Ostal bom doma

»Os­tal bom doma …«, sem se od­lo­čil v za­čet­ku lan­ske­ga ju­li­ja. In do­bro sem se od­lo­čil. Pri­po­ro­čam, sploh če ste iz No­ve­ga me­sta.

Eno­stav­no je bilo pod­jet­je, ki sva ga s pri­ja­te­ljem ta­kra­ta po­stav­lja­la, v ti­stih fa­zah, ki ti ne do­vo­lju­je­jo eno­me­seč­ne­ga od­klo­pa, od­klo­pa te­le­fo­na, od­klo­pa s sple­ta in vseh od­klo­pov, ki gre­do zra­ven, am­pak mo­raš eno­stav­no biti ne­ka­ko bli­zu in ča­ka­ti, ka­te­ra od mno­gih si­tua­cij, zna­čil­nih za taka pod­jet­ja v teh fa­zah, se bo po­ja­vi­la in spo­ro­či­la: »Tudi to se zgo­di in tudi to je tre­ba v pri­hod­nje pred­vi­de­ti, če že­liš, da pod­jet­je de­lu­je, tako kot se pri­ča­ku­je.« Pa ne bi več go­vo­ril o tem kon­kret­nem raz­lo­gu za mojo lan­sko ju­lij­sko od­lo­či­tev, to bi so­di­lo bolj v kak­šno pouč­no, po­ljud­noz­nans­tve­no knji­ži­co Dnev­nik bo­do­če­ga mi­li­jo­nar­ja, ne pa v ta me­dij s tem po­zi­tiv­nim na­slo­vom Po­let­je v me­stu, ka­te­re­ga vse­bi­na naj bi za­pol­nje­va­la pred­vsem naš pro­sti čas in nas po njem us­mer­ja­la.
In od­lo­či­tev je pad­la: »Os­tal bom doma.« In za sabo po­teg­ni­la tudi dru­ge od­lo­či­tve, kot na pri­mer: »Po­čit­ni­ce bom imel doma«, »za­ba­val se bom doma«, »spre­ha­jal se bom doma«, »le­na­ril bom doma«, »za­prav­ljal bom doma« …
Od­lo­či­tev, to­rej ge­sta v gla­vi, je po­me­ni­la ve­li­ko, am­pak ni bila do­volj. Po­tre­bo­val sem še opre­mo, iz oma­re sem po­teg­nil na­ti­ka­če »za na mor­je«, ta­bor­niš­ke hla­če, ki jih v to­plej­šem pro­stem ča­su no­sim že de­set let, ne­kaj krat­kih (ha­wa­ii) ma­jic in se­ve­da »sem­nai­zi«, sko­raj »men­se­je­be« izraz na obraz in v du­šo pa pot pod noge na Vrt (San Se­ba­stian).
Spre­me­ni­le so se še ne­ka­te­re stva­ri. Same od sebe! Na ome­nje­nem vrtu na pri­mer pre­ži­vim ve­li­ko ča­sa, po­na­va­di bolj kot na vme­sni po­sta­ji »spi­jem enga, dva pa grem«, ta­krat pa sem si vzel čas. Res vzel čas. In tako sem si tudi, kar samo od sebe se je zgo­di­lo, na­ro­čil kok­tejl, če­sar si­cer ne na­re­dim, bolj pivo ali pa špri­car. Ta­krat pa kok­tejl: Long Is­land. »Pa ga daj, za­kaj pa ne, saj sem na po­čit­ni­cah. Hm, do­bra stvar, lah­ko bi ga kar pil in pil.« In sem ga. Mi­slim, da šti­ri. Ee­e­e­eej, to pa res dela! Pri­po­ro­čam. Am­pak kak­šne­ga manj kot šti­ri.
No, ne samo po­se­da­nje na Vrtu. Tudi kje drug­je in kaj dru­ge­ga. Na pri­mer: Jaz­zinty na mu­zej­skih, Fo­to­pub v Gogi, po ne­kem čud­nem na­ključ­ju z od­lič­no eki­po oseb­ja z Vrta v Mars­hal­lu ob čud­nih ju­tra­njih urah, pa so­pi­ha­nje pro­ti Gos­po­dič­ni na Go­ra­nji­cih in en­krat, se mi zdi, tudi do vrha pa čez Gor­jan­ce do Kol­pe pa tudi pri­jet­no in ko­rist­no (!) za­bi­ja­nje ča­sa doma pred te­le­vi­zi­jo pa mo­go­če kdaj v kino … se­ve­da vse v na­ti­ka­čih »za na mor­je« in ta­bor­niš­kih hla­čah …
Tako ne­ka­ko lah­ko člo­vek ob­ču­ti, če os­ta­ne za po­čit­ni­ce doma. Pri­po­ro­čam, sploh če ste iz No­ve­ga me­sta.

Matic Škof