tim hek­ti­ke mo­skov­ske­ga pro­me­ta, in to je ve­lik plus. Sle­di de­lav­nik, v ka­te­rem iz­zi­vov ne zmanj­ka. Slo­ve­ni­ja je di­plo­mat­sko zelo de­jav­na čla­ni­ca EU, in če k temu pri­šte­je­mo še sve­tov­no po­mem­bno vlo­go Ru­ske fe­de­ra­ci­je, je pe­strost dela na Ve­le­po­sla­niš­tvu RS v Mosk­vi za­go­tov­lje­na. Čez vi­kend, če se le da, po­beg od ve­le­mest­ne­ga vr­ve­ža.
Kaj ti je v me­stu naj­bolj všeč?
Tre­nut­no je to pred­vsem po­let­je. Mosk­va je lah­ko po­zi­mi pre­cej ne­pri­jaz­no me­sto, zato pa po­sta­ne spom­la­di in po­le­ti zelo očar­lji­va, člo­vek se po­ču­ti sko­raj kot doma. Na vsak na­čin pa ne mo­rem mimo od­lič­ne hra­ne in ne­skonč­nih mož­no­sti za za­ba­vo in kul­tu­ro, 24 ur na dan.
Novo me­sto?
Po­gre­šam. Že dol­go ni­sem bila doma, zato ko­maj ča­kam. Do­ma­či, pri­ja­te­lji, Por­to­val …da ne go­vo­ri­mo o cvič­ku, ha, ha. Do­lo­če­ne stva­ri so ne­na­do­mest­lji­ve in tega se za­veš, ko jih dlje ča­sa ni­maš ob sebi.
Kam greš le­tos na do­pust?
Še ne vem, stvar nav­di­ha v zad­njem tre­nut­ku. Vse­ka­kor mor­je.
Naj lo­ka­ci­je v me­stu, kjer ži­viš?
Sre­diš­če vse­ga do­ga­ja­nja – zna­me­ni­ti Kre­melj z Rde­čim tr­gom, ba­let v Bol­šoj tea­tru, šo­ping na pre­stiž­ni Tver­ska­ji uli­ci, ne­delj­ski spre­hod po Ca­ri­ci­nem, po­ses­tvu, za­sno­va­nem po ide­ji ru­ske ca­ri­ce Ka­ta­ri­ne Ve­li­ke.
Kdaj na­zaj do­mov?
Hm… Saj sem še­le do­bro priš­la!

Tuje Novo mesto – Borut Miklavčič, London

Kolikor znaš, toliko veljaš. Če te Novo mesto ne prepozna, lahko mirno odideš ven. In svet te sprejme z odprtimi rokami. Morda pa Novo mesto preprosto prerasteš in svet postane tvoje igrišče. Ali pa te življenje preprosto odnese izven Slovenije in drugo okolje, drugi ljudje in drugi običaji preprosto postanejo tvoji. Novomeščani v svetu. Svet v Novem mestu. Na vse smo ponosni.
Ko­li­ko ča­sa že ži­viš v Lon­do­nu?
5 let.
Kako iz­gle­da ti­pi­čen dan v tako ve­li­kem me­stu?
Med ted­nom služ­ba vza­me ve­či­no ča­sa, čez vi­kend pa je živ­lje­nje bolj pe­stro. Ti­pič­na so­bo­ta se zač­ne z igra­njem no­go­me­ta v Re­gent's Par­ku ali pa te­ni­sa na enem od mno­gih trav­na­tih igrišč. Sle­di tako ime­no­va­ni brunch, ki je ne­kaj med zaj­tr­kom in ko­si­lom ter po na­va­di do­bra pri­lož­nost, da se do­biš z manj­šo druž­bo v umir­je­nem oko­lju. Po­pold­ne nato pre­ži­vi­mo v par­ku, kak­šnem mu­ze­ju ali pa v na­ku­po­va­nju. Če je na spo­re­du kak­šna po­mem­bnej­ša no­go­met­na tek­ma, se po­go­sto ljud­je zbe­re­jo tudi v pubu, kjer si lah­ko og­le­da­jo tek­mo v druž­bi. Zve­čer se gre pa po na­va­di na ve­čer­jo v eno od mno­gih re­sta­vra­cij, ki so na vo­ljo v me­stu, kot je Lon­don.
Si­cer pa Lon­don nudi vseh vrst kultur­nih do­ga­janj, tako da je kak­šen kon­cert ali pred­sta­va tudi zelo do­bra mož­nost za so­bo­to zve­čer.
Kaj ti je v me­stu naj­bolj všeč?
Kar se ti­če ve­li­kih mest, je Lon­don po­se­ben, pred­vsem za­ra­di dveh stva­ri. Pr­vič, ima izred­no ve­li­ko ze­le­nih po­vr­šin, ve­li­ko več kot na pri­mer me­sta, kot so New York, Pa­ris, To­ki­jo, Hong Kong itd. Po­leg več­jih par­kov (Hyde Park, Re­gents Park, Rich­mond Park in Ham­stead Heath) ima tudi ne­šte­to manj­ših par­kov in "skup­nih vr­tov" (com­mu­nal gar­dens). Dru­gič, Lon­don je znan po tem, da prav­za­prav ni eno me­sto, am­pak bolj sku­pi­na manj­ših "vil­la­geov", vsak s svo­jim po­seb­nim zna­ča­jem in "com­mu­nity fee­lin­gom". Tako da če grem re­ci­mo v so­bo­to po­pold­ne v pub bli­zu, kjer ži­vim, sko­raj za­go­to­vo sre­čam kak­šne­ga znan­ca. V bis­tvu nič dru­ga­če, kot če bi šel na kavo v No­vem me­stu. To naj bi se v ve­li­kih me­stih ne do­ga­ja­lo.
Kom­bi­na­ci­ja vseh teh par­kov in ob­čut­ka, da ži­viš v majh­nem oko­lju, do­vo­lju­je, da po eni stra­ni ži­viš v me­stu, ki ti nudi vse mož­no­sti ve­li­ke me­tro­po­le, po dru­gi pa nisi na­tr­pan v neko be­ton­sko oko­lje, ki je neo­seb­no in člo­ve­ku tuje.
Novo me­sto?
Kam greš le­tos na do­pust?
Če bo čas do­vo­lje­val, si bova z že­no pri­voš­či­la dva ted­na do­pu­sta. En te­den bova v Ba­hi­ji v Bra­zi­li­ji, en te­den pa na mor­ju na Hr­vaš­kem. Med tem bova sko­raj za­go­to­vo tudi ve­li­ko po­to­va­la med vi­ken­di, da ne iz­gu­bi­va sti­ka z na­ji­no druž­bo, ki je se­daj raz­drob­lje­na po ce­lem sve­tu.
Naj lo­ka­ci­je v me­stu, kjer zi­viš?
Park: Hamp­stead Heath; Pub: West­bour­ne Pub (Not­ting Hill) ali pa The Wa­ter­way (Litt­le Ve­ni­ce) - oba naj­bo­lje na sonč­ni dan; Mu­zej: Tate Mo­dern; Klub: Ken­sing­ton Roof Gra­dens (po­le­ti, ker lah­ko uži­vaš v ve­li­kem trop­skem par­ku na stre­hi stav­be); Re­sta­vra­ci­ja: Hak­ka­san - ja­pon­ska; Trž­ni­ca: Por­to­bel­lo Mar­ket ob so­bo­tah
Raz­gled Lon­don-a: Bar Le­vel 42 v City­ju. 360-sto­pinj­ski raz­gled po Lon­do­nu; Sport: Emi­ra­tes Sta­dium (Ar­se­nal); Glas­ba: Ro­yal Al­bert Hall za kla­sič­no, Ron­nie Scott's za jazz
Kdaj na­zaj do­mov?
O tem zaen­krat še ne raz­miš­ljam.